(MN 101) Devadaha Sutta – Pri Devadahi

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel v deželi Sakyanov, pri mestu Sakyanov z imenom Devadaha. Tam je Blaženi nagovoril menihe: “Menihi.” - “Častiti gospod,” so odgovorili. Blaženi je rekel:

2. “Menihi, so nekateri samotarji in brahmini, ki imajo takšno doktrino in pogled, kot je ta: ‘Karkoli ta oseba čuti, če je to prijetnost ali bolečina ali niti-bolečina-niti-prijetnost, vse to je povzročeno s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti.[1] Tako, če se uničijo pretekla dejanja[2] z asketizmom in se ne proizvaja novih dejanj, ne bo nobene posledice v prihodnosti. Uničenje dejanja je brez posledice v prihodnosti. Z uničenjem dejanja je uničeno trpljenje. Z uničenjem trpljenja je uničen občutek. Z uničenjem občutka bo vse trpljenje porabljeno.’ Tako govorijo Nigaṇṭi, menihi.

3. “Jaz grem do Nigaṇṭov, ki tako govorijo in jim rečem: ‘Prijatelji Nigaṇṭi, ali je res, da imate takšno učenje in pogled: “ Karkoli ta oseba čuti … vse trpljenje bo porabljeno”?’ Če, ko so tako vprašani, Nigaṇṭi to priznajo in rečejo ‘Da,’ jim rečem:

4. ‘Toda, prijatelji, ali veste, da ste obstajali v preteklosti, in da bi bilo tako, da niste obstajali?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda, prijatelji, ali veste, da ste naredili zla dejanja v preteklosti in se jih niste vzdržali?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda, prijatelji, ali veste, da je bilo toliko trpljenja že porabljenega ali da se toliko trpljenja še vedno mora porabiti, ali ko se toliko trpljenja porabi, bo vse trpljenje porabljeno?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda, prijatelji, ali veste, kaj je opustitev slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in sedaj?’ - ‘Ne, prijatelj.’

5. ‘Tako, prijatelji, izgleda, da ne veste, da ste obstajali v preteklosti in da ni tako, da niste obstajali; ali, da ste izvajali zla dejanja v preteklosti in se jih niste vzdržali; ali, da ste naredili takšna in takšna zla dejanja; ali, da je bilo toliko trpljenja že porabljenega ali da se toliko trpljenja še vedno mora porabiti ali, da ko se toliko trpljenja porabi, bo vse trpljenje porabljeno; ali, kaj je opuščanje slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in sedaj. Ker je tako, ni primerno za častite Nigaṇṭe, da razglasijo: “Karkoli ta oseba čuti, tako prijetnost ali bolečino ali niti-bolečino-niti-prijetnost, za vse je vzrok to, kar je bilo storjeno v preteklosti. Tako z uničenjem z asketizmom preteklih dejanj in brez delanja dejanj v sedanjosti, ne bo posledic v prihodnosti. Brez posledic v prihodnosti … bo vse trpljenje porabljeno.”

6. Če, prijatelji Nigaṇṭi, veste, da ste obstajali v preteklosti in da ni tako, da niste obstajali; ali, da ste izvajali zla dejanja v preteklosti in se jih niste vzdržali; ali, da ste naredili takšna in takšna zla dejanja; ali, da je bilo toliko trpljenja že porabljenega ali, da se toliko trpljenja še vedno mora porabiti ali, da ko se toliko trpljenja porabi, bo vse trpljenje porabljeno; ali, kaj je opuščanje slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in sedaj; ker je tako, bi bilo primerno za častite Nigaṇṭe, da razglasijo: “Karkoli ta oseba čuti … bo vse trpljenje porabljeno.”

7. Prijatelji Nigaṇṭi, predpostavite, da je bil ranjen človek s puščico, ki je bila debelo namazana s strupom in je zaradi tega čutil boleče, mučne, prebadajoče občutke. Potem so njegovi prijatelji in tovariši, bližnji in daljni sorodniki pripeljali zdravnika. Zdravnik bi zarezal okoli odprte rane z nožem, s sondo poiskal puščico, izpulil puščico in nanesel zdravilno jedkalo na odprto rano in pri vsakem koraku bi človek čutil boleče, mučne, prebadajoče občutke. Nato kasneje, ko je bila rana pozdravljena in pokrita s kožo, bi se človek počutil dobro in bil vesel, neodvisen, svoj gospodar, sposoben, da gre kamor hoče. Morda misli: “Prej sem bil preboden s puščico, debelo namazano s strupom in zaradi tega sem čutil boleče, mučne, prebadajoče občutke. Potem so moji prijatelji in tovariši, bližnji in daljni sorodniki pripeljali zdravnika. Zdravnik je zarezal okoli odprte rane z nožem, s sondo poiskal puščico, izpulil puščico in nanesel zdravilno jedkalo na odprto rano in pri vsakem koraku sem čutil boleče, mučne, prebadajoče občutke. Toda sedaj, ko je rana pozdravljena in pokrita s kožo, se počutim dobro in sem vesel, neodvisen, svoj gospodar, sposoben, da grem kamorkoli hočem.”

