(MN 5) Anangaṇa Sutta – Brez madeža

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel pri Sāvatthīju, v Jetajevem gozdičku Anāthapiṇḍikajevega parka. Tam je častiti Sāriputta takole nagovoril menihe: “Prijatelji, menihi.”—“Prijatelj,” so odgovorili. Častiti Sāriputta je rekel:

2. “Prijatelji, v svetu obstaja štiri vrste oseb. Katere štiri? Oseba z madežem ne razume, kot dejansko je: ‘Jaz imam madež v sebi.’ Oseba z madežem razume, kot dejansko je: ‘Jaz imam madež v sebi.’ Oseba brez madeža ne razume, kot dejansko je: ‘Jaz nimam madeža v sebi.’ Oseba brez madeža razume, kot dejansko je: ‘Jaz nimam madeža v sebi.’

Osebo z madežem, ki ne razume, kot dejansko je: ‘Jaz imam madež v sebi’ se smatra za slabšo od dveh oseb z madežem. Osebo z madežem, ki razume, kot dejansko je: ‘Jaz imam madež v sebi’, se smatra za boljšo od dveh oseb z madežem.

Osebo brez madeža, ki ne razume, kot dejansko je: ‘Jaz nimam madeža v sebi’ se smatra za slabšo od dveh oseb brez madeža. Osebo brez madeža, ki razume, kot dejansko je: ‘Jaz nimam madeža, se smatra za boljšo od dveh oseb brez madeža.”

3. Ko je bilo to rečeno, je častiti Mahā Moggallāna vprašal častitega Sāriputto : “Prijatelj Sāriputta , kaj je vzrok in razlog, zakaj je od dveh oseb z madežem eden slabši človek in eden boljši človek? Kaj je vzrok in razlog, zakaj je od dveh oseb brez madeža eden slabši človek in eden boljši človek?”

4. “Prijatelj, ko oseba z madežem ne razume, kako dejansko je: ‘Jaz imam madež v sebi,’ se lahko pričakuje, da se v njej ne bo prebudila vnema, ne bo napravila napor, ali spodbodla energijo, da opusti ta madež in bo umrla s poželenjem, sovraštvom in zablodo, z madežem, z onesnaženim umom. Recimo, da so pripeljali bronasto skledo iz trgovine ali kovačije, pokrito z umazanijo in madeži, ki je lastniki niso niti uporabljali niti čistili, ampak so jo pospravili v zaprašeni kot. Ali bi bronasta skleda tako kasneje postala še bolj umazana in z več madeži?” - “Da, prijatelj.” - “Tako tudi, prijatelj, ko oseba z madežem ne razume, tako kot dejansko je: ‘Jaz imam madež v sebi,’ je mogoče pričakovati … da bo umrl … z onesnaženim umom.

5. Ko oseba z madežem razume, kako dejansko je: ‘Jaz imam madež v sebi,’ se lahko pričakuje, da se v njej prebudi vnema, da bo napravila napor, spodbodla energijo, da opusti ta madež in bo umrla brez poželenja, sovraštva in zablode, brez madeža, z neonesnaženim umom. Recimo, da so pripeljali bronasto skledo iz trgovine ali kovačije, pokrito z umazanijo in madeži, in so jo lastniki očistili in je niso pospravili v zaprašeni kot. Ali bi bronasta skleda tako kasneje postala čistejša in lesketajoča?” - “Da, prijatelj.” - “Tako tudi, prijatelj, ko oseba z madežem to razume, kot dejansko je: ‘Jaz imam madež v sebi,’ je mogoče pričakovati … da bo umrl … z neonesnaženim umom.

6. Ko oseba brez madeža ne razume tega, kot dejansko je: ‘Jaz nimam madeža v sebi,’ se lahko pričakuje, da bo namenil pozornost znamenju lepega,[1] in ker bo to storil, bo poželenje okužilo njegov um in bo umrl s poželenjem, sovraštvom in zablodo, z madežem, z onesnaženim umom. Recimo, da so pripeljali bronasto skledo iz trgovine ali kovačije, pokrito z umazanijo in madeži, in je lastniki niso niti uporabili niti je niso očistili, ampak so jo postavili v zaprašeni kot. Ali bi bronasta skleda tako kasneje postala bolj onesnažena in z več madeži?” - “Da, prijatelj.” - “Tako tudi, prijatelj, ko oseba brez madeža ne razume, kot dejansko je: ‘Jaz nimam madeža v sebi,’ je mogoče pričakovati … da bo umrl … z onesnaženim umom.

