(MN 58) Abhayarādžakumāra Sutta - Princu Abhayi

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel v Bambusovem gaju pri Rādžagahu, kjer so krmili veverice.

2. Princ Abhaya je odšel do džainista Nātaputte in ko mu je izkazal spoštovanje, je sedel ob stran. Nato mu je džainist Nātaputta rekel:

(PREIZKUS TATHᾹGATE)

3. “Princ, ovrzi učenje asketa Gotame in dober glas o tebi se bo razširil zaradi tega: ‘Princ Abhaya je ovrgel učenje asketa Gotame, ki je tako močan in mogočen.’”

“Toda, častiti gospod, kako bi ovrgel njegovo učenje?”

“Princ, pojdi do asketa Gotame in mu reci: ‘Častiti gospod, ali bi Tathāgata izrekel govor, ki bi bil neugoden in neprijeten drugim?’ Če asket Gotama, ki je tako vprašan, odgovori: ‘Tathāgata bi izrekel govor, ki bi bil neugoden in neprijeten drugim,’ potem mu reci: ‘Potem, častiti gospod, kakšna je razlika med tabo in navadnim posameznikom? Ker navaden posameznik bi prav tako izrekel govor, ki bi bil neugoden in neprijeten drugim.’ Toda, če asket Gotama, ko je tako vprašan, odgovori: ‘Tathāgata ne bi izrekel govor, ki bi bil neugoden in neprijeten drugim,’ potem mu reci: ‘Potem, častiti gospod, zakaj si razglasil o Devadatti: “Devadatta je določen za stanje prikrajšanja, Devadatta je določen za pekel, Devadatta bo ostal [v peklu] celo večnost, Devadatta je nepopravljiv”? Devadatta je bil jezen in nezadovoljen s tvojim govorom.’ Ko asketu Gotami postaviš to dvoumno vprašanje, ga ne bo mogel ali požreti ali izpljuniti. Če se železna bodica zatakne v grlu človeka, je ta ne bo sposoben ali požreti ali izpljuniti. Tako tudi, princ, ko asketu Gotami postaviš dvoumno vprašanje, ga ne bo mogel ali požreti ali izpljuniti.”

4. “Da, častiti gospod,” je odgovoril princ Abhaya. Potem je vstal iz svojega sedeža, in ko je izkazal spoštovanje džainistu Nātaputti, ga je obhodil s svoje desne, ga zapustil in odšel do Blaženega. Ko se je poklonil Blaženemu, je sedel ob stran, pogledal v sonce in pomislil: “Danes je prepozno, da ovržem učenje Blaženega. Učenje Blaženega bom ovrgel jutri v moji lastni hiši.” Potem je rekel Blaženemu: “Častiti gospod, naj se Blaženi strinja, da s tremi drugimi prejme jutrišnji obrok hrane od mene.” Blaženi je privolil v tišini.

5. Vedoč, da je Blaženi privolil, je princ Abhaya vstal iz svojega sedeža in ko mu je izkazal spoštovanje, ga je obhodil s svoje desne in odšel. Ko se je noč končala in je bilo jutro, se je Blaženi oblekel, vzel svojo skledo in zunanje oblačilo, odšel do hiše princa Abhaye in sedel na pripravljen sedež. Princ Abhaya je potem s svojimi lastnimi rokami postregel in zadovoljil Blaženega z različnimi vrstami dobre hrane. Ko je Blaženi pojedel in odmaknil svoje roke od sklede, je princ Abhaya zavzel nižji sedež, sedel nanj ob strani in rekel Blaženemu:

6. “Častiti gospod, ali bi Tathāgata izrekel takšen govor, ki bi bil neugoden in neprijeten drugim?”

“Ne obstaja enostranski odgovor na to vprašanje, princ.”

“Potem, častiti gospod, so džainisti izgubili.”

“Zakaj to praviš, princ: ‘Potem, častiti gospod, so džainisti izgubili?’”

