adžan Ča - Aktivnost brez oklepanja

Podano v Wat Pah Pongu med deževnim umikom l. 1977

 

Poglejmo si vzgled Buddhe. On sam je bil vzgled s svojo lastno prakso in načinom podajanja razlage drugim. Buddha je učil standarde prakse kot učinkovito orodje za odstranjevanje arogance. Ni mogel opraviti prakse za nas. Ko smo učenje slišali, se moramo naprej učiti sami, prakticirati zase. Rezultati se bodo pokazali tukaj, ne pri učenju.

Buddhovo učenje nam omogoča, da dobimo le začetno razumevanje Dhamme, ampak Dhamma še ni v naših srcih. Zakaj ne? Ker še nismo prakticirali, ker se še nismo izučili. Dhamma se pojavi znotraj prakse. Učenja mojstrov so že lahko resnična, ampak samo poslušanje Dhamme še ni dovolj, da bi jo uvideli. Da uvidimo Dhammo, moramo vzeti to učenje in ga prenesti v naša srca. Tisti del, ki je za telo uporabimo za telo, tisti del, ki je za govor uporabimo za govor in tisti del, ki je za um moramo uporabiti za um. To pomeni, da se moramo potem, ko učenje slišimo nadalje naučiti, da to Dhammo prepoznamo, da smo ta Dhamma.

Buddha je rekel, da tisti, ki drugim preprosto verjamejo, niso resnično modri. Modra oseba je nekdo, ki prakticira dokler ni eno z Dhammo, dokler nima v sebi zaupanja, ki je neodvisno od ostalih.

Ob neki priložnosti je častiti Sāriputta sedel ob vznožju Buddhe in ga spoštljivo poslušal. Medtem, ko je Buddha razlagal Dhammo se je obrnil ter ga vprašal: »Sāriputta, ali verjameš temu učenju?«

Častiti Sāriputta je odgovoril: »Ne, ne verjamem še.«

Torej, to je dober prikaz. Častiti Sāriputta je poslušal in temu namenil pozornost. Ko je odgovoril, da še ne verjame ni bil nepazljiv, govoril je resnico. Na to učenje je bil preprosto pozoren, ker zanj še ni razvil lastnega razumevanja in je za to odgovoril Buddhi, da še ne verjame - ker zares še ni verjel. Te besede se slišijo skoraj kot, da bi bil častiti Sāriputta žaljiv, ampak dejansko ni bil. Govoril je resnico in Buddha ga je za to hvalil: »Dobro, dobro, Sāriputta. Moder človek ne verjame zares. Najprej bi moral premisliti, preden verjame.«

Zaupanje v prepričanje se lahko pokaže v različnih oblikah. Eno obliko se lahko pojmuje v skladu z Dhammo medtem, ko je druga v njenem nasprotju. Ta drug način je nepazljivo, nepremišljeno razumevanje, micchā-diṭṭhi, napačen pogled. Ta ne posluša nikogar drugega.

Za primer vzemimo brāhmana Dīghanakho. Ta brāhman je verjel edino sebi, drugim ni mogel verjeti. Enkrat, ko je Buddha počival v Rādžagahi, je Dīghanakho odšel k njemu, da bi slišal njegovo učenje.

Ali lahko bi rekli, da je Dīghanakha odšel k Buddhi, da bi ga učil, ker je imel namen govoriti o svojih pogledih. »Moj pogled/mišljenje je, da mi nič ne ustreza.«

To je bil njegov pogled. Buddha je poslušal Dīghanakho in mu odgovoril: »Brāhman, tudi ta pogled, ki ga imaš ti, ne ustreza.«

Ko je Buddha odgovoril Dīghanakhi na tak način je bil ta osupel. Buddha mu je razložil na več načinov dokler ni brāhman razumel. Ustavil se je, premislil, in uvidel: »Hm, ta moj pogled ni pravilen.«

Ob poslušanju odgovora Buddhe, je brāhman opustil njegove domišljave poglede in takoj uvidel resnico. Spremenil se je točno tam in takrat, se spreobrnil, kot bi nekdo preobrnil svojo dlan. Učenje Buddhe je hvalil: »Ob poslušanju učenja Blaženega, se je moj um razsvetlil kot bi nekdo, ki je živel v temi, zaznal svetlobo. Moj um je kot narobe obrnjen lonec, ki je zdaj obrnjen pokonci, kot izgubljen mož, ki je našel pot.«

Ta čas je v njegovem umu nastalo določeno zanje, znotraj tega uma, ki je bil obrnjen pokonci. Napačen pogled je izginil in tam se je pojavil pravilen pogled. Temačnost je izginila in prikazala se je svetloba.

