adžan Ča - V črni noči

Podano na noč uposathe v Wat Pah Pongu konec 1960-ih.

 

Poglejte si svoj strah. Nekega dne, ko se je bližala noč, ni bilo ničesar, da bi ga imel. Če bi poskušal biti s sabo razsoden ne bi nikoli odšel. Tako pa sem vzel samo pa-kowa in odšel.

»Če je čas, da umre, potem naj pač umre. Če bo moj um tako trmast in zaletav, potem naj pač umre.« Tako sem razmišljal sam pri sebi. Dejansko v svojem srcu nisem hotel zares oditi ampak sem se prisilil. Ko se gre za takšne stvari in če čakate, da bo vse ravno prav, ne boste nikoli odšli. Le kdaj se boste izurili? In tako sem odšel.

Še nikoli prej nisem ostal na pokopališču. Ko sem prišel tja, besede ne morejo opisati tega, kar sem čutil. Pa-kow je hotel kampirati tik ob meni, ampak se nisem odločil za to. Odločil sem, da ostane daleč stran. V resnici sem hotel, da ostane blizu, da bi imel družbo, ampak se nisem odločil za to. Odločil sem, da odide stran, drugače bi se nanj zanašal kot na podporo.

»Če bo tako zelo strašno, potem naj to noč umrem.«

Bilo me je strah, ampak sem si drznil. Ni bilo tako, da me ne bi bilo strah, ampak imel sem pogum. Na koncu moramo tako ali tako umreti.

No torej, ko se je stemnilo, sem dobil svojo priložnost. Prišli so in s seboj prinesli truplo. Kakšna sreča zame! Sploh nisem mogel čutiti tal pod menoj, tako grozno sem hotel oditi od tam. Od mene so hoteli, da naredim nekaj pogrebnih recitacij, ampak se nisem vmešaval, samo odšel sem stran. Po nekaj minutah, ko so že odšli, sem se odpravil nazaj in ugotovil, da so truplo zakopali tik ob mojem mestu. Bambusova nosila za prenašanje so služila kot postelja na kateri sem lahko ostal. Torej kaj naj bi naredil sedaj? Vas ni bila blizu, bila je dobra dva ali tri kilometre stran.

»No, če umrem bom pač umrl.« Če si nikoli niste drznili, potem ne boste nikoli vedeli, kako je. Je zares izkušnja.

Ko je postajalo temneje in temneje sem se vprašal, kam lahko zbežim iz središča pokopališča.

»Oh, pa naj bo smrt. Nekdo se tako ali tako rodi v to življenje, da umre.« Takoj ko je sonce zašlo, mi je noč povedala, da naj grem v svoj glot (večji dežnik z mrežo proti komarjem). Nisem hotel prakticirati meditacije v hoji, hotel sem le biti za svojo mrežo. Vsakič, ko sem hotel oditi proti grobu je bilo kot, da bi me nekaj od zadaj vleklo nazaj, da mi prepreči, da odidem tja. Bilo je kot, da bi si moji občutki strahu in poguma merili moči z menoj. Ampak sem opravil. Tako se morate izuriti.

Ko je bilo temno, sem šel v svojo mrežo proti komarjem. Dalo mi je občutek, da imam povsod okoli sebe zid s sedmimi pregradami. Pogled na mojo zanesljivo meniško posodo, ki je bila tam ob meni je bil kot, da bi videl starega prijatelja. Celo posoda je lahko včasih prijatelj! Njena prisotnost ob meni je bila tolažeča. Vsaj posodo sem imel za prijatelja.

Sedel sem v svoji mreži in telo opazoval celo noč. Nisem se ulegel ali zadremal, samo tiho sem sedel. Nisem mogel biti zaspan tudi, če bi hotel, bilo me je tako strah. Ja, bilo me je strah, pa vendar sem opravil. Noč sem presedel.

Torej, kdo bi imel želodec, da prakticira tako? Poskusite in vidite. Ko se gre za takšne izkušnje, kdo bi si drznil oditi in ostati na pokopališču? Če ne poskusite, ne pridete do rezultata, ne prakticirate zares. Tokrat sem prakticiral zares.

Ko se je prikazal dan, sem občutil: »Oh, preživel sem!« Bil sem tako vesel, hotel sem, da je samo dan, nobene noči. Noč sem hotel zadušiti in pustit, da ostane samo dan. Počutil sem se tako dobro, ker sem preživel. Mislil sem si: »Oh, na vsem skupaj ni nič, samo moj strah je, to je vse.«

Potem, ko sem odšel po miloščino in jo pojedel, sem se počutil dobro, pokazalo se je sonce ob katerem mi je bilo toplo ter udobno. Spočil sem se in se nato sprehodil za nekaj časa. Pomislil sem: »Ta večer bi moral imeti nekaj dobre, tihe meditacije, ker sem že prebil vse prejšnjo noč. Verjetno ni nič hujšega kot je to.«

Potem, kasneje popoldne, kdo bi si mislil? Prišlo je še eno doživetje, tokrat veliko.* Prinesli so truplo in ga sežgali tik ob mojem mestu, takoj pred mojim glotom. To je bilo še hujše kot prejšnjo noč!

»No, to je dobro.« Mislil sem si: »Prinašanje in sežiganje tega trupla bo pomagalo moji praksi.«

Še vedno nisem za njih opravil nobenih recitacij. Počakal sem, da odidejo preden sem odšel pogledati.

Ne morem povedati kako je bilo sedeti in gledati gorenje tega telesa celo noč. Besede tega ne morejo opisati. Nič kar lahko rečem ne izrazi strahu, ki sem ga čutil. V črnini noči, zapomnite si. Ogenj telesa je migetal v rdeči in zeleni barvi, plameni so nežno prasketali. Hotel sem vaditi meditacijo v hoji pred telesom, vendar sem se stežka pripravil do tega. Počasi sem odšel v mrežo. Smrad gorečega mesa se je zadržal preko cele noči.

