(Dh 11) Dhammapada - Jarā Vagga - Starost

146.

Čemu ta smeh, to veselje,
ko pa je vse v plemenih?
Obdaja te črna tema,
zakaj ne iščeš luči?


 

147.

Poglej v to napihnjeno pojavo,
utelešeno s skupki ran,
z boleznimi in mnogimi predstavami,
a brez obstojnosti in stabilnosti!


 

148.

Razpadajoče je to telo,
šibko gnezdo, le bolezni,
gnila gmota, ki propada,
življenje s smrtjo se konča.


 

149.

Poglej na te bele kosti,
ki so odvržene kot buče v jeseni.
Zdaj ko pogledaš nanje,
a si srce še vedno poželi telesa?


 

150.

Tam je mesto, zgrajeno iz kosti,
ometano z mesom in krvjo.
V njem bivajo starost in smrt,
ponos in hinavščina.


 

151.

Kraljev voz se obrabi,
tako se stara tudi telo.
A učenje dobrih se ne stara,
saj jo dobri širijo med dobrimi.


 

152.

Ta neumni človek
se stara kakor vol:
mišice se mu krepijo,
modrost pa ne.


 

153.–154.

Nemalokrat sem se rojeval,
iskal sem stvarnika hiše,
a ga nisem našel.
O, boleč je eksistenčni tok!

Stvarnik, zdaj te vidim,
te hiše več ne boš gradil!
Zlomljeni so vsi tvoji tramovi
in streha je uničena.
Moj um je končal z gradnjo,
dosegel sem konec vseh želja.


 

155.–156.

Kdor ni šel po poti svetega življenja
in v času mladosti ni dobil bogastva,
tava kot stara čaplja
ob malem ribniku, kjer ni rib.

Kdor ni šel po poti svetega življenja
in v času mladosti ni dobil bogastva,
je odvržen kot ustreljena puščica
in objokuje nad davno preminulimi stvarmi.

 

Vir: Dhammapada - Pot Postave
Založil: Gozdni samostan Samanadipa
Prevod: Bhikkhu Hiriko / 2019

 

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information