Buddha je oznanil, da je brāhman Dīghanakha tisti, ki je odprl oko Dhamme. Do tedaj se je Dīghanakha držal svojih pogledov in jih ni imel namena spreminjati. Ampak, ko je slišal učenje Buddhe, je njegov um uvidel resnico, uvidel je, da je oklepanje na te poglede napačno. Ko se je pojavilo pravilno razumevanje je bil zmožen prepoznati, da je bilo njegovo preteklo razumevanje napačno in je tako svojo izkušnjo primerjal s človekom, ki je živel v temi in našel svetlobo. Tako je to. Ta čas je brāhman Dīghanakha prešel preko svojega napačnega pogleda.

Torej, mi se moramo spremeniti na tak način. Preden opustimo madeže, moramo spremeniti našo perspektivo. Moramo začeti prakticirati pravilno in prakticirati dobro. Doslej nismo prakticirali niti pravilno niti dobro, ampak vseeno smo si mislili, da imamo prav in da smo dobri. Ko pogledamo v stvari zares, se obrnemo pokonci kot bi nekdo obrnil svojo dlan. To pomeni, da 'tisti, ki vidi' ali modrost, nastane v umu in lahko vidi stvari nanovo. Pojavi se nova vrsta pozornosti.

Zato torej morajo praktikanti v svojem umu razviti to vedenje, ki mu rečemo Buddho, tisti, ki ve. Na začetku tisti, ki ve ni prisoten, naše vedenje ni jasno, resnično ali popolno. To vedenje je torej prešibko, da bi lahko izučilo um. Ampak potem se um spremeni ali preusmeri kot rezultat te pozornosti, ki ji rečemo 'modrost' ali 'uvid'. Ta presega prejšnjo pozornost. Ta prejšnji 'tisti, ki ve', še ni vedel popolnoma in nam za to ni mogel pripeljati nas samih predse.

Za to je Buddha učil naj pogledamo notranjost, opanayiko. Glejte notranjost, ne glejte zunanjost. Ali, če gledate zunanjost potem poglejte notranjost, da vidite vzroke in posledice znotraj tega. Iščite resnico v vseh stvareh, ker zunanji predmeti in notranji predmeti vedno vplivajo drug na druge. Naša praksa je, da razvijemo določen tip pozornosti dokler ta ne postane močnejša od naše dotedanje pozornosti. To povzroči, da se pojavita modrost in uvid, ki nam omogočata, da jasno vidimo delovanje uma, jezik uma in načine ter zmožnosti vseh madežev.

Ko je Buddha zapustil svoj dom v iskanju osvoboditve, verjetno ni bil povsem siguren kaj mora storiti. Podobno je to pri nas. Na več načinov je poskušal razviti modrost. Iskal je učitelje kot je bil Uddaka Rāmaputta, da je prakticiral meditacijo - desna noga na levo nogo, desna dlan na levo dlan, vzravnano telo, zaprte oči, opuščanje vsega, dokler ni dosegel visokega nivoja zbranosti* (samādhi). Ampak, ko se je vrnil iz tega samādhija, se je njegovo staro mišljenje vrnilo in njega se je oprijel enako kot poprej. Ko je to videl, je vedel, da se modrost še ni pojavila. Njegovo razumevanje še ni prodrlo do resnice, še vedno ni bilo popolno, še vedno je odstopalo. S tem, ko je to spoznal je vseeno pridobil nekaj razumevanja - da to še ni zaključek prakse - ampak to mesto je zapustil v iskanju drugega učitelja.

Ko je starega učitelja zapustil ga ni kritiziral, storil je kot naredi čebela, napoji se s cvetnim sokom in odide ne da bi poškodovala liste cvetlice.

Buddha je nato nadaljeval učenje z Alāro Kālāmo in dosegel še višji nivo samādhija, ampak, ko se je iz tega nivoja vrnil, sta se v njegovih mislih ponovno pojavila Bimba in Rāhula**, stari spomini in občutki so se pojavili ponovno. V sebi je spoznal, da svojega cilja še ni dosegel, za to je zapustil tudi tega učitelja. Poslušal je svoje učitelje in kar najbolj sledil njihovim učenjem. Stalno je preverjal rezultate svoje prakse, in ni samo naredil stvari in jih potem zamenjal za nekaj drugega.

Kasneje, ko je preizkusil asketsko prakso je spoznal, da je stradanje dokler od nekoga ne ostanejo skoraj samo kosti, preprosto stvar telesa. Telo ne ve ničesar. Prakticiranje na tak način je tako, kot da je usmrčen nedolžen človek, medtem ko je resničen tat prezrt.