8. Tako tudi, prijatelji Nigaṇṭi, če veste, da ste obstajali v preteklosti in da ni tako, da niste obstajali … ali kaj je opuščanje slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in sedaj; ker je tako, bi bilo primerno za častite Nigaṇṭe, da razglasijo: “Karkoli ta oseba čuti … bo vse trpljenje porabljeno.”

9. Toda, ker prijatelji Nigaṇṭi, ne veste ali ste obstajali v preteklosti in ni tako, da niste obstajali … ali kaj je opuščanje slabih stanj in kaj je negovanje dobrih stanj tukaj in sedaj; ker je tako, bi bilo primerno za častite Nigaṇṭe, da razglasijo: “Karkoli ta oseba čuti … bo vse trpljenje porabljeno.”’

10. Ko je bilo to rečeno, so mi Nigaṇṭi rekli: ‘Prijatelj, Nigaṇṭ Nātaputta je vseveden in vse vidi in trdi, da ima popolno znanje in vizijo: “Če jaz hodim ali stojim ali spim ali sem buden, sta znanje in vizija neprestano in nemoteno prisotna v meni.” On pravi: “Nigaṇṭi, v preteklosti ste naredili zla dela; porabite jih z izvajanjem asketskega prebadanja. In ko ste tukaj in sedaj zadržani s telesom, govorom in v umu, to ne dela zlih dejanj za prihodnost. Tako z uničenjem z asketizmom svojih preteklih dejanj in brez izvajanja novih dejanj, ne bo posledic v prihodnosti. Brez posledic v prihodnosti … bo vse trpljenje porabljeno.” Mi to odobravamo in sprejemamo in zato smo zadovoljeni.’

11. Ko je bilo to rečeno, sem rekel Nigaṇṭom:[3] ‘Obstaja pet stvari, prijatelj Nigaṇṭi, ki se lahko izkažejo v dveh različnih načinih tukaj in zdaj. Katerih pet? To so: vera, strinjanje, ustno izročilo, razumsko razglabljanje in premišljeno sprejemanje pogledov. Teh pet stvari se lahko izkaže v dveh različnih načinih tukaj in sedaj. Tukaj, kakšno vrsto vere imajo častiti Nigaṇṭi v učitelja, ki govori o preteklosti? Kakšno vrsto strinjanja, kakšno vrsto ustne tradicije, kakšno vrsto razumskega razglabljanja, kakšno vrsto premišljenega sprejemanja pogledov?’ Govorjeno tako, menihi, jaz nisem videl nobene legitimne obrambe njihovega položaja s strani Nigaṇṭov.

12. Spet, menihi, sem rekel Nigaṇṭom: ‘Kaj mislite, prijatelji Nigaṇṭi? Ko obstaja intenziven napor, intenzivno prizadevanje, ali čutite boleče, mučne, prebadajoče občutke zaradi intenzivnega napora? Toda, ko ni intenzivnega napora, ni intenzivnega prizadevanja, ali potem ne čutite nobenih bolečih, mučnih, prebadajočih občutkov zaradi intenzivnega napora?’ - ‘Ko obstaja intenziven napor, prijatelj Gotama, intenzivno prizadevanje, potem čutimo boleče, mučne, prebadajoče občutke zaradi intenzivnega napora; toda, ko ne obstaja nobenega intenzivnega napora, nobenega intenzivnega prizadevanja, potem ne čutimo nobenih bolečih, mučnih, prebadajočih občutkov zaradi intenzivnega napora.’

13. ‘Tako izgleda, prijatelji Nigaṇṭi, da ko obstaja intenziven napor … čutite boleče, mučne, prebadajoče občutke zaradi intenzivnega napora; toda, ko ne obstaja intenzivnega napora … ne čutite nobenih bolečih, mučnih, prebadajočih občutkov zaradi intenzivnega napora. Ker je to tako, ni primerno za častite Nigaṇṭe, da razglasijo:[4] “Karkoli ta oseba čuti, bodisi prijetnosti ali bolečino ali niti-bolečino-niti-prijetnost, vse to je povzročeno s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti. Tako z uničenjem z asketizmom preteklih dejanj in brez novih dejanj, ne bo nobene posledice v prihodnosti. Brez posledic v prihodnosti … bo vse trpljenje porabljeno.”

14. ‘Če, prijatelji Nigaṇṭi, je obstajal intenzivni napor, intenzivno prizadevanje, potem so bili boleči, mučni, prebadajoči občutki zaradi intenzivnega napora prisotni, in ko ni bilo intenzivnega napora, ni bilo intenzivnega prizadevanja, potem so bili boleči, mučni, prebadajoči občutki zaradi intenzivnega napora še vedno prisotni; ker je tako, bi bilo primerno za častite Nigaṇṭe, da objavijo: “Karkoli ta oseba čuti … bo vse trpljenje porabljeno.”

15. ‘Toda, prijatelji Nigaṇṭi, ko obstaja intenzivni napor, intenzivno prizadevanje, potem čutite boleče, mučne, prebadajoče občutke zaradi intenzivnega napora, vendar ko ne obstaja intenzivnega napora, ko ni intenzivnega prizadevanja, potem ne čutite bolečih, mučnih, prebadajočih občutkov zaradi intenzivnega napora, vi tako zato čutite samo boleče, mučne, prebadajoče občutke, ki ste si jih sami naprtili in skozi nevednost, neznanja in zablodo, ki jih imate po pomoti, trdite: “Karkoli ta oseba čuti … bo vse trpljenje porabljeno.’” Ko sem tako govoril, menihi, jaz nisem videl nobene legitimne obrambe njihovega položaja s strani Nigaṇṭov.