7. Ko oseba brez madeža razume, kot dejansko je: ‘Jaz nimam madeža v sebi,‘ se lahko pričakuje, da ne bo namenil pozornosti znamenju lepega, in ker tega ne bo storil, poželenje ne bo okužilo njegovega uma in da bo umrl brez poželenja, sovraštva in zablode, brez madeža, brez onesnaženega uma. Recimo, da so pripeljali bronasto skledo iz trgovine ali kovačije, čisto in brez madežev in so jo lastniki uporabili in jo čistili in je niso postavili v zaprašeni kot. Ali bi bronasta skleda tako kasneje postala čistejša in lesketajoča?” - “Da, prijatelj.” - “Tako tudi, prijatelj, ko oseba brez madeža razume, kot dejansko je: ‘Jaz nimam madeža v sebi,’ je mogoče pričakovati … da bo umrl … z neonesnaženim umom.

8. To je vzrok in razlog, zakaj se od dveh oseb z madežem ena imenuje manjvredni človek in druga imenuje večvredni človek. To je vzrok in razlog, zakaj se od dveh oseb brez madeža ena imenuje manjvredni človek in druga imenuje večvredni človek.

9. ‘Madež, madež,’ je rečeno, prijatelj, vendar, kaj ta beseda ‘madež’ označuje? ‘Madež,’ prijatelj, je oznaka za področja zlih, škodljivih želja.

10. Možno je, da si menih želi: ‘Če naredim prestopek, naj menihi ne izvedo, da sem naredil prestopek.’ In možno je, da menihi izvedo, da je ta menih napravil prestopek. Zaradi tega je on jezen in zagrenjen: ‘Menihi vedo, da sem napravil prestopek.’ Jeza in zagrenjenost sta madeža.

11. Možno je, da si menih želi: ‘Naredil sem prestopek. Menihi naj me opomnijo na samem in ne sredi Sanghe.’ In možno je, da menihi opomnijo tega meniha sredi Sanghe in ne na samem. Zaradi tega je on jezen in zagrenjen: ‘Menihi so me opomnili sredi Sanghe in ne na samem.’ Jeza in zagrenjenost sta madeža.

12. Možno je, da si menih želi: ‘Naredil sem prestopek. Opomni naj me oseba, ki mi je enaka in ne oseba, ki mi ni enaka.’ In možno je, da ga opomni oseba, ki mu ni enaka in ne oseba, ki mu je enaka. Zaradi tega je on jezen in zagrenjen: ‘Opomnila me je oseba, ki mi ni enaka in ne oseba, ki mi je enaka.’ Jeza in zagrenjenost sta madeža.

13. Možno je, da si menih želi: ‘Oh, da bi učitelj učil Dhammo menihe tako, da bi postavljal serije vprašanj meni in ne nekemu drugemu menihu!’ In možno je, da učitelj uči Dhammo tako, da postavlja serije vprašanj nekemu drugemu menihu in ne temu menihu. Zaradi tega je on jezen in zagrenjen: ‘Učitelj uči Dhammo menihe tako, da postavlja serije vprašanj nekemu drugemu menihu in ne meni.’ Jeza in zagrenjenost sta madeža.

14. Možno je, da si menih želi: ‘Oh, da bi menihi vstopili v vas pri prošnji hrane tako, da bi postavili na čelo mene in ne nekega drugega meniha!’ In možno je, da pri vstopu v vas pri prošnji hrane, menihi postavijo na čelo nekega drugega meniha in ne tega meniha. Zaradi tega je on jezen in zagrenjen: ‘Menihi pri vstopu v vas pri prošnji hrane postavijo na čelo nekega drugega meniha in ne mene.’ Jeza in zagrenjenost sta madeža.