Ko se je Buddha zares zazrl v stvari je uvidel, da praksa ni predmet telesa, temveč uma. Buddha je poskušal attakilamathānuyogo (samo-trpinčenje) in spoznal, da je omejeno na telo. Resnično je um tisti, ki je prebujen v vseh Buddhah.

Ne glede na to ali je povezano s telesom ali umom, samo vrzite vse skupaj v minljivo, nepopolno in brez lastnika - aniccaṃ, dukkhaṃ in anattā. So preprosto struktura narave. Pojavijo se v odvisnosti na podpirajoče elemente, za nekaj časa obstajajo in nato prenehajo. Ko so pogoji za nastajanje primerni, se pojavijo ponovno: ko so se pojavili, za nekaj časa obstajajo in nato ponovno prenehajo. Te stvari niso 'jaz', 'bitnost', 'mi' ali 'oni'. Nikogar ni tam, tam so preprosto občutki. Sreča nima resnične bitnosti, trpljenje nima resnične bitnosti. Sebstva ni mogoče najti, so samo elementi narave, ki se pojavijo, obstajajo in prenehajo. Gredo preko neprenehnega procesa sprememb.

Vsa bitja vključno z ljudmi se nagibajo k temu, da vidijo nastajanje kot sebe, obstajanje kot sebe in prenehanje kot sebe. Za to se oprimejo vsega. Nočejo, da so stvari take kot so, nočejo, da bi bile drugače. Na primer, nočejo, da nastale stvari prenehajo. Izkušajoč srečo, nočejo trpljenja. Če pa se že pojavi trpljenje pa hočejo, da izgine kakor hitro se da, ampak še boljše je, če se sploh ne pojavi. To je za to, ker vidijo sebe kot to telo in um ali da ta pripadata njim in tako zahtevajo, da te stvari sledijo njihovim željam.

Takšno razmišljanje je kot grajenje jezu, ne da bi ustvarili prehod, kjer lahko steče voda preko. Kot rezultat se jez zruši. In tako je s takšnim razmišljanjem. Buddha je videl, da je takšno razmišljanje vzrok za trpljenje. Ko je videl ta vzrok, je Buddha opustil to razmišljanje.

To je Plemenita Resnica o vzroku za trpljenje. Resnice o trpljenju, o vzroku, o prenehanju in o poti, ki vodi k prenehanju tega - ljudje so obtičali točno tukaj. Če ljudje preidejo preko svojih dvomov je to točno na tej točki. Z opažanjem, da so te stvari preprosto rūpa in nāma, snovnost in mentalnost, postane jasno, da niso bitje, oseba, ali 'mi' ali 'oni'. Preprosto samo sledijo zakonom narave.

Naša praksa je, da stvari prepoznamo na ta način. Nimamo moči, da bi zares kontrolirali te stvari, nismo zares njihovi lastniki. Poskušanje kontroliranja povzroči trpljenje, ker niso zares od nas, da bi lahko upravljali z njimi. Niti telo niti um nista 'jaz' ali 'drugo'. Če to vidimo kot zares je, potem vidimo jasno. Vidimo resnico, smo nerazdružljivi od nje. To je kot kepa razžarjenega železa, ki je bila segreta v peči. Vroča je vsepovsod. Ne glede na to ali se dotaknemo na vrhu, spodaj ali pri straneh je vroče. Tako bi morali videti stvari.

Večinoma na začetku, ko s prakso začnemo, hočemo doseči, pridobiti, vedeti in uvideti, ampak še ne vemo kaj naj bi dosegli ali videli. Enkrat je bila praksa nekega mojega učenca prepletena z zmedo in dvomi. Toda on je prakticiral naprej in jaz sem nadaljeval s podajanjem navodil, dokler ni začel opažati miru. Ampak, ko se je naposled le umiril, se je ponovno ujel v svoje dvome rekoč: »Kaj naj naredim sedaj?« Tukaj! Zmeda se pojavi ponovno. Reče, da hoče mir ampak, ko se ta pojavi ga noče, sprašuje kaj je naslednja stvar, ki naj jo naredi!

Torej, v tej praksi moramo narediti vse brez oklepanja. Kako naj se ne oklepamo? Ne oklepamo se, ko jasno vidimo stvari. Poznajte karakteristike uma in telesa takšne kot so. Meditiramo za to, da poiščemo mir, ampak pri tem vidimo to, kar ni mirno. To je zaradi tega, ker je gibanje narava uma.

