(MN 139) Araṇavibhanga Sutta - Razlaga ne-konflikta

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel pri Savatthiju, v Džetovem gozdičku Anāthapiṇḍikovega parka. Tam je Blaženi nagovoril menihe: “Menihi.” - “Častiti gospod,” so odgovorili. Blaženi je rekel:

2. “Menihi, učil vas bom razlago o ne-konfliktu. Poslušajte in skrbno pazite, kaj bom povedal.” - “Da, častiti gospod,” so odgovorili menihi. Blaženi je rekel:

(VODILA ČLOVEKA)

3. “Človek si naj ne prizadeva za čutni užitek, ki je primitiven, vulgaren, grob, nizkoten in nekoristen; in človek si naj ne prizadeva za samotrpinčenje, kar je boleče, nizkotno in nekoristno. Srednja pot, ki jo je odkril Tathāgata, se izogne obema ekstremoma; daje vizijo, daje vednost, vodi do miru, do direktne vednosti, do prebujenja, do Nibbāne. Naj ve, kaj naj se povzdiguje in kaj naj se omalovažuje, in ko ve oboje, naj tega niti povzdiguje niti omalovažuje, ampak se naj uči edino Dhamme. Naj ve, kako definirati prijetnost, in ko to ve, naj si prizadeva za notranjo prijetnost. Naj ne govori zahrbtno in naj v obraz ne govori ostro. Naj govori umirjeno, ne naglo. Naj ne vztraja na lokalnem jeziku in naj ne potepta običajne rabe. To je povzetek razlage ne-konflikta.

4. ‘Človek si naj ne prizadeva za čutni užitek, ki je primitiven, vulgaren, grob, nizkoten in nekoristen; in si naj ne prizadeva za samotrpinčenje, kar je boleče, nizkotno in nekoristno.’ Tako je bilo rečeno. In glede na kaj je bilo to rečeno?

Zasledovanje veselja v njem, čigar prijetnost je povezana z željami po čutnosti - primitivnim, vulgarnim, grobim, nizkotnim in nekoristnim – je stanje obdano s trpljenjem, neprijetnostjo, obupom in vročico, in je napačna pot. Prostost od zasledovanja uživanja njega, v katerem je prijetnost povezana z željami po čutnosti - primitivnimi, vulgarnimi, grobimi, nizkotnimi in nekoristnimi - je stanje brez trpljenja, neprijetnosti, obupa in vročice, in je pravilna pot.

Predajanje samotrpinčenju - boleče, nizkotno in nekoristno – je stanje, obdano s trpljenjem, neprijetnostjo, obupom in vročico, in je napačna pot. Prostost od predajanja samotrpinčenju - bolečega, nizkotnega in nekoristnega - je stanje brez trpljenja, neprijetnosti, obupa in vročice, in je pravilna pot.

Tako je bilo z ozirom na to rečeno: ‘Človek si naj ne prizadeva za čutni užitek, ki je primitiven, vulgaren, grob, nizkoten in nekoristen; in si naj ne prizadeva za samotrpinčenje, ki je boleče, nizkotno in nekoristno.’

5. ‘Srednja pot, ki jo je odkril Tathāgata, se izogne obema tema ekstremom; daje vizijo, daje vednost, vodi do miru, do direktne vednosti, do prebujenja, do Nibbāne.’ Tako je bilo rečeno. In glede na kaj je bilo to rečeno? To je Plemenita osmeročlena pot; to je, pravilen pogled, pravilna misel, pravilen govor, pravilno dejanje, pravilen način življenja, pravilen napor, pravilna pozornost in pravilna zbranost. Tako je bilo glede na to rečeno: ‘Srednja pot, ki jo je odkril Tathāgata, se izogne obema tema ekstremoma … do Nibbāne.’

6. ‘Človek naj ve, kaj naj povzdiguje in kaj naj omalovažuje, in ko ve oboje, naj niti povzdiguje niti omalovažuje, ampak se naj uči edino Dhamme.’ Tako je bilo rečeno. In glede na kaj je bilo to rečeno?

7. Kako, menihi, pride do povzdigovanja in omalovaževanje in propada učenja edino Dhamme? Ko rečeš: ‘Vsi ti, ki so se lotili zasledovati užitek tega, katerega prijetnost je povezana z željami po čutnosti - primitivnim … in nekoristnim – so obdani s trpljenjem, neprijetnostjo, obupom in vročico, in so vstopili na napačno pot,’ tako nekoga omalovažuješ. Ko rečeš: ‘Vsi ti, ki se ne lotijo zasledovati užitek tega, katerega prijetnost je povezana s čutnimi užitki - primitivnim … in nekoristnim - so brez trpljenje, neprijetnosti, obupa in vročice, in so vstopili na pravilno pot,’ tako nekoga povzdiguješ.