16. Spet, menihi, sem rekel Nigaṇṭom: ‘Kaj mislite, prijatelji Nigaṇṭi? Ali je mogoče, da dejanje [katerega rezultat] se naj izkusi tukaj in sedaj[5], lahko skozi napor in prizadevanje, postane to [katerega rezultat] se bo doživel prihodnjem življenju?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda ali je mogoče, da dejanje [katerega rezultat] se bo doživel v naslednjem življenju, lahko skozi napor in prizadevanje postane to [katerega rezultat] se izkusi tukaj in sedaj?’ -‘Ne, prijatelj.’

17. ‘Kaj mislite, prijatelji Nigaṇṭi? Ali je mogoče, da dejanje [katerega rezultat] se naj izkusi kot prijeten, skozi napor in prizadevanje lahko postane to [katerega rezultat] se izkusi kot bolečina?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda ali je mogoče, da lahko dejanje [katerega rezultat] se izkusi kot bolečina, skozi napor in prizadevanje lahko postane to [katerega rezultat] se izkusi kot prijetno?’ -‘Ne, prijatelj.’

18. ‘Kaj mislite, prijatelji Nigaṇṭi? Ali je mogoče, da dejanje [katerega rezultat] se izkusi v dozoreli [osebnosti], z naporom in prizadevanjem lahko postane to [katerega rezultat] se izkusi v nedozoreli [osebnosti]?[6] - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda ali je mogoče, da dejanje [katerega rezultat] se izkusi v nedozoreli [osebnosti], lahko z naporom in prizadevanjem, postane to [katerega rezultat] se izkusi v zreli osebnosti?’ - ‘Ne, prijatelj.’

19. ‘Kaj mislite, prijatelji Nigaṇṭi? Ali je mogoče, da lahko dejanje [katerega rezultat] se močno izkusi, skozi napor in prizadevanje postane to [katerega rezultat] se bo malo izkusil?’ - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda ali je mogoče, da lahko dejanje [katerega rezultat] se bo malo izkusil, skozi napor in prizadevanje postane to [katerega rezultat] se bo zelo izkusil?’ -‘Ne, prijatelj.’

20. ‘Kaj mislite, prijatelji Nigaṇṭi? Ali je mogoče, da dejanje [katerega rezultat] se bo izkusil, skozi napor in prizadevanje, lahko postane to [katerega rezultat] se ne izkusi?’[7] - ‘Ne, prijatelj.’ - ‘Toda mogoče je, da dejanje [katerega rezultat] se ne izkusi, lahko skozi napor in prizadevanje, postane to [katerega rezultat] se izkusi?’ - ‘Ne, prijatelj.’

21. ‘Tako izgleda, prijatelji Nigaṇṭi, da je nemogoče, da dejanje [katerega rezultat] se izkusi tukaj in sedaj, lahko skozi napor in prizadevanje postane to [katerega rezultat] se pričakuje v naslednjem življenju in je nemogoče, da dejanje [katerega rezultat] se pričakuje v naslednjem življenju, lahko skozi napor in prizadevanje postane to [katerega rezultat] se pričakuje tukaj in sedaj; nemogoče je, da dejanje [katerega rezultat] se izkusi kot prijeten, lahko skozi napor in prizadevanje lahko postane to [katerega rezultat] se izkusi kot bolečima in nemogoče je, da dejanje [katerega rezultat] se izkusi kot bolečina, lahko skozi napor in prizadevanje postane to [katerega rezultat] se izkusi kot prijeten; nemogoče je, da dejanje [katerega rezultat] se izkusi v zreli [osebnost] lahko z naporom in prizadevanjem postane to [katerega rezultat] se izkusi v nezreli [osebnosti], in nemogoče je, da dejanje [katerega rezultat] se izkusi v nezreli [osebnosti] lahko skozi napor in prizadevanje postane to [katerega rezultat] se izkusi v zreli [osebnosti]; nemogoče je, da dejanje [katerega rezultat] se zelo izkusi, lahko skozi napor in prizadevanje postane to [katerega rezultat] se malo izkusi in nemogoče je, da dejanje [katerega rezultat] se malo izkusi, lahko skozi napor in prizadevanje postane to [katerega rezultat] se zelo izkusi; nemogoče je, da dejanje [katerega rezultat] se bo izkusil, lahko skozi napor in prizadevanje postane to [katerega rezultat] se ne bo izkusil in nemogoče je, da dejanje [katerega rezultat] se ne bo izkusil, lahko skozi napor in prizadevanje postane to [katerega rezultat] se bo izkusil. Ker je tako, je napor častitih Nigaṇṭov brezploden, je njihovo prizadevanje brezplodno.’

22. Tako govorijo Nigaṇṭi, menihi. In ker Nigaṇṭi govorijo tako, obstaja deset upravičenih sklepanj iz njihovih trditev, ki določajo osnovo, da se jih graja:

(1) Če je prijetnost in bolečina, ki jo čutijo bitja, povzročena s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti, potem so Nigaṇṭi gotovo morali delati slaba dejanja v preteklosti, ker sedaj čutijo tako boleče, mučne, prebadajoče občutke.

