(MN 29) Mahāsāropama Sutta - Dolgo učenje o srčevini duhovnega življenja

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel pri Rājagahu na Jastrebovem hribu; bilo je kmalu po tem, ko ga je Devadatta zapustil. Blaženi je namignil na Devadatto[1] in tako nagovoril menihe:

2. “Menihi, neki član plemena zaradi vere napreduje iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa; jaz sem žrtev trpljenja, plen trpljenja. Sigurno se lahko spozna končanje tega velikega trpljenja.’ Ko tako napreduje, pridobi korist, slavo in ugled. On je zadovoljen s to koristjo, slavo in ugledom in njegov namen je izpolnjen. Na račun tega, hvali sebe in omalovažuje druge: ‘Jaz sem pridobil korist in ugled, toda ti drugi menihi so nepoznani, nepomembni.’ Postane omamljen s to koristjo, slavo in ugledom, postane nemaren, pade v nemarnost in ker je nemaren, živi v trpljenju.

Predpostavimo, da mož, ki potrebuje srčevino[2] in išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa. On ignorira njegovo srčevino, njegovo belino[3], njegovo notranjo skorjo, njegovo zunanjo lubje in odseka njegove veje in listje in jih vzame, ker misli, da je to srčevina. In človek z dobrim vidom, ko ga vidi, lahko reče: ‘Ta dobri mož ne ve, kaj je srčevina, belina, notranja skorja, zunanje lubje, ali veje in listje. Tako, ko potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa v katerem je srčevina in ignorira njegovo srčevino, njegovo belino in njegovo notranjo skorjo, odseka njegove veje in listje in jih odnese, ker misli, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, ta namen ne bo dosežen.’ Tako je tudi s tem menihom, ki postane omamljen s koristjo, slavo in ugledom. Takšen menih je, kot da bi vzel veje in listje duhovnega življenja in se s tem nenadoma zaustavil.

3. Menihi, neki član plemena zaradi vere napreduje iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa; jaz sem žrtev trpljenja, plen trpljenja. Sigurno se lahko spozna končanje tega velikega trpljenja.’ Ko tako napreduje, pridobi korist, slavo in ugled. On ni zadovoljen s to koristjo, slavo in ugledom in njegov namen ni izpolnjen. Na račun tega se ne hvali in omalovažuje druge. Ne postane omamljen s to koristjo, slavo in ugledom; ne postane nemaren in ne pade v nemarnost. S prizadevnostjo pridobi moralno disciplino. On je zadovoljen s pridobitvijo moralne discipline in njegova namera je izpolnjena. Na račun tega hvali sebe in omalovažuje drugih: ‘Jaz imam moralno disciplino; jaz sem dobrega značaja, toda ti drugi menihi so nemoralni in slabega značaja.’ Postane omamljen z dosego moralne discipline, postane nemaren, pade v nemarnost in ker je nemaren, živi v trpljenju.

Predpostavimo, da mož potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa, v katerem je srčevina. Ignorira njegovo srčevino, njegovo belino, njegovo notranjo skorjo, odseka njegovo zunanje lubje in ga vzame misleč, da je to srčevina. In človek z dobrim vidom, ko ga vidi, lahko reče: ‘Ta dobri mož ne pozna kaj je srčevina… ali veje in listje. Tako, ko potrebuje srčevino… odseka njegovo zunanje lubje in ga odnese, ker misli, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, ta namen ne bo dosežen.’ Tako je tudi s tem menihom, ki postane omamljen z dosego moralne discipline. Takšen menih je, kot da bi vzel zunanje lubje duhovnega življenja in se s tem nenadoma zaustavil. 

4. Menihi, neki član plemena zaradi vere napreduje iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa; jaz sem žrtev trpljenja, plen trpljenja. Sigurno se lahko spozna končanje tega velikega trpljenja.’ Ko tako napreduje, pridobi korist, slavo in ugled. On ni zadovoljen s to koristjo, slavo in ugledom in njegov namen ni izpolnjen... S prizadevnostjo pridobi moralno disciplino. On je zadovoljen s pridobitvijo moralne discipline, vendar njegova namera ni izpolnjena. Na račun tega se ne hvali in omalovažuje drugih. Ne postane omamljen z dosego moralne discipline; ne postane nemaren, ne pade v nemarnost. Ker je marljiv, doseže znanje koncentracije. On je zadovoljen z dosego koncentracije in njegov namen je zadovoljen. Na račun tega hvali sebe in omalovažuje druge: ‘Jaz sem koncentriran, moj um je poenoten; toda ti drugi menihi so raztresenega uma, njihov um blodi.’ Postane omamljen z dosego koncentracije, postane nemaren, pade v nemarnost in ker je nemaren, živi v trpljenju.

Predpostavimo, da mož potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa, v katerem je srčevina. Ignorira njegovo srčevino, njegovo belino, odseka njegovo notranjo skorjo in jo vzame misleč, da je to srčevina. In človek z dobrim vidom, ko ga vidi, lahko reče: ‘Ta dobri mož ne pozna kaj je srčevina… ali veje in listje. Tako, ko potrebuje srčevino… odseka njegovo notranjo skorjo in jo odnese, ker misli, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, ta namen ne bo dosežen.’ Tako je tudi s tem menihom, ki postane omamljen z dosego koncentracije. Takšen menih je, kot da bi vzel notranjo skorjo duhovnega življenja in se s tem nenadoma zaustavil.

