(MN 105) Sunakkhatta Sutta - Sunakkhatti

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel v Velikem gozdu pri Vesāliju, v dvorani s koničasto streho.

(KONČNA VEDNOST)

2. Takrat so številni menihi razglasili končno vednost v prisotnosti Blaženega: “Mi razumemo: Rojstvo je uničeno, sveto življenje je bilo živeto, kar je bilo potrebno je bilo narejeno, nič več ni prihoda nazaj v katerokoli stanje.”

3. Sunakkhatta, sin Licchavijev,[1] je slišal: “Kaže, da so številni menihi razglasili končno vednost v prisotnosti Blaženega: ‘Mi razumemo: Rojstvo je uničeno … nič več ni prihoda nazaj v katerokoli stanje.’” Potem je Sunakkhatta, sin Licchavijev, odšel do Blaženega. Ko se mu je poklonil, je sedel ob stran in rekel Blaženemu:

4. “Slišal sem, častiti gospod, da so številni menihi razglasili končno vednost v prisotnosti Blaženega. Ali so to naredili upravičeno ali pa obstajajo nekateri menihi, ki so razglasili končno vednost, ker so precenili sebe?”

5. “Ko so ti menihi, Sunakkhatta, razglasili končno vednost v moji prisotnosti, so bili nekateri menihi, ki so upravičeno razglasili končno vednost in so bili nekateri, ki so razglasili končno vednost, ker so precenili sebe. V tem pogledu, ko menihi upravičeno razglasijo končno vednost, je njihova razglasitev prava. Toda, ko menihi razglasijo končno vednost ker precenijo sebe, Tathāgata pomisli: ‘Moral bi jih učiti Dhammo.’ Tako v tem primeru, Sunakkhatta, Tathāgata pomisli: ‘Moral bi jih učiti Dhammo.’ Toda, neki zavedeni mož tukaj postavi vprašanje, pride do Tathāgate in ga vpraša. V tem primeru, Sunakkhatta, čeprav je Tathāgata pomislil: ‘Moral bi jih učiti Dhammo,’ on spremeni svoje mišljenje.”

6. “To je čas, Blaženi, to je čas, Vzvišeni, za Blaženega, da uči Dhammo. Ko slišijo to od Blaženega, si bodo menihi zapomnili.”

“Potem poslušaj, Sunakkhatta, in skrbno pazi, kaj bom povedal.”

“Da, častiti gospod,” je Sunakkhatta, sin Licchavijev, odgovoril Blaženemu. Blaženi je rekel:

7. “Obstaja, Sunakkhatta, pet vezi čutnih užitkov. Katerih pet? Objekti razločeni z očmi, po katerih se želi, se hrepeni, so prijetni in simpatični, povezani z željo po užitku in izzivajo poželenje. Zvoki razločeni z ušesi … Vonji razločeni z nosom … Okusi razločeni z jezikom … Otipljivosti razločene s telesom, po katerih se želi, se hrepeni, so prijetne in simpatične, povezane z željo po užitku in izzivajo poželenje. To je pet vezi čutnih užitkov.

(OSREDOTOČENOST)

8. Možno je, Sunakkhatta, da je nek posameznik osredotočen na posvetne materialne stvari. Ko je posameznik osredotočen na posvetne materialne stvari, ga zanima samo pogovor o tem in njegovo mišljenje in razmišljanje je v skladu s tem, in se druži z osebo take vrste in to ga zadovolji. Toda, ko je govor o mirnosti, ga ne bo poslušal, mu prisluhnil ali napel svoje srce, da razume. S tako vrsto osebe se ne druži in to ga ne zadovolji.

9. Predpostavimo, Sunakkhatta, da je mož daleč nazaj zapustil svojo lastno vas ali mesto, in sedaj zagleda drugega moža, ki je le pred kratkim zapustil to vas ali mesto. On bi tega moža vprašal, ali so ljudje iz te vasi ali mesta na varnem, uspešni in zdravi, in ta mož bi mu rekel, da so ljudje iz te vasi ali mesta na varnem, uspešni in zdravi. Kaj misliš, Sunakkhatta? Ali bi ga ta prvi mož poslušal, mu prisluhnil in napel svoje srce, da razume?” - “Da, častiti gospod.” - “Tako tudi, Sunakkhatta, je mogoče, da je nek posameznik morda osredotočen na materialne stvari. Ko je posameznik osredotočen na materialne stvari … in on ne najde zadovoljenosti v tem. On bi moral biti razumljen kot posameznik, ki je osredotočen na materialne stvari.