(2) Če je prijetnost in bolečina, ki jo čutijo bitja, povzročena s stvariteljskim dejanjem najvišjega boga,[8] potem je Nigaṇṭe gotovo ustvaril zli najvišji bog, ker sedaj čutijo tako boleče, mučne, prebadajoče občutke.

(3) Če je prijetnost in bolečina, ki jo čutijo bitja, povzročena z okoliščinami in naravo,[9] potem Nigaṇṭi gotovo nimajo sreče, ker sedaj čutijo tako boleče, mučne, prebadajoče občutke.

(4) Če je prijetnost in bolečina, ki jo čutijo bitja, povzročena s kategorijo [med šestimi kategorijami rojstev][10], potem morajo Nigaṇṭi gotovo pripadati slabi kategoriji, ker sedaj čutijo tako boleče, mučne, prebadajoče občutke.

(5) Če je prijetnost in bolečina, ki jo čutijo bitja, povzročena z naporom tukaj in sedaj, potem se Nigaṇṭi gotovo morajo močno truditi tukaj in sedaj, ker sedaj čutijo tako boleče, mučne, prebadajoče občutke.

(6) Če je prijetnost in bolečina, ki jo čutijo bitja, povzročena s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti, potem je Nigaṇṭe potrebno grajati; če ni tako, potem je Nigaṇṭe še zmeraj potrebno grajati.

(7) Če je prijetnost in bolečina, ki jo čutijo bitja, povzročena s stvariteljskim dejanjem najvišjega boga, potem je Nigaṇṭe potrebno grajati; če ni tako, potem je Nigaṇṭe še zmeraj potrebno grajati.

(8) Če je prijetnost in bolečina, ki jo čutijo bitja, povzročena slučajno, potem je Nigaṇṭe potrebno grajati; če ni tako, potem jih je še zmeraj potrebno grajati.

(9) Če je prijetnost in bolečina, ki jo čutijo bitja, povzročena z razredom, potem je Nigaṇṭe potrebno grajati; če ni tako, potem jih je še zmeraj potrebno grajati.

(10) Če je prijetnost in bolečina, ki jo čutijo bitja, povzročena z naporom tukaj in sedaj, potem je Nigaṇṭe potrebno grajati; če ni tako, potem jih je še zmeraj potrebno grajati.

Tako govorijo Nigaṇṭi, menihi. In ker Nigaṇṭi govorijo tako, teh deset upravičenih sklepanj iz njihovih trditev določajo osnove, da se jih graja. Tako je njihov napor brezploden, je njihovo prizadevanje brezplodno.

23. In kako je njihov napor plodovit, menihi, kako je njihovo prizadevanje plodovito? Tako, menihi, menih ni preplavljen s trpljenjem in sebe ni preplavil s trpljenjem; in ni opustil prijetnosti, ki je v skladu z Dhammo, vendar ni zaslepljen s to prijetnostjo.[11] Tako ve: ‘Ko se trudim z odločnostjo, ta posamezen vir trpljenja izgine v meni zaradi tega odločnega prizadevanja; in ko gledam nanj z mirnodušnostjo, ta posamezen vir trpljenja izgine v meni ko razvijem mirnodušnost.’[12] Prizadeva si z odločenostjo glede na ta posamezen vir trpljenja, ki izgine v njem zaradi tega odločnega prizadevanja; in on razvije mirnodušnost glede na ta posamezen vir trpljenja, ki izgine v njem, ko razvija mirnodušnost. Ko se trudi z odločenostjo, določen vir trpljenja izgine v njem zaradi tega odločnega prizadevanja; tako je to trpljenje porabljeno v njem. Ko ga gleda z mirnodušnostjo, določen vir trpljenja izgine v njem medtem ko razvije mirnodušnost; tako je to trpljenje v njem porabljeno.

24. Predpostavimo, menihi, da moški ljubi žensko s svojim umom vezanim na njo z intenzivno željo in strastjo. On lahko vidi to žensko, da stoji z drugim moškim, klepeta, se šali in se smeje. Kaj mislite, menihi? Ali se bodo pojavili skrb, tožba, bolečina, gorje in obupv tem moškem, ko vidi žensko stati z drugim moškim, ko z njim klepeta, se šali in smeji?”

“Da, častiti gospod. Zakaj je tako? Ker ta moški ljubi to žensko s svojim umom vezanim na njo z intenzivno željo in strastjo; zato se skrb, tožba, bolečina, gorje in obuppojavijo v njem, ko jo vidi stati z drugim moškim, ko z njim klepeta, se šali in se smeje.”

25. “Potem, menihi, moški lahko pomisli: ‘Jaz ljubim to žensko z mojim umom vezanim na njo z intenzivno željo in strastjo; tako se skrb, tožba, bolečina, gorje in obuppojavijo v meni, ko jo vidim stati z drugim moškim, ko z njim klepeta, se šali in se smeje. Kaj če bi opustil svojo željo in strast po tej ženski?’ On bi opustil svojo željo in strast po tej ženski. Ob kasnejši priložnosti morda vidi to žensko stati z drugim moškim, ko z njim klepeta, se šali in se smeje. Kaj mislite, menihi? Se bodo skrb, tožba, bolečina, gorje in obuppojavili v tem moškem, ko vidi to žensko, ki stoji z drugim moškim … ?”