In to je bilo preden so se stvari začele zares dogajati. Ko so plameni nežno migetali, sem svoj hrbet obrnil proti ognju.

Na spanje sem pozabil, sploh nisem mogel misliti nanj, moje oči so bile trdno fiksirane s strahom. In ni bilo nikogar na kogar bi se lahko obrnil, bil sem samo jaz. Moral sem se zanesti nase. Nisem si mislil, da grem lahko kamorkoli. V tej povsem temni noči ni bilo mesta kamor bi lahko zbežal.

»No, bom pa sedel in umrl tukaj. Iz tega mesta se ne premaknem.«

Če tukaj govorimo o običajnem umu, ali bi ta hotel to narediti? Bi vas spravil v takšno situacijo? Če bi poskušali biti razsodni, ne bi nikoli odšli. Kdo bi hotel narediti tako stvar? Če ne bi imeli močnega zaupanja v učenja Buddhe ne bi nikoli odšli.

Torej, okoli 22-h, sem sedel s hrbtom obrnjenim proti ognju. Ne vem kaj je bilo, ampak slišalo se je kot podrsavanje nog izza ognja za mano. Se je krsta pravkar podrla? Ali se je mogoče truplu približal pes? Ampak ne, slišalo se je bolj kot, da bi naokrog hodil bivol.

»Oh, nič za to.«

Ampak potem se je začelo približevati, kot kakšen človek!

Iz od zadaj je s težkimi, kakor bikovimi koraki prihajalo k meni, pa vendar ni prišlo. Listje se je pod koraki drobilo, ko je naredilo krog in prišlo spredaj. No, pripravil sem se lahko le za najhujše, kam drugam sem lahko še šel? Ampak ni zares prišlo do mene, samo krožilo je naokoli in potem odšlo v smeri pa-kowa. Potem je bilo vse tiho. Ne vem kaj je bilo, ampak moj strah mi je dal misliti veliko možnosti.

Mislim, da je moralo biti pol ure kasneje, ko so začeli koraki iz smeri pa-kowa prihajati nazaj. Kot kakšen človek! Tokrat je prišlo je čisto do mene, kot da me bo povozilo! Zaprl sem oči in jih nisem hotel odpreti.

»Umrl bom z zaprtimi očmi.«

Prišlo je bližje in bližje, dokler se ni popolnoma ustavilo pred mano in obstalo povsem na mestu. Občutil sem, kot da maha s svojimi zažganimi rokami tik pred mojimi zaprtimi očmi. Oh! To je bilo zares dovolj! Iz sebe sem vrgel vse, pozabil sem vse o Buddhi, Dhammoi in Saṅghi. Na vse sem pozabil, v meni je ostal samo strah, napolnjen povsem do roba. Moje misli niso mogle iti nikamor drugam, ostal je samo strah. Od dneva, ko sem se rodil nisem izkusil takšnega strahu. Buddha in Dhamma sta izginila, ne vem kam. Tam je bil samo strah, ki se je kopičil v mojih prsih, dokler se ta niso zdela kot trdno napeta koža bobna.

»No, pustil bom kakor je, ničesar ni kar bi lahko naredil.«

Sedel sem kakor, da se sploh ne bi dotikal tal. Le preprosto sem opazoval, kaj se je dogajalo. Strah je bil tako močan, da me je napolnil kakor se kozarec popolnoma napolni z vodo. Če se kozarec napolni z vodo dokler ni povsem poln in nato doda še malo, gre ta preko kozarca. Podobno se je v meni nabralo toliko strahu, da je dosegel vrh in začel prehajati čez.

»Česa se sploh tako bojim,« je vprašal glas znotraj mene.

»Bojim se smrti,« je odgovoril drugi glas.

»No, torej, kje je ta stvar 'smrt'? Čemu vsa panika? Poglej tja, kjer se smrt zadržuje. Kje je smrt?«

»Zakaj, smrt je znotraj mene!«

»Če je smrt znotraj tebe, kam boš potem zbežal, da ji uideš? Če zbežiš stran umreš, če ostaneš tukaj umreš. Kamorkoli greš, gre s teboj, ker je smrt v tebi, ni mesta kamor bi lahko zbežal. Če se bojiš ali pa se ne, umreš enako, ni mesta kamor bi lahko ušel smrti.«

Takoj, ko sem imel to misel, se mi je zdelo, da se je moje zaznavanje popolnoma obrnilo. Ves strah je povsem izginil, tako preprosto kot bi nekdo obrnil svojo dlan. Bilo je zares neverjetno. Toliko strahu, pa vendar je lahko izginil kar tako. Ne-strah se je pojavil na temu mestu. Tedaj se je moj um povzdignil višje in višje dokler se nisem počutil kot v oblakih.

Takoj, ko sem obvladal strah je začel padati dež. Ne vem kakšen dež je bil, veter je bil tako močan. Ampak zdaj se umiranja nisem bal. Nisem se bal, da bo vejevje dreves mogoče padlo po meni. Tega ni bilo v mojem umu. Dež je bobnel kot poletni hudournik, zares močno. Do takrat, ko je nehalo deževati, je bilo vse namočeno.

Sedel sem brez premikanja.

Kaj sem naredil nato, premočen kakor sem bil? Zajokal sem! Solze so stekle po mojih licih. Jokal sem, ko sem si mislil: »Zakaj sedim tukaj kot nekakšna sirota ali zapuščen otrok, sedim, namočen od dežja kakor človek, ki nima ničesar, kakor izgnanec?«

In potem sem pomislil dalje: »Vsi ti ljudje, ki ta trenutek udobno sedijo v svojih domovih si verjetno niti ne mislijo, da je nekje menih, ki je bil celo noč namočen. Kaj je smisel vsega skupaj?« Ko sem razmišljal tako, sem se sam sebi dodobra zasmilil. Solze so privrele na dan.