Ko rečeš: ‘Vsi ti, ki so se lotili zasledovati samotrpinčenje - boleče, nizkotno in nekoristno – so obdani s trpljenjem, neprijetnostjo, obupom in vročico, in so vstopili na napačno pot,’ tako nekoga omalovažuješ. Ko rečeš: ‘Vsi ti, ki se ne predajajo v samotrpinčenje - boleče, nizkotno in nekoristno – so brez trpljenja, neprijetnosti, obupa in vročice, in so stopili na pravilno pot,’ tako nekoga povzdiguješ.

Ko rečeš: ‘Vsi ti, ki niso opustili ovire eksistence, so obdani s trpljenjem, neprijetnostjo, obupom in vročico, in so vstopili na napačno pot,’ tako nekoga omalovažuješ. Ko rečeš: ‘Vsi ti, ki so opustili oviro eksistence, so brez trpljenja, neprijetnosti, obupa in vročice, in so vstopili na pravilno pot,’ tako nekoga povzdiguješ. Tako pride do povzdigovanja in omalovaževanja in propada učenja edino Dhamme.

8. In kako, menihi, ne pride niti do povzdigovanja niti omalovaževanja, ampak do učenja edino Dhamme? Ko ne rečeš: ‘Vsi ti, ki so se lotili predajanju v užitek tega, katerega prijetnost je povezana z željami po čutnosti … so vstopili na napačno pot,’ ampak namesto tega rečeš: ‘Predajanje užitku je stanje, ki ga obdaja trpljenje, neprijetnost, obup in vročica, in je napačna pot,’ potem učiš edino Dhammo.[1] Ko ne rečeš: ‘Vsi ti, ki se ne predajajo užitku tega, čigar prijetnost je povezana s čutnimi užitki … so vstopili na pravilno pot,’ ampak namesto tega rečeš: ‘Prostost je stanje brez trpljenja, neprijetnosti, obupa in vročice, in je pravilna pot,’ potem učiš edino Dhammo.

Ko ne rečeš: ‘Vsi ti, ki do se lotili zasledovanja samotrpinčenja … so vstopili na napačno pot,’ ampak namesto tega rečeš: ‘Predajanje užitku je stanje, ki ga obdaja trpljenje, neprijetnost, obup in vročica, in je napačna pot,’ učiš edino Dhammo. Ko ne rečeš: ‘Vsi ti, ki se ne predajajo samotrpinčenju … so vstopili na pravilno pot,’ ampak namesto tega rečeš: ‘Prostost je stanje brez trpljenja, neprijetnosti, obupa in vročice, in je pravilna pot,’ potem ne učiš edino Dhamme.

Ko ne rečeš: ‘Vsi ti, ki niso opustili ovire eksistence … so vstopili na napačno pot,’ ampak namesto tega rečeš: ‘Tako dolgo, dokler ovira eksistence ni opuščena, je tudi eksistenca neopuščen,’ potem učiš edino Dhammo.

Ko ne rečeš: ‘Vsi ti, ki so opustili oviro eksistence … so vstopili na pravilno pot,’ ampak namesto tega rečeš: ‘Ko je ovira eksistence opuščena, je eksistenca tudi opuščen,’ potem učiš edino Dhammo.

Tako je bilo glede na to rečeno: ‘Človek naj ve, kaj naj povzdiguje in kaj naj omalovažuje in ko ve oboje, naj niti povzdiguje niti omalovažuje, ampak naj uči edino Dhammo.’

9. ‘Človek naj ve, kako določiti prijetnost, in ko to ve, si naj prizadeva za prijetnost v samem sebi.’ Tako je bilo rečeno. In glede na kaj je bilo to rečeno?

Menihi, obstaja pet vezi čutnega užitka. Katerih pet? Oblike spoznane z očmi … zvoki spoznani z ušesi … vonji spoznani z nosom … okusi spoznani z jezikom … tipnosti spoznane s telesom, po katerih se želi, se hrepeni, so prijetne in simpatične, povezane z željami po čutnosti in izzivajo poželenje. To je pet vezi čutnosti. Sedaj, prijetnost in veselje, ki nastaneta v odvisnosti od teh petih vezi čutnosti, se imenuje čutni užitek - umazana prijetnost, groba prijetnost, nizkotna prijetnost. O tej vrsti prijetnosti pravim, da naj se zanjo ne prizadeva, da naj se je ne razvije, da naj se je ne goji in da naj se je boji.