“Ne, častiti gospod. Zakaj je tako? Ker ta moški nič več ne ljubi te ženske; zaradi tega se skrb, tožba, bolečina, gorje in obupne pojavijo v njem, ko vidi to žensko, ki stoji z drugim moškim … ”

26. “Tako tudi, menihi, ko menih ni preplavljen s trpljenjem in ne preplavi sebe s trpljenjem … (kot v §23 zgoraj) … tako je to trpljenje v njem porabljeno. Tako, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

27. Spet, menihi, menih razmisli: ‘Medtem ko živim v skladu s svojim užitkom, se slaba stanja v meni povečajo in dobra stanja zmanjšajo; toda ko se naprezam v tem, kar je boleče, se slaba stanja v meni zmanjšajo in dobra stanja povečajo. Kaj če se naprezam v tem, kar je boleče?’ On se napreza v tem, kar je boleče. Ko tako stori, se slaba stanja v njem zmanjšajo in dobra stanja povečajo.[13] Kasneje se ne napreza v tem, kar je boleče. Zakaj je tako? Namen zaradi katerega se je ta menih naprezal v tem, kar je boleče, je bil dosežen; zaradi tega se kasneje ne napreza v tem, kar je boleče.

28. Zamislimo si, menihi, kovača, ki segreva ost puščice med dvema plamenoma, da jo naredi ravno. Ko je ost puščice ogreta med dvema plamenoma in je bila zravnana, potem jo kasneje ne bo več segreval in koval in jo izravnaval. Zakaj je tako? Namen zaradi katerega je kovač segreval in koval ost puščice je bil dosežen; zaradi tega jo kasneje ni več potrebno segrevati in kovati in jo delati ravno.

29. Tako tudi, menih razmisli … (kot v §27 zgoraj) … zaradi tega se kasneje ne napreza v tem, kar je boleče. Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

30. Spet, menihi, Tathāgata se pojavi v svet, popoln, popolnoma prebujen, popoln v pravem znanju in obnašanju, vzvišen, poznavalec svetov, neprimerljiv vodja oseb, ki jih je potrebno obvladati, učitelj bogov in ljudi, prebujen, blažen. On razodeva ta svet z njegovimi bogovi, njegovimi Mārami in njegovimi Brahmāmi, to generacijo z njenimi samotarji in brahmini, njenimi princi in njenim ljudstvom, kar je sam uresničil z neposrednim znanjem. On uči Dhammo, ki je dobra v začetku, dobra v sredini in dobra na koncu, s pravilnim pomenom in izražanjem in razodeva posvečeno življenje, ki je popolnoma dovršeno in prečiščeno.

31. Gospodar ali gospodarjev sin ali nekdo, ki je rojen v nekem drugem plemenu, sliši to Dhammo. Pri poslušanju Dhamme, pridobi zaupanje v Tathāgato. Ko ima to vero, razmišlja tako: ‘Posvetno življenje je prenapolnjeno in prašno; meniško življenje je široko odprto. Ko živiš doma ni enostavno živeti duhovno življenje povsem popolno in čisto, kot zloščena školjka. Recimo, da si obrijem svoje lase in brado, oblečem okrasta oblačila in grem naprej od doma v brezdomstvo. Kasneje si ob priložnosti, z opustitvijo majhnega ali velikega bogastva, opustitvijo majhnega ali velikega kroga sorodnikov, obrije svoje lase in brado, obleče okrasto obleko in gre naprej iz življenja gospodarja v brezdomstvo.

32. Ko je tako šel naprej in imel meniško šolanje in način življenja, se z opustitvijo ubijanja živih bitij vzdržuje od ubijanja živih bitij; s palico in orožjem odloženim na stran, zavestno in milostno biva sočuten do vseh živih bitij. Z opustitvijo jemanja tega, kar ni dano, se vzdrži od jemanja tega, kar ni dano; jemlje samo to, kar je dano, pričakuje le to, kar je dano, ko ne krade, on biva v čistosti. Z opustitvijo življenja, ki ni v celibatu, se drži celibata, živi ločeno, se vzdrži vulgarne prakse spolnega odnosa.

Z opustitvijo napačnega govora se vzdrži napačnega govora; on govori resnico, se drži resnice, je vreden zaupanja in zanesljiv, ta, ki ni goljuf sveta. Z opustitvijo zlonamernega govora, se vzdrži zlonamernega govora; kjerkoli ne ponavlja tega, kar je slišal tukaj, z namenom, da bi razdvajal [te ljudi] od teh, niti ne ponavlja tem ljudem to, kar je slišal nekje, z namenom, da razdvaja [te ljudi] od teh; tako je tisti, ki združuje te, ki so razdeljeni, zagovornik prijateljstva, ki uživa v slogi, se veseli v slogi, je govorec besed, ki spodbujajo slogo. Z opustitvijo osornega govora, se vzdrži osornega govora; govori takšne besede, ki so nežne, prijetne za uho in ljubeče, saj gredo do srca, so vljudne, ki si jih veliko želi in so mnogim prijetne. Z opustitvijo ogovarjanja se vzdrži ogovarjanja; govori ob pravem času, govori kar so dejstva, govori o tem, kar je dobro, govori o Dhammi in disciplini; ob pravem času govori takšne besede, ki si jih je vredno zapomniti, razumne, zmerne, koristne.