5. Menihi, neki član plemena zaradi vere napreduje iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa; jaz sem žrtev trpljenja, plen trpljenja. Sigurno se lahko spozna končanje tega velikega trpljenja.’ Ko tako napreduje, pridobi korist, slavo in ugled. On ni zadovoljen s to koristjo, slavo in ugledom in njegov namen ni izpolnjen... S prizadevnostjo pridobi moralno disciplino. On je zadovoljen s pridobitvijo moralne discipline, vendar njegov namen ni izpolnjen... S prizadevnostjo pridobi koncentracijo. On je zadovoljen z pridobitvijo koncentracije, vendar njegov namen ni izpolnjen. Na račun tega se ne hvali in omalovažuje druge. Ne postane omamljen z dosegom koncentracije; ne postane nemaren, ne pade v nemarnost. Ker je marljiv, doseže vedenje in videnje. On je zadovoljen z dosego vedenja in videnja in njegov namen je zadovoljen. Na račun tega hvali sebe in omalovažuje druge: ‘Jaz živim v vedenju in videnju, toda ti drugi menihi živijo brez vedenja in videnja.’ Postane omamljen z vedenjem in videnjem, postane nemaren, pade v nemarnost in ker je nemaren, živi v trpljenju.

Predpostavimo, da mož potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa, v katerem je srčevina. Ignorira njegovo srčevino, odseka njegovo belino in jo vzame, ker misli, da je to srčevina. In človek z dobrim vidom, ko ga vidi, lahko reče: ‘Ta dobri mož ne pozna kaj je srčevina… ali veje in listje. Tako, ko potrebuje srčevino… odseka njegovo belino in jo odnese misleč, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, ta namen ne bo dosežen.’ Tako je tudi s tem menihom, ki postane omamljen z dosego vedenja in videnja. Takšen menih je, kot da bi vzel belino duhovnega življenja in se s tem nenadoma zaustavil.

6. Menihi, neki član plemena zaradi vere napreduje iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa; jaz sem žrtev trpljenja, plen trpljenja. Sigurno se lahko spozna končanje tega velikega trpljenja.’ Ko tako napreduje, pridobi korist, slavo in ugled. On ni zadovoljen s to koristjo, slavo in ugledom in njegov namen ni izpolnjen... S prizadevnostjo pridobi moralno disciplino. On je zadovoljen s pridobitvijo moralne discipline, vendar njegova namen ni izpolnjen... S prizadevnostjo pridobi koncentracijo. On je zadovoljen z pridobitvijo koncentracije, vendar njegov namen ni izpolnjen. S prizadevnostjo doseže vedenje in videnje, vendar njegov namen ni izpolnjen. Na račun tega se ne hvali in ne omalovažuje drugih. Ne postane omamljen z dosegom vedenja in videnja; ne postane nemaren, ne pade v nemarnost. S prizadevanjem doseže večno osvoboditev. Za tega meniha je nemogoče, da bi zašel vstran od te večne osvoboditve.

Predpostavimo, da mož potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa, v katerem je srčevina in odseka njega le njegovo srčevino in jo vzame, ker ve, da je to srčevina. In človek z dobrim vidom, ko ga vidi, lahko reče: ‘Ta dobri mož pozna srčevino, belino, notranjo skorjo, zunanje lubje, veje in listje. Tako, ko potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevino, pride do velikega drevesa v katerem je srčevina in odseka samo njegovo srčevino in jo odnese vedoč, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, bo ta namen dosežen.’ Tako je tudi s tem menihom, ki doseže večno osvoboditev.

7. Tako to duhovno življenje, menihi, nima koristi, slave in ugleda kot dobrobiti, ali pridobitve moralne discipline za dobrobit, ali pridobitve koncentracije za dobrobit, ali vedenja in videnja za dobrobit. Neomajna osvoboditev uma je cilj tega duhovnega življenja, njegova srčevina in njegov konec.”

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Menihi so bili zadovoljni in veseli besed Blaženega.

 

Opombe


[1] Devadatta je bil Buddhov ambiciozni nečak, ki ga je poskusil ubiti in prevzeti nadzor nad Sangho. Ko so njegovi poskusi umora spodleteli, je zapustil Buddho in poskusil ustanoviti svojo sekto. Glej Nanamoli, Life of the Buddha, str. 266-69.

[2] Op.p.: Srčevina je les, ki je kot rezultat naravne kemijske spremembe postal bolj odporen na razpadanje.

[3] Op.p.:Belina je les bele barve, ki je v rastočem drevesu živ les in prenaša vodo iz korenin do listov in je manj obstojen.

 

 

vir: Bhikkhu Bodhi - In the Buddha's Words, Wisdom Publications, 2005
prevod: Bojan Božič / junij 2016

 

© SloTheravada, 2017

Za vašo pozornost

Lahko si naložite koledar "Forest Sangha" za leto 2017 v pdf obliki na tej povezavi.

Printano kopijo pa dobite v samostanu Samanadipa.