10. Možno je, Sunakkhatta, da je nek posameznik osredotočen na mirnost. Ko je posameznik osredotočen na mirnost, ga zanima samo pogovor, ki se tiče tega in njegovo razmišljanje in razglabljanje je v skladu s tem, in se druži s takšno vrsto posameznika in to ga zadovolji. Toda, ko se odvija pogovor o materialnih stvareh, ne bo poslušal ali prisluhnil ali napel svoje srce, da razume. S tako vrsto posameznika se ne druži in to ga ne zadovolji.

11. Prav tako kot rumeni list, ki pade s stebla, ni sposoben spet postati zelen, tako tudi, Sunakkhatta, ko je posameznik osredotočen na mirnost, odvrže oviro materialnih stvari. Razumljen bi moral biti kot posameznik, ki je ločen od ovire materialnih stvari in je osredotočen na mirnost.

12. Možno je, Sunakkhatta, da je lahko nek posameznik osredotočen na področje ničnosti. Ko je posameznik osredotočen na področje ničnosti, ga zanima samo pogovor, ki se tiče tega, in njegovo razmišljanje in razglabljanje je v skladu s tem, in se druži s takšno vrsto posameznika in to ga zadovolji. Toda, ko se odvija pogovor o mirnosti, ne bo poslušal ali prisluhnil ali napel svoje srce, da razume. S tako vrsto posameznika se ne druži in to ga ne zadovolji.

13. Prav tako kot se debel kamen, ki se je prepolovil, ne more spet združiti skupaj, tako tudi, Sunakkhatta, ko je posameznik osredotočen na področje ničnosti, se je njegova ovira mirnosti razpolovila. Razumljen bi moral biti kot posameznik, ki je ločen od ovire mirnosti in je osredotočen na področje ničnosti.

14. Možno je, Sunakkhatta, da je nek posameznik osredotočen na področje niti zaznave niti nezaznave. Ko je posameznik osredotočen na področje niti zaznave niti nezaznave, ga zanima le pogovor, ki se tiče tega, in njegovo razmišljanje in razglabljanje je v skladu s tem, in se druži s takšno vrsto posameznika in to ga zadovolji. Toda, ko se odvija pogovor o področju ničnosti, ne bo poslušal ali prisluhnil ali napel svoje srce, da razume. S tako vrsto posameznika se ne druži in to ga ne zadovolji.

15. Predpostavimo, da je posameznik pojedel neko slastno hrano in jo izbruhal. Kaj misliš, Sunakkhatta? Ali bi ta mož imel kakršnokoli željo, da bi spet jedel to hrano?”

“Ne, častiti gospod. Zakaj je tako? Ker ima to hrano za ogabno.”

“Tako tudi, Sunakkhatta, ko je posameznik osredotočen na področje niti zaznave niti nezaznave, je bila njegova ovira področja ničnosti zavržena. Razumljen bi moral biti kot posameznik, ki je ločen od ovire področja ničnosti in je osredotočen na področje niti zaznave niti nezaznave.

16. Možno je, Sunakkhatta, da je nek posameznik popolno osredotočen na ugasnitev. Ko je posameznik popolno osredotočen na ugasnitev, ga zanima le pogovor, ki se tiče tega in njegovo razmišljanje in razglabljanje je v skladu s tem, in se druži s takšno vrsto posameznika in to ga zadovolji. Toda, ko se odvija pogovor o področju niti zaznave niti nezaznave, ne bo poslušal ali prisluhnil ali napel svoje srce, da bi razumel. S tako vrsto posameznika se ne druži in to ga ne zadovolji.

17. Prav tako kot palmino drevo z odrezanim vrhom ni več spet sposobno rasti, tako tudi, Sunakkhatta, ko je posameznik popolno osredotočen na ugasnitev, je njegova ovira področje niti zaznave niti nezaznave bila odrezana – odrezana pri izvoru, narejena kot palmin štor, tako odstranjena, da ni več predmet bodočega nastanka. Razumljen bi moral biti kot posameznik, ki je ločen od ovire področja niti zaznave niti nezaznave in je popolno osredotočen na ugasnitev.

(PRISPODOBA S PUŠČICO)

18. Možno je, Sunakkhatta, da nekateri menihi tukaj mislijo: ‘Asket je željo[2] imenoval za puščico. Ta je zastrupljena z nevednostjo in strup nevednosti se razširja z željo, poželenjem in zlobo. Puščica želje je bila odstranjena iz mene, strup nevednosti je bila pregnan. Jaz sem ta, ki je popolno osredotočen na ugasnitev.’ Ker tako neresnično misli o sebi, morda zasleduje stvari, ki so neprimerne za nekoga, ki je popolno osredotočen na ugasnitev. On morda zasleduje prizor neprimernih objektov z očmi, morda zasleduje neprimerne zvoke z ušesi, neprimerne vonje z nosom, neprimerne okuse z jezikom, neprimerne otipljivosti s telesom ali neprimerne pojave z umom. Ko zasleduje prizor neprimernih oblik z očmi … neprimerne pojave z umom, v njegov um vdre poželenje. Z umom, v katerega je vdrlo poželenje, bi si naprtil smrt ali strašno trpljenje.