»Pravzaprav te solze niso dobre, kar naj tečejo dokler ne bodo izginile.«

Tako sem prakticiral.

Torej, ne vem kako lahko opišem stvari, ki so sledile. Sedel sem in poslušal. Ko sem svoje občutke obvladal, sem samo sedel in opazoval najrazličnejše stvari, ki so se pojavile v meni. Bilo je toliko stvari, ki se jih je dalo vedeti, vendar jih je bilo nemogoče opisati. In pomislil sem na besede Buddhe, paccattaṃ veditabbo viññūhi: »Modri bodo spoznali zase.«

Sprijaznil sem se s takšnim trpljenjem in sedel v takšnem dežju. Kdo je bil tam, da bi to izkusil z menoj? Samo jaz sem lahko vedel kako je bilo. Bilo je toliko strahu, pa vendar je izginil. Kdo drug bi lahko bil priča temu? Ljudje v svojih domovih v mestu niso mogli vedeti kako je bilo, samo jaz sem lahko videl. Bila je osebna izkušnja. Četudi bi povedal drugim, ti ne bi mogli zares vedeti. To je nekaj, kar vsak posameznik izkusi zase. Bolj kot sem kontempliral, bolj jasno je postalo. Postal sem močnejši in močnejši, moje zaupanje je bilo trdnejše in trdnejše, dokler se ni naredil dan.

Ko sem odprl oči ko se je začelo daniti, je bilo vse rumeno. Ponoči sem hotel opraviti malo potrebo ampak občutek po potrebi se je sčasoma ustavil. Ko sem zjutraj prenehal s svojim sedenjem je bilo vse rumeno, kamorkoli sem pogledal. Kakor zgodnja jutranja svetloba ob nekaterih dneh. Ko sem odšel na malo potrebo je bila v mojem urinu kri!

»Ej? Je moje črevo raztrgano ali kaj? Nekoliko sem se ustrašil. Mogoče je znotraj zares raztrgano.«

»No, in kaj potem? Če je raztrgano je raztrgano, kdo je zato lahko kriv?« je glas v meni takoj odgovoril. »Če je raztrgano je raztrgano, če umrem, umrem. Samo sedel sem tam, nisem delal kakršnekoli škode. Če bo počilo, naj poči,« je rekel glas.

Moj um je bil kot bi se prerekal ali boril s sabo. En glas je prišel z ene strani, rekoč: »Hej, to je nevarno!« Drug glas se mu je uprl, ga izzval in prekosil.

Moj urin je bil obarvan s krvjo.

»Hm. Kje bom našel zdravilo?«

»Ne bom se ukvarjal s temi stvarmi. Menih tako ali tako ne sme nabirati rastlin za zdravila. Če umrem, umrem, kaj potem? Kaj drugega je še za narediti? Če umrem medtem ko prakticiran, potem sem pripravljen. Če bi umrl medtem, ko bi delal nekaj slabega, to ne bi bilo dobro. Ampak, če umrem, ko prakticiram tako, potem sem pripravljen.

Ne sledite svojim razpoloženjem. Izurite se. Praksa vključuje tveganje vašega lastnega življenja. Morali ste se zajokati vsaj že dvakrat ali trikrat. Res je, takšna je praksa. Če ste zaspani in hočete ležati, ne zaspite. Preidite zaspanost in nato lezite. Ampak poglejte se vsi skupaj, vi ne veste, kako se prakticira.

Včasih, ko se vrnete nazaj po sprejemu miloščine in kontemplirate hrano še preden začnete jesti, se ne morete umiriti. Vaš um je kakor nor pes. Slina teče, tako ste lačni. Včasih se za kontemplacijo sploh ne zavzamete, samo zakopljete se v hrano. To je katastrofa. Če se um ne bo umiril in ne bo potrpežljiv, samo umaknite posodo in ne jejte. Izurite se, pritisnite nase, takšna je praksa. Ne sledite ves čas samo svojemu umu. Odrinite posodo in odidite, ne dovolite si jesti. Če zares hoče jesti in je glede tega tako trmast, potem ne pustite, da jé. Slina bo nehala teči. Če bodo madeži vedeli, da ne bodo dobili hrane, se bodo prestrašili. Naslednji dan si vas ne bodo drznili motiti. Poskusite, če mi ne verjamete.

Ljudje ne zaupajo praksi, ne drznejo si je opraviti zares. Bojijo se, da bodo lačni, bojijo se, da bodo umrli. Če ne poskusite, ne boste vedeli zakaj se gre. Večina od nas si je ne drzne opraviti, ne drzne si poskusiti, strah nas je.

Glede hrane in podobnega sem trpel dolgo časa in zato vem kako je to. Pa še to je le malenkostna stvar. Torej, ta praksa ni nekaj, česar se lahko nekdo preprosto uči.

Premislite: kaj je najpomembnejša stvar od vsega? Nič drugega ni, le smrt. Smrt je najpomembnejša stvar. Smrt je najpomembnejša stvar na svetu. Premislite, prakticirajte, raziščite. Če nimate oblačil ne boste umrli. Če nimate betlovega oreha za žvečiti ali cigaret za kaditi, še vedno ne boste umrli. Ampak, če nimate riža ali vode, potem boste umrli. Jaz na temu svetu vidim kot obveznost edino ti dve stvari. Za vzdrževanje telesa telesa potrebujete riž in vodo. Zato se jaz za drugo nisem zanimal, preprosto sem se zadovoljil s tem kar je bilo ponujeno. Dokler sem imel riž in vodo je bilo to za prakso dovolj, več nisem potreboval. Bil sem zadovoljen.