15. Možno je, da si menih želi: ‘Oh, da bi dobil najboljši sedež, najboljšo vodo, najboljšo naprošeno hrano v jedilnici jaz in ne nek drugi menih!’ In možno je, da dobi najboljši sedež nek drugi menih …

16. Možno je, da si menih želi: ‘Oh, da bi v jedilnici po obroku podal blagoslov jaz in ne nek drugi menih!’ In možno je, da blagoslov poda nek drugi menih …

17-20. Možno je, da si menih želi: ‘Oh, da bi lahko učil Dhammo menihe … da bi lahko jaz učil Dhammo nune … laične moške … laične ženske … obiskovalce samostana jaz in ne nek drugi menih!’ In možno je, da nek drugi menih uči Dhammo …

21-24. Možno je, da si menih želi: ‘Oh, da menihi … nune … laični moški… laične ženske … častijo, spoštujejo, cenijo in obožujejo mene in ne nekega drugega meniha!’ In možno je, da oni častijo … nekega drugega meniha …

25-28. Možno je, da si menih želi: ‘Oh, da bi bil jaz tisti, ki dobi odlično obleko … odlično podarjeno hrano … odlično počivališče … odlične medicinske pripomočke … ne pa nek drugi menih!’ In možno je, da je nek drugi menih tisti, ki dobi odlične medicinske pripomočke, ne pa ta menih. Zaradi tega je on jezen in zagrenjen: ‘Drug menih je ta, ki dobi odlične medicinske pripomočke in ne jaz.’ Jeza in zagrenjenost sta madeža.

‘Madež,’ prijatelj, je oznaka za področja zlih, škodljivih želja.

29. Če se vidi in sliši za kateregakoli meniha, da področja zlih in škodljivih želja v njem niso opuščena, potem, tudi če prebiva v gozdu, je pogost obiskovalec odročnih bivališč, jé podarjeno hrano, jo išče od hiše do hiše, uporablja odvržena oblačila, nosi hrapava oblačila,[2] ga njegovi družabniki v posvečenem življenju ne častijo, spoštujejo, cenijo in ne obožujejo. Zakaj je tako? Ker se vidi in sliši, da področja zlih, škodljivih želja v tem častitem niso opuščena.

Recimo, da so pripeljali bronasto skledo iz trgovine ali kovačije, čisto in lesketajočo; in lastniki so položili v njo truplo kače ali psa ali človeškega bitja, in ko so jo pokrili z drugo posodo, so jo odnesli nazaj na trg; ko so ljudje to videli, so rekli: ‘Kaj je to, kar nosite, kot da bi bil zaklad?’ Potem so dvignili pokrov in odkrili posodo, pogledali vanjo in ko so zagledali vsebino, se je v njih vzbudil takšen gnus, odpor in stud, da celo tisti, ki so bili lačni, niso hoteli jesti, da ne govorimo o teh, ki so bili siti.

Tako tudi, če se vidi in sliši za kateregakoli meniha, da področja zlih, škodljivih želja v njem niso opuščena, potem, tudi če prebiva v gozdu … v tem častitem niso opuščena.

30. Če se vidi in sliši za kateregakoli meniha, da so v njem področja zlih, škodljivih želja opuščena, potem je on lahko prebivalec vasi, sprejema vabila, nosi obleke, ki so mu jih podarili družinski poglavarji,[3] še vedno pa ga njegovi družabniki v posvečenem življenju častijo, spoštujejo, cenijo in obožujejo. Zakaj je tako? Ker se vidi in sliši, da so v tem častitem področja zlih, škodljivih želja opuščena.

Recimo, da so pripeljali bronasto skledo iz trgovine ali kovačije, čisto in lesketajočo; in lastniki so dali vanjo kuhan riž in različne juhe in omake, in ko so jo pokrili z drugo posodo, so jo odnesli nazaj na trg; ko so ljudje to videli, so rekli: ‘Kaj je to, kar nosite, kot da bi bil zaklad?’ Potem so dvignili pokrov in odkrili posodo, pogledali vanjo, in ko so zagledali vsebino, se je v njih vzbudila takšna naklonjenost, apetit in slast, da bi celo tisti, ki so bili siti, hoteli jesti, da ne govorimo o teh, ki so bili lačni.

Tako tudi, prijatelj, če se vidi ali sliši za kateregakoli meniha, da so se v njem ta področja zlih in škodljivih stanj opustila, potem je on lahko prebivalec vasi … opuščena v tem častitem.”