Princ Abhaya je povedal Blaženemu svoj celoten pogovor z džainistom Nātaputto.

(PRISPODOBA Z DOJENČKOM)

7. Takrat je mlad nežen dojenček ležal naslonjen v naročju princa Abhaye. Blaženi je rekel princu Abhayi: “Kaj misliš, princ? Če bi ta otrok vzel palico ali kamenček v svoja usta, ko ti ali tvoja pestunja ne pazita nanj, kaj bi naredil z njim?”

“Častiti gospod, jaz bi mu to vzel iz ust. Če mu tega takoj ne bi mogel vzeti iz ust, bi prijel njegovo glavo z mojo levo roko in mu s skrivljenim prstom desne roke vzel to stvar iz ust, četudi bi tekla kri. Zakaj je tako? Ker sem milosten do otroka.”

8. “Tako tudi, princ, takšen govor, za katerega Tathāgata ve, da je neresničen, nepravilen in nekoristen, in je neugoden in neprijeten drugim - takšnega govora Tathāgata ne izgovori.

Takšen govor za katerega Tathāgata ve, da je resničen, pravilen toda nekoristen, in je neugoden in neprijeten drugim - takšnega govora Tathāgata ne izgovori.

Takšen govor za katerega Tathāgata ve, da je resničen, pravilen in koristen, in je neugoden in neprijeten drugim - Tathāgata pozna čas za uporabo takšnega govora.

Takšen govor, za katerega Tathāgata ve, da je neresničen, nepravilen in nekoristen, in je ugoden in prijeten drugim - takšnega govora Tathāgata ne izgovori.

Takšen govor za katerega Tathāgata ve, da je resničen, pravilen toda nekoristen, in je ugoden in prijeten drugim - takšnega govora Tathāgata ne izgovori.

Takšen govor za katerega Tathāgata ve, da je resničen, pravilen in koristen, in je ugoden in prijeten drugim - Tathāgata pozna čas za uporabo takšnega govora. Zakaj je tako? Ker je Tathāgata milosten do bitij.

(PRISPODOBA S KOČIJO)

9. “Častiti gospod, ko učeni plemeniti, učeni brahmani, učeni gospodarji in učeni asketi po oblikovanju vprašanja gredo do Blaženega in mu ga postavijo, ali je v umu Blaženega že prisotna misel: ‘Če pridejo do mene in me vprašajo tako, bom odgovoril tako’? Ali pa se ta odgovor pojavi takoj v Tathāgati?”

10. “Kar se tiče tega, princ, ti bom v zameno postavil vprašanje. Odgovori kakor hočeš. Kaj misliš, princ? Ali imaš znanje o sestavnih delih kočije?”

“Da, častiti gospod, imam.”

“Kaj misliš, princ? Ko ljudje pridejo do tebe in te vprašajo: ‘Kakšno je ime tega dela kočije?’ imaš v svojem umu že prisotno misel: ‘Če pridejo do mene in me vprašajo tako, bom odgovoril tako’? Ali pa se ta odgovor takoj pojavi v tebi?”

“Častiti gospod, jaz sem dobro poznan kot poznavalec sestavnih delov kočij. Vsi sestavni deli kočije so mi dobro znani. Ta odgovor se bi takoj pojavil v meni.”

11. “Tako tudi, princ, ko učeni plemeniti, učeni brahmani, učeni gospodarji in učeni asketi, po oblikovanju vprašanja pridejo do Tathāgate in mu ga postavijo, se odgovor takoj pojavi v Tathāgati. Zakaj je tako? Ta element stvari je Tathāgata popolnoma razumel in skozi popolno razumevanje tega, se takoj pojavi odgovor v Tathāgati.”

12. Ko je bilo to rečeno, je princ Abhaya rekel: “Veličastno, častiti gospod! Veličastno, častiti gospod! Blaženi je napravil Dhammo jasno na mnogo načinov … Od danes se me naj Blaženi zapomni kot laičnega sledilca, ki je šel k njemu po zatočišče do konca življenja.”