Je to dovolj za vas? Vse ostale stvari so le dodatki. Ali jih dobite ali ne, ni pomembno. Edini res pomembni stvari sta riž in voda.

»Ali lahko preživim na tak način,« sem se vprašal. »Na voljo je dovolj, da lahko bivam brez težav.« Verjetno lahko za miloščino dobim vsaj riž skoraj v vsaki vasi, vsaj po grižljaj od vsake hiše. Voda je ponavadi na voljo. Samo to dvoje je dovolj. Nisem meril na to, da bi bil posebej bogat.

V zvezi s prakso obstajata hkrati prav in narobe. Morate si drzniti, da jo opravite, drzniti, da prakticirate. Če še nikoli niste bili v mrtvaškem jarku bi se morali izuriti, da boste odšli. Če ne morete iti ponoči, potem pojdite čez dan. Potem se izurite, da greste vedno kasneje, dokler ne boste mogli oditi ko se zvečeri in tam ostati. Potem boste videli rezultate prakse, potem boste razumeli.

Ta um je bil v zablodi že kdo ve koliko življenj. Karkoli nam ni všeč ali nimamo radi, temu bi se radi izognili. Samo prepuščamo se našim strahovom. In potem pravimo, da prakticiramo. Temu se ne more reči 'praksa'. Če je resnična praksa, potem boste tvegali tudi življenje. Če ste se zares odločili, da prakticirate, zakaj bi se zanimali za nepomembne zadeve? »Jaz sem dobil malo, ti si dobil veliko.« »Ti se prerekaš z mano zato se jaz prerekam s tabo.« Takšnih misli nisem imel, ker nisem iskal takšnih stvari. Karkoli so delali drugi je bila njihova stvar. Ko sem odšel v druge samostane se nisem vtikal v te stvari. Kako visoko ali nizko so prakticirali drugi me ni zanimalo, poskrbel le sem za svoje opravke. In tako sem si drznil prakticirati in s prakso sta se pojavila modrost ter uvid.

Če je vaša praksa zadela na mesto, potem res prakticirate. Prakticirate dan in noč. Ponoči, ko je tiho sem v meditaciji sedel, nato sem odšel nižje, kjer sem meditiral v hoji. Tako sem se menjal vsaj dvakrat ali trikrat na noč. Hodite, nato sedite, nato spet hodite še malo. Nisem bil zdolgočasen, veselilo me je.

Včasih je nežno deževalo in pomislil sem na čase, ko sem delal na riževih poljih. Moje hlače so bile še vedno mokre od dneva pred tem, ampak moral sem ostati preden se je začelo daniti in jih spet obleči. Potem sem moral oditi dol pod hišo in spraviti bivola iz svoje ograje. Vse kar sem od bivola videl je bilo zakrito z bivoljim govnom. Potem je za povrh še zamahnil s svojim repom in me pomazal z govnom. Ko sem hodil s poškodovano atilovo tetivo sem si mislil: »Zakaj je življenje tako nesrečno?« In sedaj sem bil tukaj v meditaciji v hoji. Kaj je bilo malo dežja zame? S takim razmišljanjem sem se spodbudil v praksi.

Če je praksa vstopila v tok, ni česarkoli kar bi se lahko primerjalo. Ni trpljenja kot je trpljenje praktikanta Dhamme in ni sreče kot je sreča tega. Ni vneme, ki se primerja z vnemo praktikanta in ni lenobe, ki bi se lahko primerjala z njimi. Praktikanti Dhamme so višek. Zato pravim, da je lepo za videti, če prakticirate zares.

Ampak večina od nas le govori o praksi, ne da bi jo opravili ali dosegli. Naša praksa je kot človek, katerega streha pušča na eni strani in zato ta odhiti na drugo stran hiše. Ko sončna svetloba doseže to stran se spravi na drugo misleč: »Kdaj bom imel dostojno hišo, tako kot vsi ostali?« Če pušča cela streha potem samo vstane in odide. To ni način s kakršnim se stvari opravi, ampak takšna je večina ljudi.

Ta naš um, ti madeži – če jim sledite bodo povzročili težave. Bolj kot jim sledite, bolj se praksa poslabša. Z resnično prakso se včasih celo presenetite s svojo vnemo. Ne glede na to ali drugi ljudje prakticirajo ali ne, ne zanimajte se, preprosto opravljajte svojo prakso dosledno. Kdorkoli pride ali odide ni pomembno, samo opravite prakso. Pogledati morate v sebe preden se lahko reče, da je to 'praksa'. Ko prakticirate zares, v vašem umu ni sporov, tam je samo Dhamma.

Kjerkoli še niste vešči, kjerkoli še vedno odstopate, tam si morate prizadevati. Če se še niste prebili, ne prenehajte. Ko ste končali z eno stvarjo, obtičite pri drugi, zato vztrajajte, dokler se ne prebijete. Ne popustite. Ne bodite zadovoljni dokler ni zaključeno. Vso pozornost usmerite na to točko. Ko sedite, ležite ali hodite, glejte točno tam.

To je tako kot pri kmetu, ki še ni zaključil s svojimi polji. Vsako leto posadi riž ampak letos mu še vedno ni uspelo dokončati vsega in zato je njegov um obtičal pri tem, ne more počivati v miru. Njegovo delo je še vedno nedokončano. Še, ko je med prijatelji se ne more sprostiti, ves čas ga nadlegujejo njegovi nedokončani opravki. Ali kakor mama, ki pusti svojega dojenčka v zgornjem delu hiše, ko gre nahraniti živali spodaj. Na svojega dojenčka ne pozabi, da ne bi padel iz hiše. Četudi ima druge opravke, ni v njenih mislih dojenček nikoli daleč.