19. Predpostavimo, Sunakkhatta, da je bil mož ranjen s puščico, na debelo namazano s strupom, in so njegovi prijatelji in tovariši, njegovi bližnji in daljni sorodniki, pripeljali zdravnika. Zdravnik bi z nožem zarezal okoli odprte rane, potem bi s sondo poiskal puščico, jo izpulil in odstranil strup, sled katerega pa bi ostal. Misleč, da ni ostalo za njim nobenega strupa, bi rekel: ‘Dobri mož, puščica je bila izpuljena iz tebe, strup je bila odstranjen, ne da bi ostala njegova sled in ti ne more škoditi. Jej le primerno hrano. Ne jej neprimerne hrane, ker se drugače rana lahko zagnoji. Od časa do časa izperi rano in od časa do časa namaži njeno odprtino, da gnoj in kri ne prekrijeta odprtine rane. Ne hodi naokoli v vetru in soncu, ker lahko prah in umazanija okužita odprtino rane. Poskrbi za svojo rano, dobri mož in glej nanjo, da se bo pozdravila.’

20. Mož bi pomislil: ‘Puščica je bila izpuljena iz mene, strup je bil odstranjen, ne da bi ostala njegova sled in ni mogoče, da bi mi škodoval.’ On bi jedel neprimerno hrano in rana bi se zagnojila. Od časa do časa ne bi izpiral rane, niti ne bi od časa do časa mazal odprtine rane, in gnoj in kri bi prekrila odprtino rane. Hodil bi naokoli v vetru in soncu, in prah in umazanija bi okužila odprtino rane. Za svojo rano ne bi skrbel niti bi gledal, kako se rana celi. Potem, zaradi obojega, ker dela to kar je neprimerno in ker je ostala sled strupa, bi rana nabreknila in njena nabreklost bi povzročila smrt ali strašno trpljenje.

21. Tako tudi, Sunakkhatta, možno je, da nek menih misli tako: ‘Željo je Asket imenoval puščica. Strup nevednosti se je razširil z željo, poželenjem in zlobo. Ta puščica želje je bila odstranjena iz mene, strup nevednosti je bila pregnan. Jaz sem popolno osredotočen na ugasnitev.’ Ker tako misli o sebi, čeprav to nasprotuje dejstvom, morda zasleduje stvari, ki so neustrezne za nekoga, ki je popolno osredotočen na ugasnitev … (kot zgoraj) … S svojim umom, v katerega je vdrlo poželenje, bi se izpostavil smrti ali strašnemu trpljenju.

22. V disciplini plemenitega, Sunakkhatta, je smrt, ko nekdo opusti prakso in se vrne k nižjemu življenju. Strašno je trpljenje, ko nekdo napravi nek hud prekršek.

23. Možno je, Sunakkhatta, da nek menih misli tako: Željo je Asket imenoval puščica. Strup nevednosti se je razširil z željo, poželenjem in zlobo. Ta puščica želje je bila odstranjena iz mene, strup nevednosti je bila odstranjen. Jaz sem ta, ki je popolno osredotočen na ugasnitev.’ Ker je resnično popolno osredotočen na ugasnitev, ne bi sledil stvarem, ki so neprimerne za nekoga, ki je popolno osredotočen na ugasnitev. On ne bo gledal neprimernih objektov z očmi, ne bo poslušal neprimernih zvokov z ušesi, ne bo vohal neprimernih vonjev z nosom, okušal neprimernih okusov z jezikom, sledil neprimernim otipljivostim s telesom, ali neprimernim pojavom z umom. Ker ne sledi gledanju neprimernih oblik z očmi … neprimernim pojavom z umom, poželenje ne vdre v njegov um. Ker v njegov um ni vdrlo poželenje, se ne bo izpostavil smrti ali strašnemu trpljenju.