31. Ko je bilo to rečeno, je častiti Mahā Moggallāna rekel častitemu Sāriputti: “Primerjava se mi je zgodila, prijatelj Sāriputta .” - “Povej jo, prijatelj Moggallāna.” - “Nekoč, prijatelj, sem živel na Hribovski utrdbi pri Rājagahu. Ko je bilo jutro, sem se oblekel in vzel svojo skledo in zunanjo obleko in odšel v Rājagah po hrano. Takrat je Samīti, sin kolarja gladil platišče kolesa in Ᾱjīvaka Paṇḍuputta, sin nekdanjega kolarja, je stal zraven.[4] In v umu Ᾱjīvaka Paṇḍuputte se je pojavila misel: ‘Oh, da bi ta Samīti, kolarjev sin, lahko zgladil to krivino, to vijugo, to napako na platišču, tako da bi to bilo brez krivin, vijug ali napak in bi ga sestavljal samo dober les.’ In kot da je ta misel prišla v njegov um, je Samīti, kolarjev sin, gladil to krivino, vijugo, napako na platišču. Ᾱjīvaka Paṇḍuputta, sin nekdanjega kolarja, je bil zadovoljen in je izrazil svoje zadovoljstvo: ‘On gladi tako, kot da bi s svojim srcem poznal moje srce!’

32. Tako tudi, prijatelj, obstajajo osebe, ki so neverne in niso šle iz družinskega življenja v brezdomstvo zaradi vere, ampak ker iščejo preživetje, ki so goljufive, lažnive, izdajalske, ošabne, votle, osebnostno plitve, robatega jezika, nemoralnega izražanja, ne varujejo svojih čutnih sposobnosti, so nezmerne v jedi, niso predane čuječnosti, so ravnodušne do samotarstva, niso spoštljive do vadbe, so nagnjene k razkošju, neprevidne, vodijo v nazadovanju, so brezbrižne do samote, lene, niso odločne, nepozorne, se v polnosti ne zavedajo, so nezbrane, z blodečim umom, brez modrosti, so bebave. Častiti Sāriputta s svojo razpravo o Dhammi gladi njihove napake, kakor da bi poznal s svojim srcem moje srce!

Toda tu so tudi ljudje, ki so šli iz družinskega življenja v brezdomstvo zaradi vere, ki niso goljufivi, lažnivi, izdajalski, ošabni, votli, osebnostno plitvi, robatega jezika ali nemoralnega izražanja; varujejo svojih čutnih sposobnosti, so zmerni v jedi, predani čuječnosti, se zanimajo za samotarstvo, zelo spoštujejo vadbo, niso nagnjene k luksuzu ali neprevidni, ki so se sposobni izogniti nazadovanju, so vodje v samoto, odločni, trdni, utrjeni v pozornosti, popolnoma zavestni, zbrani, s poenotenim umom, imajo modrost, niso bebave. Ti, ko slišijo razpravo o Dhammi častitega Sāriputte, pijejo to in jedo to, kot je, z besedo in z mislijo. Resnično dobro je, da on svoje sledilce v posvečenem življenju pripravi, da izidejo iz škodljivosti in utrdijo sebe v koristnem.

33. Kot ženska – ali moški – mlada, mladostna, ki ima rada okrasje, z umito glavo, sprejme venec iz lotosov, jasmina ali vrtnic, si ga nadene z obema rokama na glavo, je tako tudi človek, ki je šel zaradi vere … niso bebci. Ti, ko slišijo razpravo častitega Sāriputte o Dhammi, pijejo to in jedo to, kot je, z besedo in z mislijo. Resnično dobro je, da on svoje sledilce v posvečenem življenju pripravi, da izidejo iz škodljivosti in utrdijo sebe v koristnem.”

Tako sta se ti dve veliki bitji razveselili v dobrih besedah eden drugega.

 

Opombe


[1]Subhanimitta: privlačen objekt, ki je izvor poželenja. Buddha je rekel, da nespametna pozornost na znak lepote predstavlja hrano (āhāra) za nastanek še nenastale čutne želje in za rast in povečanje že nastale čutne želje (SN 46:2/v.64).

[2]To so stroge asketske prakse.

[3]To so “mehkejše” prakse od tistih, opisanih v poglavju 29, in se na splošno jemljejo kot znamenje manj predanih naporu za dosego cilja.

[4]Ᾱjīvaka, ali Ᾱjīvika, je bila rivalska sekta, katere učenje je poudarjalo neprizanesljivo strogost, temelječo na filozofiji, ki meji na fatalizem. Glej Basham, History and Doctrines of the Ᾱjīvakas.

 

 

 

 

 

 

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič / avgust 2016

 

© SloTheravada, 2017

Za vašo pozornost

Lahko si naložite koledar "Forest Sangha" za leto 2017 v pdf obliki na tej povezavi.

Printano kopijo pa dobite v samostanu Samanadipa.

Menihovi zapisi (bh. Hiriko)