Ko prakticiramo samādhi, našo pozornost ustalimo na vdihu in izdihu na konici nosu ali zgornjem delu ustnice. Temu 'dvigovanju' uma, da se ustali se reče vitakka, ali '(pri)vzdigovanje'. Ko smo um tako 'vzdignili' in ustalili na predmetu, se temu reče vicāra, kontemplacija dihanja na konici nosu. Ta kvaliteta vicāra se bo naravno spojila z drugimi mentalnimi vtisi in mogoče bomo še vedno mislili, da naš um ni miren, da se ne bo umiril, ampak dejansko je to samo delovanje vicāra, ko se spoji s temi vtisi. Če gre to predaleč v napačno smer, bo naš um izgubil svojo zbranost. Torej, potem moramo um pripraviti ponovno, ga privzdigniti na predmet zbranosti z vitakka. Takoj, ko smo ustalili našo zbranost, prevzame povod vicāra, združujoč se z različnimi mentalnimi vtisi.

Torej, ko vidimo, da se to dogaja, nas naše pomanjkanje razumevanja vodi k spraševanju: »Zakaj je moj um odtaval? Hotel sem, da je miren. Zakaj ni miren?« To je prakticiranje z oklepanjem.

Dejansko um preprosto sledi svoji naravi, ampak mi tej aktivnosti dodamo to, da hočemo, da je um miren misleč: »Zakaj ni miren?« Pojavi se odpor in to dodamo na vse ostalo. Povečamo naše dvome, povečamo našo trpljenje in povečamo našo zmedo. Torej, če je prisotna vicāra in premišljevanje o različnih dogajanjih v umu na ta način, bi morali modro premisliti: »Ah, um je preprosto takšen.« To je tisti, ki razume govorjenje in vam govori, da vidite stvari kakršne so. Um je preprosto takšen. Ob temu samo popustimo in um postane miren. Ko ni več usmerjen, ponovno vzpostavimo vitakka in v kratkem je spet mir. Vitakka in vicāra tako delujeta skupaj. Vicāra uporabimo, da kontempliramo različne vtise, ko se pojavijo. Ko postopoma postane vicāra bolj in bolj razpuščena, našo zbranost ponovno 'privzdignemo' z vitakka.

Pomembna stvar tukaj je to, da mora biti naša praksa na tej točki opravljena brez oklepanja. Mogoče mislimo, da je um zmeden, ko opažamo proces vicāra v prepletu z mentalnimi vtisi in v nas nastane odpor do tega. To je vzrok . Nesrečni smo preprosto zato, ker hočemo, da bi bil um miren. To je vzrok - napačen pogled. Če naš pogled samo malo popravimo, z opažanjem te aktivnosti kot narave uma, je samo to dovolj, da odstranimo zmedo. Temu se reče opuščanje.

Torej, če se ne oprijemamo, če prakticiramo z 'opuščanjem' - ni oklepanja v aktivnosti in aktivnost je brez oklepanja - če se naučimo prakticirati tako, potem bo dela z vicāra naravno manj. Če se bo raztresenost v umu prenehala pojavljati, potem se bo vicāra usmerila v kontemplacijo Dhamme. V umu se tako ponovno pojavi raztresenost, če s kontemplacijo Dhamme prenehamo.

Torej sta vitakka in potem vicāra, vitakka in potem vicāra, vitakka in potem vicāra in tako dalje, dokler ne postane postopoma vicāra vse bolj subtilna. Na začetku je vicāra povsod naokrog, in ko razumemo, da je to preprosto naravna aktivnost uma, nas ne bo več motilo razen, če se je oprimemo. Je kot tekoča voda. Če postanemo obsedeni z vprašanjem: »Zakaj teče?« bo nemogoče, da ne bi trpeli. Če razumemo, da voda preprosto teče, ker je to v njeni naravi, potem ne bo trpljenja. Vicāra je takšna. Je Vitakka in potem vicāra v prepletu z mentalnimi vtisi. Te vtise lahko uporabimo kot predmet meditacije, umirjajoč um s tem, ko jih opazimo.

Če poznamo tako naravo uma, potem opustimo to aktivnost uma kot bi pustili, da voda teče mimo nas. Vicāra postane bolj in bolj subtilna. Mogoče se um usmeri v kontemplacijo telesa ali na primer smrti ali kakšne druge teme Dhamme. Ko je kontemplacija predmeta pravilna, se bo pojavil občutek blaženosti. In kaj je ta blaženost? To je pīti (navdušenje). Pojavi se pīti, blaženost. Njegova karakteristika je lahko kurja polt, mirnost ali lahkotnost. Um je v navdušenju. Temu se reče pīti. Tudi prijetnost je prisotna, sukha, prihajanje in odhajanje različnih vtisov. In stanje ekaggatārammaṇa ali poenotenje uma.