Menihi, popolno odmaknjen od čutnosti, odmaknjen od slabih stanj, menih vstopi in biva v prvi džhāni … drugi džhāni … tretji džhāni … četrti džhāni. To se imenuje blaženost odpovedi, blaženost samote, blaženost miru, blaženost prebujenja. O tej vrsti prijetnosti pravim, da naj se zanjo prizadeva, se jo razvije, se jo goji in se je ne boji.

Tako je bilo z ozirom na to rečeno: ‘Človek naj ve, kako določiti prijetnost, in ko to ve, naj si ne prizadeva za prijetnost v samem sebi.’

10. ‘Človek naj ne govori zahrbtno in naj v obraz ne govori ostro.’ Tako je bilo rečeno. In glede na kaj je bilo to rečeno?

Menihi, ko veš, da je zahrbten govor neresnica, netočen in nekoristen, ga za nobeno ceno ne smeš izgovoriti. Ko veš, da je zahrbten govor resnica, pravilen in nekoristen, moraš vaditi, da ga ne izgovoriš. Toda ko veš, da je zahrbten govor resnica, točen in koristen, ga lahko izgovoriš, ko poznaš čas za to.

Menihi, ko veš, da je javen oster govor neresničen, netočen in nekoristen, ga za nobeno ceno ne smeš izgovoriti. Ko poznaš, da je javen oster govor resničen, pravilen in nekoristen, ga za nobeno ceno ne smeš izgovoriti. Toda, ko veš, da je javen oster govor resnica, točen in koristen, ga lahko izgovoriš, ko poznaš čas za to.

Tako je bilo z ozirom na to rečeno: ‘Človek naj ne govori zahrbtno in naj v obraz ne govori ostro.’

11. ‘Človek naj govori umirjeno, ne hitro.’ Tako je bilo rečeno. In glede na kaj je bilo to rečeno?

Menihi, ko govoriš hitro, se ti telo utrudi in um postane vznemirjen, glas se napne in grlo postane hripavo in govor tega, ki govori hitro je nejasen in težko razumljiv.

Menihi, ko govoriš umirjeno, se ti telo ne utrudi niti tvoj um ne postane vznemirjen, glas ni napet niti grlo ne postane hripavo in govor tega, ki govori umirjeno je jasen in lahko razumljiv.

Tako je bilo z ozirom na to rečeno: ‘Človek naj govori počasno, ne hitro.’

12. ‘Človek naj ne vztraja na lokalnem jeziku in človek naj ne potepta običajne rabe.’ Tako je bilo rečeno. In glede na kaj je bilo to rečeno?

Kako, menihi, pride do vztrajanja na lokalnem jeziku in poteptanja običajne rabe? Menihi, v različnih krajih imenujejo isto stvar ‘krožnik’ [pāti], ‘skleda’ [patta], ‘posoda’ [vittha], ‘skledica’ [serāva], ‘ponev’ [dhāropa], ‘lonec’ [poṇa], ali ‘skodela’ [pisīla]. Kakorkoli jo imenujejo v takšnem in takšnem kraju, človek govori skladno, se trdno drži [tega izraza] in vztraja: ‘Samo to je pravilno; karkoli drugega je napačno.’ Tako je prišlo do vztrajanja na lokalnem jeziku in poteptanja običajne rabe.[2]

In kako, menihi, pride do nevztrajanja na lokalnem jeziku in nepoteptanja običajne rabe? Tako, menihi, v različnih krajih imenujejo isto stvar ‘krožnik’ … ali ‘skodela.’ Kakorkoli ga imenujejo v takšnem in takšnem kraju, brez držanja [za ta izraz] človek govori skladno, misleč: ‘Ti častiti, izgleda, govorijo z ozirom na to.’ Tako obstaja nevztrajanje na lokalnem jeziku in nepoteptanje običajne rabe.

Tako je bilo z ozirom na to rečeno: ‘Človek naj ne vztraja na lokalnem jeziku, in človek naj ne potepta običajne rabe.’

(STANJA Z IN BREZ KONFLIKTA)

13. Menihi, prizadevanje za užitkom tega, katerega prijetnost je povezana z željami po čutnosti - primitivnim … in nekoristnim – je stanje, ki je obdano s trpljenjem, neprijetnostjo, obupom in vročico in je napačna pot. Torej to je stanje s konfliktom.

Menihi, prostost od zasledovanja užitka tega, katerega prijetnost je povezana z željami po čutnosti - primitivnim … in nekoristnim – je stanje brez trpljenja, neprijetnosti, obupa in vročice, in je pravilna pot. Torej, to je stanje brez konflikta.