Enako je za nas in našo prakso – nikoli je ne pozabimo. Četudi imamo druge opravke ni v mislih naša praksa nikoli daleč. Je neprenehno z nami, noč in dan. Tako mora biti, če hočete zares narediti napredek.

Na začetku se morate zanesti na učitelja, ki vam bo podal navodila in nasvete. Ko razumete, potem prakticirajte. Ko vam je učitelj podal navodila, tem navodilom sledite. Če prakso razumete ni več potrebno, da vam učitelj podaja navodila, samo opravite delo sami.

Kadarkoli se pojavijo nepazljive ali slabe kvalitete, jih prepoznajte sami in se izučite. Opravite prakso sami. Um je tisti, ki ve, priča. Um ve zase, če imate še zmeraj veliko zablode ali malo zablode. Kjerkoli ste še vedno v napaki, poskusite prakticirati točno na tej točki, tam si prizadevajte.

Takšna je praksa. Je skoraj kot bi bili nori ali lahko bi celo rekli, da ste nori. Ko zares prakticirate ste nori, se 'obrnete'. Imate deformirano zaznavo in potem prilagodite vašo zaznavo. Če je ne prilagodite, bo tako obremenjujoča in izkrivljena kot poprej.

Torej, v praksi je veliko trpljenja. Ampak, če svojega trpljenja ne poznate, ne boste poznali Plemenite resnice o trpljenju. Da se trpljenje razume, da se ga pobije, se mora z njim najprej srečati. Če hočete ustreliti ptico ampak ne greste ven in je ne poiščete, kako jo boste kdajkoli ustrelili? Trpljenje, trpljenje – Buddha je učil o trpljenju: trpljenje rojstva, trpljenje starosti. Če trpljenja nočete izkusiti, trpljenja ne boste razumeli.

Torej, ljudje nočejo videti trpljenja, nočejo ga izkusiti. Če trpijo tukaj, stečejo tja. Vidite to? Svoje trpljenje preprosto vlečejo s sabo, nikoli ga ne pobijejo. O njem ne kontemplirajo ali ga raziskujejo. Če čutijo trpljenje tukaj, zbežijo tja, če se pojavi tam, zbežijo nazaj sem. Fizično hočejo pobegniti trpljenju. Dokler ste še vedno nevedni, boste našli trpljenje kamorkoli greste. Tudi, če ste se vkrcali na letalo, da bi se od njega umaknili, se bo vkrcalo na letalo z vami. Če bi se potopili pod vodo, bi se potopilo z vami, ker trpljenje leži v nas. Ampak mi tega ne vemo. Če leži v nas, kam lahko pobegnemo, da mu uidemo?

Ljudje imajo trpljenje na enem mestu zato, da gredo lahko nekam drugam. Ko se trpljenje pojavi tam zbežijo ponovno. Mislijo, da od trpljenja bežijo, ampak v resnici ne, trpljenje gre z njimi. Trpljenje nosijo s seboj, ne da bi ga prepoznali. Če ne poznamo vzroka za trpljenje, potem ne moremo poznati njegovega prenehanja, ni poti po kateri bi mu ubežali.

V to morate pogledati namenoma, dokler ne preidete dvoma. Morate si drzniti, da prakticirate. Ne izmikajte se, če ste v skupini ali sami. Če so drugi leni, to ni pomembno. Komurkoli, ki opravi veliko meditacije v hoji, veliko prakse, garantiram rezultate. Če prakticirate res dosledno, ne glede ali drugi pridejo ali odidejo, je en deževni umik dovolj. Naredite kot sem vam jaz govoril tukaj. Poslušajte besede učitelja, ne prerekajte se, ne bodite trmasti. Karkoli vam pove, da naredite, pojdite in naredite. Ne rabite biti boječi glede prakse, vednost se bo sigurno pojavila iz nje.

Praksa je obenem paṭipadā. Kaj je paṭipadā? Prakticirajte enakomerno, dosledno. Ne prakticirajte kot Stari častiti Peh. Nek deževni umik se je odločil, da ne bo govoril. Sicer je nehal govoriti, ampak potem je začel pisati sporočila. »Jutri mi popečite nekaj riža.« Želel je popečen riž! Nehal je govoriti, ampak končal je v pisanju toliko sporočil, da je bil še bolj raztresen kot pred tem. Prvo minuto je napisal eno stvar, naslednjo že drugo, kakšna farsa! Ne vem zakaj se je odločil, da ne bo govoril. Ni vedel kaj je praksa.

Dejansko je naša praksa to, da smo zadovoljni z malo, da smo pristni. Ne skrbite ne glede ali se počutite marljive ali lene. Niti ne recite »Jaz sem marljiv« ali »jaz sem len«. Večina ljudi prakticira samo kadar se počutijo marljivi, če se počutijo lene jim ni mar. Takšni so ponavadi ljudje. Ampak menihi ne bi smeli razmišljati tako. Če ste marljivi prakticirajte, ko ste leni še vedno prakticirajte. Za druge stvari naj vam ne bo mar, odrežite jih, vrzite jih stran, izurite se. Prakticirajte dosledno, podnevi ali ponoči, to leto, naslednje leto, ne glede na čas, ne bodite pozorni na misli o marljivosti ali lenobi, ne skrbite ali je vroče ali hladno, samo opravite. Temu se reče sammā paṭipadā – pravilna praksa.

Nekateri ljudje si pri praksi zares prizadevajo šest ali sedem dni. Potem, ko ne dobijo rezultatov, ki so jih hoteli, popustijo in se popolnoma spreobrnejo. Vdajajo se v klepetanje, druženje ali karkoli. Potem se spomnijo prakse in se je spet lotijo za šest ali sedem dni in potem ponovno popustijo. To je tak način kot ga imajo nekateri ljudje pri delu. Na začetku se vržejo vanj, potem, ko se ustavijo, pa se jim ne ljubi niti pobrati svoje orodje. Samo odidejo in ga pustijo tam. Kasneje, ko se je orodje prekrilo z blatom, se spomnijo na svoje delo in naredijo še malo, da lahko ponovno odnehajo.

