(MN 29) Mahāsāropama Sutta - Dolgo učenje o srčevini duhovnega življenja

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel pri Rādžagahu, na Jastrebovem hribu; bilo je kmalu po tem, ko ga je Devadatta zapustil. Blaženi je namignil na Devadatto[1] in tako nagovoril menihe:

2. “Menihi, neki pripadnik naroda zaradi prepričanja gre naprej iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa; jaz sem žrtev trpljenja, plen trpljenja. Gotovo se lahko spozna konec tega velikega trpljenja.’ Ko tako gre naprej, pridobi korist, slavo in ugled. On je zadovoljen s koristjo, slavo in ugledom in njegov namen je izpolnjen. Na račun tega, hvali sebe in omalovažuje druge: ‘Jaz sem pridobil korist in ugled, toda ti drugi menihi so nepoznani, nepomembni.’ Postane omamljen s to koristjo, slavo in ugledom, postane nemaren, pade v nemarnost in ker je nemaren, živi v trpljenju.

Predpostavimo, da mož, ki potrebuje srčevino[2] in išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa. On ignorira njegovo srčevino, njegovo belino[3], njegovo notranjo skorjo, njegovo zunanjo lubje in odseka njegove veje in listje in jih vzame, ker misli, da je to srčevina. In človek z dobrim vidom, ko ga vidi, lahko reče: ‘Ta dobri mož ne ve, kaj je srčevina, belina, notranja skorja, zunanje lubje, ali veje in listje. Ko potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa v katerem je srčevina in ignorira njegovo srčevino, njegovo belino in njegovo notranjo skorjo, odseka njegove veje in listje in jih odnese, ker misli, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, ta namen ne bo dosežen.’ Tako je tudi s tem menihom, ki postane omamljen s koristjo, slavo in ugledom. Takšen menih je ta, ki je vzel veje in listje posvečenega življenja in se s tem nenadoma ustavil.

3. Menihi, neki pripadnik naroda zaradi prepričanja gre naprej iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa; jaz sem žrtev trpljenja, plen trpljenja. Gotovo se lahko spozna konec tega velikega trpljenja.’ Ko tako gre naprej, pridobi korist, slavo in ugled. On ni zadovoljen s to koristjo, slavo in ugledom in njegov namen ni izpolnjen. Na račun tega se ne hvali in ne omalovažuje drugih. Ne postane omamljen s to koristjo, slavo in ugledom; ne postane nemaren in ne pade v nemarnost. S prizadevnostjo pridobi moralnost. On je zadovoljen s pridobitvijo moralnosti in njegova namera je izpolnjena. Na račun tega hvali sebe in omalovažuje druge: ‘Jaz imam moralnost; jaz sem dobrega značaja, toda ti drugi menihi so nemoralni in slabega značaja.’ Postane omamljen z dosego moralnosti, postane nemaren, pade v nemarnost in ker je nemaren, živi v trpljenju.

Predpostavimo, da mož potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa, v katerem je srčevina. Ignorira njegovo srčevino, njegovo belino, njegovo notranjo skorjo, odseka njegovo zunanje lubje in ga vzame misleč, da je to srčevina. In človek z dobrim vidom, ko ga vidi, lahko reče: ‘Ta dobri mož ne ve, kaj je srčevina… ali veje in listje. Ko potrebuje srčevino… odseka njegovo zunanje lubje in ga odnese, ker misli, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, ta namen ne bo dosežen.’ Tako je tudi s tem menihom, ki postane omamljen z dosego moralnosti. Takšen menih je ta, ki je vzel zunanje lubje posvečenega življenja in se s tem nenadoma ustavil. 

4. Menihi, neki pripadnik naroda zaradi prepričanja gre naprej iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa; jaz sem žrtev trpljenja, plen trpljenja. Gotovo se lahko spozna konec tega velikega trpljenja.’ Ko tako gre naprej, pridobi korist, slavo in ugled. On ni zadovoljen s to koristjo, slavo in ugledom in njegov namen ni izpolnjen ... S prizadevnostjo pridobi moralnost. On je zadovoljen s pridobitvijo moralnosti, vendar njegova namera ni izpolnjena. Na račun tega se ne hvali in ne omalovažuje drugih. Ne postane omamljen z dosego moralnosti; ne postane nemaren, ne pade v nemarnost. Ker je marljiv, doseže znanje zbranosti. On je zadovoljen z dosego zbranosti in njegov namen je zadovoljen. Na račun tega hvali sebe in omalovažuje druge: ‘Jaz sem zbran, moj um je poenoten; toda ti drugi menihi so raztresenega uma, njihov um blodi.’ Postane omamljen z dosego zbranosti, postane nemaren, pade v nemarnost in ker je nemaren, živi v trpljenju.

Predpostavimo, da mož potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa, v katerem je srčevina. Ignorira njegovo srčevino, njegovo belino, odseka njegovo notranjo skorjo in jo vzame misleč, da je to srčevina. In človek z dobrim vidom, ko ga vidi, lahko reče: ‘Ta dobri mož ne ve, kaj je srčevina … ali veje in listje. Ko potrebuje srčevino … odseka njegovo notranjo skorjo in jo odnese, ker misli, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, ta namen ne bo dosežen.’ Tako je tudi s tem menihom, ki postane omamljen z dosego zbranosti. Takšen menih je ta, ki vzel notranjo skorjo posvečenega življenja in se s tem nenadoma zaustavil.