24. Predpostavimo, Sunakkhatta, da je bil mož ranjen s puščico, na debelo namazano s strupom, in so njegovi prijatelji in tovariši, njegovi bližnji in daljni sorodniki, pripeljali zdravnika. Zdravnik bi z nožem zarezal okoli odprte rane, potem bi s sondo poiskal puščico, jo izpulil in odstranil strup, ne da bi ostala njegova sled. Z vednostjo, da ni ostalo za njim nobenega strupa, bi rekel: ‘Dobri mož, puščica je bila izpuljena iz tebe. Strup je bila odstranjen, ne da bi ostala njegova sled in ti ne more škoditi. Jej le primerno hrano. Ne jej neprimerne hrane, ker se drugače rana lahko zagnoji. Od časa do časa izperi rano in od časa do časa namaži njeno odprtino, da gnoj in kri ne prekrijeta odprtine rane. Ne hodi naokoli v vetru in soncu, ker lahko prah in umazanija okužita odprtino rane. Poskrbi za svojo rano, dobri mož in glej nanjo, da se bo pozdravila.’

25. Mož bi mislil: ‘Puščica je bila izpuljena iz mene. Strup je bil odstranjen, ne da bi ostala njegova sled in ni mogoče, da bi mi škodoval.’ On bi jedel samo primerno hrano in rana se ne bi zagnojila. Od časa do časa bi izpiral rano in od časa do časa mazal odprtino rane, in gnoj in kri ne bi prekrila odprtine rane. V vetru in soncu ne bi hodil naokoli, in prah in umazanija ne bi okužila odprtine rane. Skrbel bi za svojo rano in bi gledal, če se rana celi. Zaradi obojega, ker počenja to kar je ustrezno in ker ni ostala škodljiva sled strupa, ko je bil strup odstranjen, se bi rana pozdravila in pokrila s kožo in zato se ne bi izpostavil smrti ali strašnemu trpljenju.

26. Tako tudi, Sunakkhatta, možno je, da nek menih misli tako: ‘‘Željo je Asket imenoval puščico. Strup nevednosti se je razširil z željo, poželenjem in zlobo. Ta puščica želje je bila odstranjena iz mene, strup nevednosti je bil pregnan. Popolno sem osredotočen na ugasnitev.’ Ker je resnično popolno osredotočen na ugasnitev, ne bi sledil stvarem, ki so neprimerne za tega, ki je popolno osredotočen na ugasnitev … (kot zgoraj) … Ker v njegov um ni vdrlo poželenje, se ne bi izpostavil smrti ali strašnemu trpljenju.

27. Sunakkhatta, to prispodobo sem podal z namenom, da izrazim pomen. To je pomen: ‘Rana’ je izraz za šest notranjih področij. ‘Strup’ je izraz za nevednost. ‘Puščica’ je izraz za željo. ‘Sonda’ je izraz za pozornosti. ‘Nož’ je izraz za plemenito modrost. ‘Zdravnik’ je izraz za Tathāgato, popolnega, popolno prebujenega.

(ZADRŽANOST V PODROČJIH DOTIKA)

28. Ta menih, Sunakkhatta, prakticira zadržanost šestih področij dotika. Ko je razumel, da je predpostavka izvor neprijetnosti,[3] ko je brez predpostavk, osvobojen z uničenjem predpostavk, ni mogoče, da bi usmeril svoje telo ali svoje srce proti katerikoli predpostavki.

29. Predpostavimo, Sunakkhatta, da je v bronastem kelihu pijača, ki ima lepo barvo, dober vonj in okus, vendar je v pijačo vmešan strup, in pride mož, ki hoče živeti, ne umreti, ki hoče užitek in se upira bolečini.[4] Kaj misliš, Sunakkhatta, bi ta mož pil iz tega keliha pijačo, vedoč: ‘Če pijem to, se bom izpostavil smrti ali strašnemu trpljenju’?” - “Ne, častiti gospod.” - “Tako tudi, ko menih prakticira zadržanost v šestih področjih dotika in je razumel, da je predpostavka izvor neprijetnosti, je brez predpostavk, osvobojen z uničenjem predpostavk in ni mogoče, da bi usmeril svoje telo ali prebudil svoje srce proti katerikoli predpostavki.

30. Predpostavimo, Sunakkhatta, da je tam smrtno strupena kača, in pride mož, ki hoče živeti, ne umreti, ki hoče užitek in se upira bolečini. Kaj misliš, Sunakkhatta, ali bi ta mož dal tej smrtno strupeni kači svojo roko ali svoj prst, vedoč: ‘Če me bo kača pičila, se bom izpostavil smrti ali strašnemu trpljenju ’?” - “Ne, častiti gospod.” - “Tako tudi, ko menih vadi zadržanost v šestih področjih dotika in je razumel, da je predpostavka izvor neprijetnosti, je brez predpostavk, osvobojen z uničenjem predpostavk in ni mogoče, da bi usmeril svoje telo ali svoje srce proti katerikoli predpostavki.”

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Sunakkhatta, sin Licchavijev, je bil zadovoljen in vesel besed Blaženega.

Opombe

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič / avgust 2024