Vzdrži se poškodovanja semen in rastlin. Prakticira hranjenje enkrat na dan, vzdrževanje od hranjenja ponoči in zunaj pravilnega časa. Vzdrži se plesa, petja, glasbe, in gledaliških predstav. Vzdrži se nošenja okrasnih vencev, olepševanja sebe z vonjavami in olepševanja sebe z mažami. Vzdrži se visokih in velikih ležišč. Vzdrži se sprejemanja zlata in srebra. Vzdrži se sprejemanja surovega žita. Vzdrži se sprejemanja surovega mesa. Vzdrži se sprejemanja žensk in deklet. Vzdrži se sprejemanja moških in ženskih sužnjev. Vzdrži se sprejemanja koz in ovc. Vzdrži se sprejemanja perutnine in prašičev. Vzdrži se sprejemanja slonov, goveda, konjev in kobil. Vzdrži se sprejemanja polj in zemlje. Vzdrži se hoje po opravkih in prenašanja sporočil. Vzdrži se kupovanja in prodajanja. Vzdrži se lažnih uteži, lažnih kovin in lažnih meril. Vzdrži se goljufanja, varanja in sleparstva. Vzdrži se poškodovanja, umorov, vezanja, razbojništva, plenjenja in nasilja.

33. On postane zadovoljen z oblačili za zaščito telesa in z miloščino, da napolni svoj trebuh in kamorkoli gre, odloči on, da vzame s sabo samo to. Prav tako kot ptica, kamorkoli gre, leti s svojimi krili kot svojim edinim bremenom, tako tudi menih postane zadovoljen z oblačili s katerimi zaščiti svoje telo in z miloščino, da napolni svoj trebuh, in kamorkoli gre, odloči on, da vzame samo to s sabo. Ko ima ta agregat plemenite kreposti, doživi v sebi blaženost, da je brezhiben.

34. Ko vidi obliko z očmi, se ne oprime njenih znakov in značilnosti. Ker, če pusti sposobnost oči nevarovano, lahko vanj vderejo škodljiva stanja pohlepa in bridkosti, zato prakticira pot njihove zadržanosti, straži sposobnost oči, se zaveže zadržanosti sposobnosti oči. Ko sliši zvok z ušesi … Ko vonja vonj z nosom … Ko okuša okus z jezikom … Ko tipa otipljivosti s telesom … Ko spoznava umski predmet z umom, se ne oprime njegovih znakov in značilnosti. Če pusti sposobnost uma nevarovano, lahko vanj vderejo škodljiva stanja pohlepa in bridkosti, zato prakticira pot njegove zadržanosti, straži sposobnost uma, se zaveže zadržanosti sposobnosti uma. Ko ima to plemenito zadržanost sposobnosti, doživlja v sebi blaženost neomadeževanosti.

35. On postane ta, ki deluje s polnim zavedanjem, ko gre naprej in se vrača; ki deluje s polnim zavedanjem, ko gleda naprej in gleda stran; ki deluje s polnim zavedanjem, ko upogiba in razteguje svoje ude; ki deluje s polnim zavedanjem, ko nosi svoja oblačila in nosi svoje zunanje oblačilo in skledo; ki deluje s polnim zavedanjem, ko je, pije, požira hrano in jo okuša; ki deluje s polnim zavedanjem, ko odvaja blato in urinira; ki deluje s polnim zavedanjem, ko hodi, stoji, sedi zaspi, se zbudi, govori in je tiho.

36. Ko ima ta agregat plemenite kreposti in to plemenito zadržanost sposobnosti in ko ima to plemenito pozornost in polno zavedanje, se zateče k osamljenemu počivališču: v gozd, k vznožju drevesa, na goro, v grapo, v jamo na pobočju, na tla za kremiranje, v goščavo pragozda, na odprt prostor, na kup slame.

37. Po vrnitvi s poti, na kateri je zbral hrano, po kosilu, sede, prekriža noge, vzravna svoje telo in se posveti pozornosti. Z opustitvijo hrepenenja po svetu, biva z umom prostim hrepenenja; on očisti svoj um hrepenenja. Z opustitvijo zlovoljnosti in sovraštva, biva z umom prostim zlovoljnosti in sovraštva, sočuten za dobrobit vseh živih bitij; on očisti svoj um zlovoljnosti in sovraštva. Z opustitvijo otopelosti in zaspanosti, biva prost otopelosti in zaspanosti, zaznavajoč svetlobo, pozoren in jasno dojemajoč; on očisti svoj um otopelosti in zaspanosti. Z opustitvijo nemira in obžalovanja, biva prost vznemirjenosti, z umom, ki je notranje umirjen; on očisti svoj um nemira in obžalovanja. Z opustitvijo dvoma, biva tako, da gre preko dvoma, ni zmeden glede koristnih stanj; svoj um očisti dvoma.