S takšnim početjem ne boste nikoli imeli dostojnega vrta ali grede. Naša praksa je enaka. Če mislite, da je ta paṭipadā nepomembna, ne boste v praksi prišli nikamor. Sammā paṭipadā je zelo pomembna... Vzdržujte jo neprenehno. Ne poslušajte svojih razpoloženj. Pa kaj potem, če je vaša volja dobra ali ne. Buddha se s temi rečmi ni ukvarjal. Izkusil je vse dobre stvari in slabe stvari, pravilne stvari in napačne stvari. To je bila njegova praksa. Jemanje samo tistega kar vam je všeč in zavračanje česarkoli vam ni všeč, ni praksa, to je katastrofa. Kamorkoli boste šli, ne boste nikoli zadovoljni, kjerkoli boste ostali, bo trpljenje.

Takšna praksa je kot Brāhmani, ki opravljajo svoja (obredna) žrtvovanja. Zakaj to počnejo? Zato ker hočejo nekaj v zameno. Nekateri od nas prakticirajo tako. Zakaj prakticiramo? Ker iščemo ponovno rojstvo, drugo stanje bivanja, nekaj hočemo doseči. Če ne dobimo tistega kar hočemo, potem nočemo prakticirati, kot Brāhmani s svojimi žrtvovanji. To počnejo zaradi želje.

Buddha ni učil tako. Razvijanje prakse je za odrekanje, za opuščanje, za ustavljanje, za izkoreninjenje. Ne opravljate je za ponovno rojstvo v kakšno posebno stanje bivanja.

Enkrat je bil neki Thera, ki je bil prvotno posvečen v Mahānikāyi.* Ampak ta se mu ni zdela dovolj stroga, zato je posvečenje na novo opravil v Dhammayuttiki. Potem je začel prakticirati. Včasih se je postil petnajst dni, nato je jedel samo listje in travo. Mislil je, da je slaba kamma, če se jé živali in bi bilo bolje jesti samo listje in travo.

Po nekaj časa je pomislil: »Hm. Biti menih ni tako dobro, nepraktično je. Kot menih je težko vzdrževati mojo vegetarijansko prakso. Mogoče se razmenišim in postanem pa-kow.« In tako se je razmenišil in postal pa-kow, da je lahko zase nabiral listje in travo ter izkopaval korenine. Tako je nekaj časa nadaljeval, dokler na koncu ni več vedel kaj naj počne. Prenehal je z vsem. Nehal je biti menih, nehal je biti pa-kow, nehal je z vsem. Ne vem kaj dela danes. Mogoče je mrtev, ne vem. To je zaradi tega, ker ni našel ničesar, kar bi ustrezalo njegovemu umu. Ni se zavedel, da preprosto sledi svojim madežem. Te madeži so ga vodili dalje, ampak on tega ni vedel.

Se je Buddha razmenišil in postal pa-kow? Kako je prakticiral Buddha? Kaj je delal? Na to ni pomislil. Je Buddha šel in jedel listje ter travo, kot krava? Seveda lahko tako jeste, če želite, če je to vse kar zmorete. Ampak ne hodite naokoli in kritizirajte ostalih. Kakršenkoli standard prakse najdete, da vam ustreza, potem ohranjajte to. Ne bodite preveč zahtevni ali obremenjujoči, drugače boste pregoreli. Ne bo vam ostalo nič in na koncu boste samo prenehali.

Nekateri ljudje so takšni. Ko se gre za meditacijo v hoji se je lotijo zares za kakšnih petnajst dni ali kaj takega. Niti za hrano se ne zavzamejo, samo hoja. Ko s tem končajo, samo ležijo naokrog in spijo. Ne zavzamejo se zato, da bi pazljivo premislili preden začnejo prakticirati. Na koncu jim nič ne ustreza. Biti menih jim ne ustreza, biti pa-kow jim ne ustreza in tako končajo z ničemer.

Takšni ljudje ne vedo kako se prakticira, ne pogledajo v razloge za prakso. Razmislite zakaj prakticirate. To učenje je podano zaradi tega, da se lahko opusti, da se odreče. Um hoče ljubiti to osebo in sovražiti tisto osebo. Takšne stvari se mogoče pojavijo, ampak ne jemljite si jih za resnične.

Torej, zakaj prakticiramo? Preprosto zato, da se lahko odrečemo prav tem stvarem. Četudi dosežete mir, vrzite mir ven. Če se pojavi vedenje, vrzite vedenje ven. Če veste, potem veste, ampak, če si to vedenje vzamete za vašo lastno, potem si mislite, da nekaj veste. Potem mislite, da ste boljši od drugih. Čeznekaj časa ne morete živeti nikjer, kjerkoli živite se pojavijo problemi. Če prakticirate napačno je tako, kot sploh ne bi prakticirali.

Prakticirajte skladno z vašimi zmožnostmi. Ali spite veliko? Potem poskusite iti proti toku. Ali jeste veliko? Potem poskusite jesti manj. Vzemite toliko prakse kolikor je potrebujete. Uporabite sīla, samādhi in paññā za vašo podlago. Potem zraven vrzite tudi dhutaṅga prakse. Te dhutaṅga prakse so namenjene za kopanje v madeže. Mogoče opazite, da osnovne prakse niso dovolj za izkoreninjenje madežev in morate tako vključiti tudi dhutaṅga prakse.