Menihi, zasledovanje samotrpinčenja - boleče, nizkotno in nekoristno - je stanje, ki je obdano s trpljenjem, neprijetnostjo, obupom in vročico, in je napačna pot. Torej, to je stanje s konfliktom.

Menihi, prostost od zasledovanja samotrpinčenja - bolečega, nizkotnega, in nekoristnega – je stanje brez trpljenja, neprijetnosti, obupa in vročice, in je pravilna pot. Torej, to je stanje brez konflikta.

Menihi, Srednja pot, ki jo je odkril Tathāgata se izogiba obeh teh ekstremov; daje vizijo, daje vednost, vodi do miru, do direktne vednosti, do prebujenja, do Nibbāne. To je stanje brez trpljenje … in je pravilna pot. Torej, to je stanje brez konflikta.

Menihi, povzdigovanje in omalovaževanje in propad učenje samo Dhamme je stanje, ki je obdano s trpljenjem … in je napačna pot. Torej, to je stanje s konfliktom.

Menihi, ne-povzdigovanje in ne-omalovaževanje in učenje samo Dhamme je stanje brez trpljenja … in je pravilna pot. Torej, to je stanje brez konflikta.

Menihi, čutni užitek - umazana prijetnost, groba prijetnost, nizkotna prijetnost je stanje, ki je obdano s trpljenjem … in je napačna pot. Torej, to je stanje s konfliktom.

Menihi, blaženost odpovedi, blaženost samote, blaženost miru, blaženost prebujenja je stanje brez trpljenja … in je pravilna pot. Torej, to je stanje brez konflikta.

Menihi, zahrbten govor, ki je neresnica, nepravilen in nekoristen je stanje, ki je obdano s trpljenjem … Torej, to je stanje s konfliktom.

Menihi, zahrbten govor, ki je resnica, pravilen in nekoristen je stanje, ki je obdano s trpljenjem … Torej, to je stanje s konfliktom.

Menihi, zahrbten govor, ki je resnica, pravilen in koristen je stanje brez trpljenja … Torej, to je stanje brez konflikta.

Menihi, javen oster govor, ki je neresnica, nepravilen in nekoristen je stanje, ki je obdano s trpljenjem … Torej, to je stanje s konfliktom.

Menihi, javen oster govor, ki je resnica, pravilen in nekoristen je stanje, ki je obdano s trpljenjem … Torej, to je stanje s konfliktom.

Menihi, javen oster govor, ki je resnica, pravilen in koristen je stanje brez trpljenja … Torej, to je stanje brez konflikta.

Menihi, govor tega, ki govori hitro je stanje, ki je obdano s trpljenjem, neprijetnostjo, obupom in vročico, in je napačna pot. Torej, to je stanje s konfliktom.

Menihi, govor tega, ki govori umirjeno je stanje brez trpljenja … Torej, to je stanje brez konflikta.

Menihi, vztrajanje na lokalnem jeziku in poteptanje običajne rabe je stanje, ki je obdano s trpljenjem … Torej, to je stanje s konfliktom.

Menihi, nevztrajanje na lokalnem jeziku in nepoteptanje normalne rabe je stanje brez trpljenja, neprijetnosti, obupa in vročice, in je pravilna pot. Torej, to je stanje brez konflikta.

14. Torej, menihi, sebe morate vaditi tako: ‘Poznali bomo stanje s konfliktom in bomo poznali stanje brez konflikta, in ko bomo to poznali, bomo stopili na pot brez konflikta.’ Sedaj, menihi, Subhuti je pripadnik naroda, ki je stopil na pot brez konflikta.”[3]

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Menihi so bili zadovoljni in veseli besed Blaženega.

 

Opombe

[1] Povzdigovanje in omalovaževanje pride, ko tvoriš svoje stališče z ozirom na osebo, ko nekatere hvališ in druge grajaš. Človek poučuje “samo Dhammo” , ko tvori svoje stališče z ozirom na stanja (dhamma) – ne da bi se eksplicitno skliceval na osebo.

[2] Ta problem “vztrajanja na lokalnem jeziku” je moral biti posebej akuten v Sanghi, ko so menihi živeli življenje stalnega popotnika in so prečkali mnogo pokrajin, vsako z njenim posebnim dialektom.

[3] Častiti Subhūti je bil mlajši brat Anāthapiṇḍike in je postal menih na dan, ko je Džetov gozdiček bil darovan Sanghi. Buddha ga je označil kot najodličnejšega učenca v dveh kategorijah – da je ta, ki živi brez konflikta in ta, ki je vreden darov.

 

 

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič / oktober 2018, rev. julij 2019

 

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information

Učenja gvardijana samostana