38. Ko je bilo teh pet ovir tako umaknjenih, nepopolnosti uma, ki slabijo modrost, odmaknjen od čutnih užitkov, odmaknjen od škodljivih stanj, vstopi in biva v prvi jhāni, kar je pospremljeno z mislijo in razmišljanjem, z zadovoljstvom in prijetnostjo, ki sta rojeni iz samote. Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

39. Spet, menihi, z umirjanjem misli in razmišljanja, menih vstopi in biva v drugi jhāni, v kateri ima notranjo samozavest in poenotenje uma, je brez misli in razmišljanja in ima zadovoljstvo in prijetnost, ki sta rojeni iz zbranosti. Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

40. Spet, menihi, z ugašanjem, kot tudi od navdušenja, menih biva v mirnodušnosti in pozoren in popolnoma zavesten, še vedno čuteč prijetnost s telesom, vstopi in biva v tretji jhāni, o kateri plemeniti pravijo: ‘On je mirnodušen, pozoren, ta, ki biva v sreči.’ Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

41. Spet, menihi, z opustitvijo užitka in bolečine, in s predhodnim minevanjem veselja in žalosti, vstopi in biva v četrti jhāni, kar je niti boleče niti prijetno in je čistost pozornosti zaradi mirnodušnosti. Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

42. Ko je njegov um tako zbran, prečiščen, jasen, brezhiben, osvobojen nepopolnosti, voljan, vodljiv, čvrst, in je dosegel mirnodušnost, ga usmeri k znanju spomniti se preteklih življenj. Spomni se svojih mnogoterih preteklih življenj, to je, eno rojstvo, dve rojstvi, tri rojstva, štiri rojstva, pet rojstev, deset rojstev, dvajset rojstev, trideset rojstev, štirideset rojstev, petdeset rojstev, sto rojstev, tisoč rojstev, sto tisoč rojstev, veliko eonov krčenja sveta, veliko eonov širjenja sveta, veliko eonov krčenja in širjenja sveta: ‘Tam mi je bilo ime tako, bil sem iz tega plemena, tako sem izgledal, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje užitka in bolečine, takšen konec mojega življenja; in ko sem tam umrl, sem bil ponovno rojen kjerkoli; in tudi tam so mi dali ime, bil sem iz tega plemena, s takšnim izgledom, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje užitka in bolečine in takšen konec mojega življenja; in ko sem tam umrl, sem se ponovno rodil tukaj.’ Tako se je z njegovimi vidiki in posebnostmi spomnil svojih mnogoterih preteklih življenj. Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

43. Ko je njegov um tako zbran, prečiščen, jasen, brezhiben, osvobojen nepopolnosti, voljan, vodljiv, čvrst in je dosegel ravnodušnost, ga usmeri k znanju o umiranju in ponovnem pojavljanju bitij. Z božanskim očesom, ki je očiščeno in presega človeka, vidi bitja, ki umirajo in so ponovno rojena, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna. Razume, kako bitja umirajo v skladu s svojimi dejanji: ‘Ta bitja, ki so se napačno obnašala s telesom, govorom in umom, ki so sramotila plemenite, imela napačen pogled, in so se lotila dejanj, ki so temeljila na napačnem pogledu, so se po razpadu telesa, po smrti, ponovno rodila v stanje revščine, v slabo okolico, v nižji svet, v pekel; vendar tista bitja, ki so se dobro obnašala s telesom, govorom in umom, ki niso sramotila plemenitih, ki so imela pravilen pogled, in so se lotila dejanj, ki so temeljila na pravilnem pogledu, so z zlomom telesa, po smrti, ponovno rojena v dobri okolici, v nebeškem svetu.’ Tako z božanskim očesom, ki je prečiščeno in presega človeško, vidi bitja, ki umirajo in so ponovno rojena, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna in razume, kako bitja gredo svojo pot v skladu s svojimi dejanji. Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

44. Ko je njegov um tako zbran, prečiščen, svetel, brez madeža in nečistosti, prilagodljiv, pripraven, stalen in miren, ga usmeri k znanju uničenja vplivov. On razume, kot v resnici je: ‘To je trpljenje’; … ‘To je izvor trpljenja’; … ‘To je prenehanje trpljenja’; … ‘To je pot, ki vodi do prenehanja trpljenja’; … ’To so vplivi’; … ‘To je izvor vplivov’; … ‘To je prenehanje vplivov’; … ‘To je pot, ki vodi do prenehanja vplivov.’

45. Ko tako ve in vidi, je njegov um osvobojen od vpliva čutne želje, od vpliva bitnosti in od vpliva nevednosti. Ko je tega osvobojen, pride vedenje: ‘Osvoboditev.’ On razume: ‘Rojstvo je uničeno, posvečeno življenje je bilo živeto, kar je bilo potrebno je bilo narejeno, nič več ni prihoda nazaj v katerokoli stanje bivanja’ Tako tudi, menihi, napor je plodovit, prizadevanje je plodovito.

46. Tako govori Tathāgata, menihi. In ker Tathāgata govori tako, obstaja deset upravičenih osnov, da se ga hvali:

(1) Če je prijetnost in bolečina, ki ju bitja čutijo, povzročena s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti, potem je Tathāgata gotovo moral delati dobra dela v preteklosti, ker sedaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(2) Če je prijetnost in bolečina, ki ju bitja čutijo, povzročena s stvaritvenim dejanjem najvišjega boga, potem je Tathāgata gotovo moral biti ustvarjen od dobrega najvišjega boga, ker sedaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(3) Če je prijetnost in bolečina, ki ju bitja čutijo, povzročena z okoliščinami in naravo, potem Tathāgata gotovo mora imeti veliko srečo, ker sedaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(4) Če je prijetnost in bolečina, ki ju bitja čutijo, povzročena s kategorijo [med šestimi kategorijami rojstva], potem Tathāgata gotovo mora pripadati dobri kategoriji, ker sedaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(5) Če je prijetnost in bolečina, ki ju bitja čutijo, povzročena z naporom tukaj in sedaj, potem si Tathāgata gotovo mora dobro prizadevati tukaj in sedaj, ker sedaj čuti tako brezmadežno prijetne občutke.