Te dhutaṅga prakse so zares uporabne. Nekateri ljudje ne morejo pobiti madežev z običajno sīla in samādhi. Morajo vključiti dhutaṅga prakse, da te priskočijo na pomoč. Dhutaṅga prakse prerežejo veliko stvari. Bivanje ob vznožju drevesa ni proti vodilom. Ampak, če se odločite za dhutaṅga prakso bivanja na pokopališču in potem tega ne naredite, je to narobe. Poskusite. Kakšno je bivanje na pokopališču? Je enako kot življenje v družbi?

Dhutaṅga, se prevaja kot »prakse, ki so težke za opraviti«. To so prakse Plemenitih. Kdorkoli želi biti Plemeniti, mora uporabiti dhutaṅga prakse, da odreže madeže. Težko jih je opravljati in težko je najti ljudi, ki imajo odločenost, da jih prakticirajo, ker gredo proti toku.

Na primer, rečeno je, da se omejimo na tri osnovna oblačila, da se preživljamo z miloščino, da jemo samo iz meniške sklede, da jemo samo kar dobimo od miloščine – če kdorkoli prinese hrano kasneje, je ne sprejmemo.

Upoštevanje zadnje prakse v osrednji Tajski je enostavno. Hrana je kar primerna, ker dajo tam veliko hrane v posodo. Ampak, ko pridete sem na severovzhod, se ta dhutaṅga praksa predstavi v težavnejšem odtenku – tukaj dobite navaden riž! V teh krajih je tradicija, da dajo v vašo meniško posodo le navaden riž. V osrednji Tajski, dajejo riž in tudi drugo hrano, ampak v okolici teh krajev dobite le navaden riž. Ta dhutaṅga praksa postane zelo asketska. Jeste samo navaden riž, karkoli je ponujeno kasneje, ne sprejmete. Potem jeste samo enkrat na dan, tekom enega sedenja, samo iz ene posode – ko nehate jesti vstanete in tisti dan ne jeste več.

Tem se reče dhutaṅga prakse. Torej, kdo jih bo prakticiral. Te dni je težko najti ljudi s toliko odločnosti, da jih prakticirajo, ker so tako zahtevne. Ampak zaradi tega so tako koristne.

Čemur ljudje te dni pravijo praksa ni zares praksa. Če prakticirate zares ni to prav nič enostavno. Večina ljudi si ne drzne prakticirati zares, ne drzne si iti proti toku. Nočejo naredi česarkoli kar gre proti njihovim občutkom. Ljudje se nočejo upirati madežem, nočejo zakopati v nje ali se jih znebiti.

Za našo prakso je rečeno, da ne sledimo našim razpoloženjem. Premislite: nešteto življenj smo že preslepljeni, da je ta um naš lasten. Dejansko ni, je le v pretvezi. Povleče nas v pohlep, povleče nas v odpor, povleče nas v zablodo, povleče nas v krajo, plenjenje, želje in sovraštvo. Te stvari niso naše. Samo vprašajte se točno zdaj: ali hočete biti dobri? Tam! Ljudje počnejo zlonamerna dejanja, pa še vedno hočejo biti dobri. Zato govorim, da so te stvari slepilo, to je vse kar so.

Buddha ni hotel, da sledimo temu umu, hotel je, da ga izurimo. Če gre v eno smer, potem skrijte drugo. Ko gre tja, se vrnite nazaj in skrijte to. Enostavno povedano: karkoli hoče um imeti, tega mu ne dovolite. Tako je kot bi bili leta prijatelji, a dosežemo točko, kjer naše ideje niso več enake. Se razdelimo in gremo vsak svojo pot. Drug drugega več ne razumemo, še celo prepiramo se, zato se ločimo. To drži, ne sledite svojemu umu. Kdorkoli sledi svojemu umu, sledi njegovim všečnostim, željam in vsemu ostalemu. Tak človek še sploh ni prakticiral.

Zato pravim, da čemur ljudje rečejo praksa ni zares praksa, je katastrofa. Če se ne ustavite in ne pogledate, ne poskusite prakticirati, ne boste videli, ne boste dosegli Dhamme. Naravnost povedano, z vašim lastnim življenjem se morate predati praksi. Ni tako, da ne bi bilo zahtevno, ta praksa ne more biti brez trpljenja. Še posebej v prvem letu ali dveh, je veliko trpljenja. Za mlajše menihe in novince je to zares težko obdobje.

Sam sem imel veliko težav v preteklosti, še posebej s hrano. Kaj bi pa lahko pričakovali? Postati menih pri dvajsetih, ko se ravno privajate na hrano in spanje. Nekatere dni sem sedel sam in samo sanjal o hrani. Hotel sem jesti banane v sirupu, papajo in moja slina je začela teči. To je del vadbe. Vse te stvari niso lahke. Ti opravki s hrano in s prehranjevanjem lahko nekoga vodijo v veliko slabe kamme. Vzemite nekoga, ki odrašča, se ravno privaja na hrano in spanje ter ga postavite v ta oblačila in njegova čustva bodo pobesnela. To je tako kot zajezitev hudournika, včasih jez preprosto popusti. Če preživi je v redu, ampak, če ne se preprosto zruši.

Prvo leto je bila moja meditacija samo hrana, nič drugega. Bil sem tako nemiren. Včasih sem samo sedel in bilo je skoraj tako, kot če bi dejansko dajal banane v svoja usta. Skoraj sem čutil lomljenje banan na koščke in podajanje v usta. In vse to je del prakse.

Zato se tega ne bojte. Vsi smo že bili v zablodi nešteto življenj in sedaj, ko smo prišli, da se izurimo, da se popravimo, to ni lahka stvar. Ampak, če je zahtevno, potem je to vredno narediti. Zakaj bi se ukvarjali z enostavnimi stvarmi? Enostavne stvari lahko naredi vsak. Mi se moramo izuriti, da naredimo to, kar je zahtevno.