5. Menihi, neki pripadnik naroda zaradi prepričanja gre naprej iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa; jaz sem žrtev trpljenja, plen trpljenja. Gotovo se lahko spozna konec tega velikega trpljenja.’ Ko tako gre naprej, pridobi korist, slavo in ugled. On ni zadovoljen s to koristjo, slavo in ugledom in njegov namen ni izpolnjen ... S prizadevnostjo pridobi moralnost. On je zadovoljen s pridobitvijo moralnosti, vendar njegov namen ni izpolnjen ... S prizadevnostjo pridobi zbranost. On je zadovoljen z pridobitvijo zbranosti, vendar njegov namen ni izpolnjen. Na račun tega se ne hvali in ne omalovažuje drugih. Ne postane omamljen z dosegom zbranosti; ne postane nemaren, ne pade v nemarnost. Ker je marljiv, doseže znanje in videnje. On je zadovoljen z dosego znanja in videnja in njegov namen je zadovoljen. Na račun tega hvali sebe in omalovažuje druge: ‘Jaz živim v znanju in videnju, toda ti drugi menihi živijo brez znanja in videnja.’ Postane omamljen z znanjem in videnjem, postane nemaren, pade v nemarnost in ker je nemaren, živi v trpljenju.

Predpostavimo, da mož potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa, v katerem je srčevina. Ignorira njegovo srčevino, odseka njegovo belino in jo vzame, ker misli, da je to srčevina. In človek z dobrim vidom, ko ga vidi, lahko reče: ‘Ta dobri mož ne ve, kaj je srčevina … ali veje in listje. Ko potrebuje srčevino … odseka njegovo belino in jo odnese misleč, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, ta namen ne bo dosežen.’ Tako je tudi s tem menihom, ki postane omamljen z dosego znanja in videnja. Takšen menih je ta, ki je vzel belino posvečenega življenja in se s tem nenadoma ustavil.

6. Menihi, neki pripadnik naroda zaradi prepričanja gre naprej iz posvetnega življenja v brezdomstvo z mislijo: ‘Jaz sem žrtev rojstva, staranja in smrti, skrbi, tožbe, bolečine, gorja in obupa; jaz sem žrtev trpljenja, plen trpljenja. Gotovo se lahko spozna konec tega velikega trpljenja.’ Ko tako gre naprej, pridobi korist, slavo in ugled. On ni zadovoljen s to koristjo, slavo in ugledom in njegov namen ni izpolnjen... S prizadevanjem pridobi moralnost. On je zadovoljen s pridobitvijo moralnosti, vendar njegova namen ni izpolnjen ... S prizadevanjem pridobi zbranost. On je zadovoljen z pridobitvijo zbranosti, vendar njegov namen ni izpolnjen. S prizadevanjem doseže znanje in videnje, vendar njegov namen ni izpolnjen. Na račun tega se ne hvali in ne omalovažuje drugih. Ne postane omamljen z dosegom znanja in videnja; ne postane nemaren, ne pade v nemarnost. S prizadevanjem doseže začasno osvoboditev. Za tega meniha je mogoče, da bi zašel vstran od te začasne osvoboditve.

Predpostavimo, da mož potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevine, pride do velikega drevesa, v katerem je srčevina in odseka z njega le njegovo srčevino in jo vzame, ker ve, da je to srčevina. In človek z dobrim vidom, ko ga vidi, lahko reče: ‘Ta dobri mož pozna srčevino, belino, notranjo skorjo, zunanje lubje, veje in listje. Ko potrebuje srčevino, išče srčevino, potuje v iskanju srčevino, pride do velikega drevesa v katerem je srčevina in odseka samo njegovo srčevino in jo odnese vedoč, da je to srčevina. Karkoli bi moral ta dobri mož narediti s srčevino, bo ta namen dosežen.’ Tako je tudi s tem menihom, ki doseže večno osvoboditev.

7. Tako to duhovno življenje, menihi, nima koristi, slave in ugleda kot dobrobiti ali pridobitve moralnosti za dobrobit ali pridobitve zbranosti za dobrobit ali vedenja in videnja za dobrobit. Neomajna osvoboditev uma je cilj tega duhovnega življenja, njegova srčevina in njegov konec.”

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Menihi so bili zadovoljni in veseli besed Blaženega.

 

Opombe


[1] Devadatta je bil Buddhov ambiciozni nečak, ki ga je poskusil ubiti in prevzeti nadzor nad Sangho. Ko so njegovi poskusi umora spodleteli, je zapustil Buddho in poskusil ustanoviti svojo sekto. Glej Nanamoli, Life of the Buddha, str. 266-69.

[2] Srčevina je les, ki je kot rezultat naravne kemijske spremembe postal bolj odporen na razpadanje. V prenesenem pomenu je to esenca, bistvo nečesa.

[3] Belina je les bele barve, ki je v rastočem drevesu živ les, prenaša vodo iz korenin do listov in je manj obstojen.

 

 

vir: Bhikkhu Bodhi - In the Buddha's Words, Wisdom Publications, 2005
prevod: Bojan Božič / junij 2016, rev. april 2019

 

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information