(6) Če je prijetnost in bolečina, ki ju bitja čutijo, povzročena s tem, kar je bilo storjeno v preteklosti, potem je treba Tathāgato hvaliti; če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

(7) Če je prijetnost in bolečina, ki ju bitja čutijo, povzročena s stvaritvenim dejanjem najvišjega boga, potem je treba Tathāgato hvaliti; če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

(8) Če je prijetnost in bolečina, ki ju bitja čutijo, povzročena s slučajem, potem je treba Tathāgato hvaliti; če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

(9) Če je prijetnost in bolečina, ki ju bitja čutijo, povzročena s kategorijo, potem je treba Tathāgato hvaliti; če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

(10) Če je prijetnost in bolečina, ki ju bitja čutijo, povzročena s napor tukaj in sedaj, potem je treba Tathāgato hvaliti; če ne, potem je prav tako treba Tathāgato hvaliti.

Tako govori Tathāgata, menihi. In ker Tathāgata tako govori, obstaja teh deset upravičenih osnov za njegovo hvalo.”

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Menihi so bili zadovoljni in veseli besed Blaženega.

 

Opombe


[1] To doktrino, ki se tukaj pripisuje džainom, je Buddha kritiziral v SN 36:21 in AN 3:61. Buddhovo učenje prepozna obstoj občutkov, ki niso rezultat preteklih dejanj ampak tudi hkrati sedanjih dejanj, in tudi prizna občutek, ki niti ne proizvaja nove kamme niti ni rezultat kamme.

[2] Od tukaj do §5, “Ker je tako … ,” je tudi v MN 14.17-19. Trditev Nigantha Nataputte, ki v MN 14.17 vpelje pozicijo, ki jo zastopajo Niganthi, tukaj kasneje pride v §10 kot argument za njihovo trditev.

[3] Kot v MN 95.14.

[4] Ne pristaja jim, da tako govorijo, ker njihov “intenzivni napor,” to je njihova asketska praksa, je vzrok za njihove boleče občutke, kot Buddha pravi v §15.

[5] To je tehnični izraz za dejanje, ki dozori v tem sedanjem življenju.

[6] MA: “Dejanje [katerega rezultat] se izkusi v dozoreli [osebnosti]” je sinonim za dejanje [katerega rezultat] se bo izkusil tukaj in sedaj. “Dejanje [katerega rezultat] se izkusi v nedozoreli osebnosti” je sinonim za dejanje [katerega rezultat] se bo izkusil v naslednjem življenju. Toda specificirano je sledeče: vsako dejanje, ki da svoj rezultat v tem istem življenju, ga bo ta izkusil tukaj in sedaj, in samo dejanje, ki daje svoj rezultat tekom sedmih dni, se izkusi v zreli osebnosti.

[7] To je dejanje, ki ne da priložnosti, da prinese svoj rezultat in na ta način postane mrtvo.

[8] To doktrino teistov je Buddha kritiziral v AN 3:61/i.174.

[9] To namiguje na doktrino Makkhali Gosāle, ki je podrobno kritizirana v MN 60.21 in AN 3:61/ 1.175.

[10] To se prav tako nanaša na doktrino Makkhali Gosāle.

[11] To je formulacija Buddhove Srednje poti, ki se izogne ekstremu samomučenja ne da bi pade v drugi ekstrem opitosti s čutnim užitkom.

[12] MA razloži, da je izvor trpljenja hrepenenje, ker je osnova trpljenja vključena v pet agregatov. Odlomek kaže dva alternativna pristopa do premagovanja hrepenenja – eden uporabi energično prizadevanje, drugi neodvisno mirnodušnost. “Izginotje” vira je identificirano v komentarju MA z nadzemeljsko potjo. Za ta odlomek se govori, da ilustrira prakso tega, ki napreduje na prijetni poti s hitrim neposrednim znanjem.

[13] Ta odlomek pokaže Buddhove razloge za dovoljenje svojim menihom da se lotevajo asketskih praks (dhutanga): zmerna uporaba strogosti pomaga pri premagovanju ovir. Toda njihov cilj ni poraba stare kamme in očiščenje duše, kot to verjamejo džaini in druge asketske sekte. MA pravi, da ta odlomek ilustrira prakso tega, ki napreduje po težki poti z slabim neposrednim znanjem.

 

 

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič / januar 2018

 

© SloTheravada, 2018

Za vašo pozornost

Nyanatiloka - Budova beseda (knjiga v pdf)

‘Stillness Flowing: The Life and Teachings of Ajahn Chah’ by Ajahn Jayasaro is now available for download in PDF, ePUB and Mobi formats. This important work details the life and teachings of Luang Por Chah, also known as Ajahn Chah, and has been in the making for over two decades. More info.