Za Buddho je moralo biti enako. Če bi ga samo skrbelo za njegovo družino in sorodnike, njegovo bogastvo in njegove nekdanje čutne užitke, ne bi nikoli postal Buddha. To prav tako niso nepomembne stvari, to je za čemer strmi večina ljudi. Torej, posvetiti se v meniha v mladih letih in se vsem tem stvarem odreči, je kot umiranje. In še vedno nekateri ljudje pridejo in rečejo: »Oh, za vas je lahko, Luang Por. Nikoli niste imeli žene ali otrok, glede katerih bi vas lahko skrbelo, zato je za vas lažje.« Jaz rečem: »Ne hodite blizu mene takrat, ko govorite to, če ne boste dobili klofuto! Kot, da sam ne bi imel srca ali nekaj!«

Ko gre za ljudi, to ni nepomembna stvar. To je za kar gre v življenju. Tako, da bi se morali mi, praktikanti Dhamme resno lotiti prakse, jo zares drzniti opraviti. Ne verjemite drugim, samo poslušajte učenje Buddhe. Vzpostavite mir v svojih srcih. Tekom časa boste razumeli. Prakticirajte, premislite, kontemplirajte in rezultati prakse se bodo pokazali. Vzrok in rezultat sta sorazmerna.

Ne vdajte se razpoloženjem. Na začetku je še najti primerno količino spanja težko. Mogoče si določite koliko časa boste spali, ampak se tega ne morete držati. Morate se izuriti. Kadarkoli ste se odločili, da vstanete, potem vstanite takoj, ko pride ta čas. Včasih to lahko naredite, ampak včasih takoj, ko se zbudite in si rečete »vstani!« telo ne migne! Mogoče si morate reči: »Ena, dve in če preštejem do tri in še vedno ne vstanem, naj padem v pekel!« Tako se morate naučiti. Ko pridete do tri boste takoj vstali, strah vas bo, da padete v pekel.

Morate se izuriti, pri vadbi ne smete popuščati. Morate se izuriti iz vseh strani. Ne slonite le na učitelju, vaših prijateljih ali skupini, ker ne boste nikoli postali modri. Ni nujno, da slišite tako veliko navodil, samo poslušajte učenje enkrat ali dvakrat, nato pa ga opravite.

Dobro izurjen um si ne bo drznil povzročati težav, tudi v zasebnosti. V umu izurjene osebe ni takšne stvari kot je »zasebno« ali »javno«. Vsi Plemeniti imajo zaupanje v svoje lastno srce. Takšni bi morali biti mi.

Nekateri ljudje postanejo menih samo zato, da bi našli lagodno življenje. Od kje pride lagodnost? Kaj je vzrok? Pred vsem lagodjem je trpljenje. V vseh stvareh je enako: najprej morate delati preden dobite riž. V vseh stvareh morate najprej izkusiti zahtevnost.

Nekateri ljudje postanejo menihi zaradi tega, da lahko počivajo in se sprostijo. Govorijo, da hočejo samo malo sedeti in počivati. Če se ne učite iz knjig ali lahko pričakujete, da boste brali in pisali. To ni mogoče.

Zaradi tega večina ljudi, ki se je veliko učila in so postali menihi, nikoli ne pride nikamor. Njihovo znanje je drugačne sorte, na drugačni poti. Ne izurijo se, ne pogledajo v svoj um. Svoj um zmešajo z zmedo, iščejo stvari, ki ne prispevajo k mirnosti in vzdržnosti. Znanje Buddhe ni posvetno znanje, presega posvetno znanje, nadposvetno je povsem drugačno zanje.

Zaradi tega se mora kdorkoli, ki se posveti v budističnega meniha, odreči kakršnemkoli položaju ali statusu, ki ga je imel poprej. Še, če se posveti kralj, mora zapustit svoj dotedanji status. V meništvo ne prinese teh posvetnih stvari, ki bi bile v breme. S sabo v meništvo ne prinese svojega bogastva, statusa, znanja ali moči. Praksa je osredotočena na odnehanje, na opuščanje, izkoreninjenje, zaustavljanje. To morate razumeti, če hočete, da praksa deluje.

Če ste bolni in bolezni ne zdravite z zdravilom ali mislite, da se bo bolezen pozdravila sama? Kadarkoli vas je strah, bi morali iti. Kjerkoli je pokopališče, ki je posebej strah vzbujajoč, pojdite tja. Oblecite se v vaša oblačila, pojdite tja in kontemplirajte, 'Aniccā vata saṅkhārā'*. Tam meditirajte stoje in v hoji, poglejte vase in opazite, kje leži vaš strah. Vse bo še preveč jasno. Razumite resnico o vseh pogojenih stvareh. Ostanite tam in opazujte dokler se ne zmrači in postane bolj in bolj temno, dokler ne zmorete tam ostati tudi celo noč.

Buddha je rekel: »Kdorkoli vidi Dhammo vidi Tathāgato. Kdorkoli vidi Tathāgato vidi Nibbāno. Če ne sledimo njegovemu zgledu, kako bomo videli Dhammo. Če ne vidimo Dhamme, kako bomo prepoznali Buddho? Če ne prepoznamo Buddhe, kako bomo prepoznali kvalitete Buddhe? Samo, če v praksi sledimo zgledu Buddhe, bomo spoznali, da je to kar je Buddha učil povsem sigurno, da je učenje Buddhe najvišja resnica.


 

OPOMBE:
 

*Telo v prvi noči je bilo od otroka.

*Mahānikāya in Dhammayutika sta dve veji Theravādske Saṅghe na Tajskem.

*Pogojene stvari resnično ne morejo trajati.

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information

Menihove misli (adžan Hiriko)