Torej, če govorimo o prvem nivoju zbranosti, mora biti tako: vitakka, vicāra, pīti, sukha in ekaggatā. In kakšen je drug nivo? Ko um postane postopoma bolj subtilen, vitakka in vicāra postaneta postopoma pregrobi in sta za to opuščeni. Ostane le pīti, sukha in ekaggatā. To je nekaj, kar um stori sam po sebi, mi se ne rabimo kakorkoli vmešavati. Mi samo razumemo stvari takšne kot so. Ko um postane še bolj prečiščen, je opuščen še pīti, in tako ostane le še sukha in ekaggatā. In kam gre pīti? Ne gre nikamor, samo um postane še bolj subtilen in za pusti za sabo vse kvalitete, ki so zanj bolj grobe. Opusti karkoli je bolj grobo, dokler ne doseže najsubtilnejše točke, ki je v knjigah poimenovana kot četrta hāna, najvišji nivo zbranosti. Tukaj je um postopoma za sabo pustil vse, kar je bilo zanj pregrobo, dokler ne ostanete le še mirnodušnost, ekaggatā in upekkhā. Dalje ni ničesar, to je meja.

Ko um razvija nivoje samādhija, mora iti po tej poti, ampak prosim ne pozabimo na osnove prakse. Mi hočemo, da je um miren, ampak miren ne bo. To je prakticiranje zaradi želje, ampak mi ne opazimo tega. Imamo željo po mirnosti. Um je že vznemirjen, mi pa ga vznemirimo še dodatno s tem, ko ga hočemo narediti mirnega. To hotenje samo je vzrok. Ne vidimo, da je to hotenje po umiritvi uma taṇhā. To je kot, da bi breme še povečevali. Bolj kot želimo mir, bolj vznemirjen postane um, dokler preprosto ne odnehamo. Končamo tako, da se ves čas bojujemo, sedimo in se mučimo s sabo.

Zakaj je tako? Ker se ne ozremo nazaj na to, kako smo um usmerili. Vedite, da je pogojenost uma preprosto takšna kot je. Karkoli se pojavi, samo opazujte to. Je preprosto narava uma. Ni nevarno razen, če te narave ne razumemo. Ni nevarno, če vidimo to aktivnost za takšno kot je. Torej, prakticiramo z vitakko in vicāro dokler se um postopoma ne umiri in postane manj agresiven. Ko se pojavijo vtisi, kontempliramo, se združimo z njimi in jih prepoznamo.

Kakorkoli, ponavadi se pričnemo bojevati z njimi, ker smo od samega začetka odločeni, da umirimo um. Takoj, ko se usedemo se pojavijo misli in nas nadlegujejo. Takoj, ko se osredotočimo na naš predmet meditacije, naša zbranost popusti, um postane odsoten in začne slediti vsem mislim misleč, da so te misli prišle, da nas zmotijo. Ampak problem se pojavi točno tukaj, iz tega hotenja samega, da bi bil um miren.

Če preprosto vidimo, da se um obnaša kot je v njegovi naravi, da po naravni poti takšen pride in odide ter se zanj ne zanimamo pretirano, potem lahko razumemo, da so njegovi načini precej podobni tistim od otroka. Otroci ne vedo dobro, lahko govorijo najrazličnejše stvari. Če jih razumemo, potem jim dovolimo, da govorijo, ker je za njih takšno govorjenje običajno. Ko tako opustimo, nismo obsedeni z otrokom. Z gosti lahko govorimo nemoteno, medtem ko otrok momlja in se igra. Um je takšen. Ni nevaren, razen če se ga oprimemo in postanemo obsedeni z njim. To je resničen vzrok za težave.

Ko se pojavi pīti nekdo občuti neopisljivo prijetnost, ki jo lahko cenijo le tisti, ki so jo izkusili. Pojavi se sukha (prijetnost) in prisotna je tudi kvaliteta enotnosti uma. Torej so vitakka, vicāra, pīti, sukha in ekaggatā. Teh pet kvalitet se združi na enem mestu. Čeprav so različne kvalitete so zbrane na enem mestu in vse lahko vidimo tam, kot bi videli več vrst sadja v eni posodi. Vitakka, vicāra, pīti, sukha in ekaggatā - lahko vidimo vse v enem umu, vseh pet kvalitet. Če bi nekdo vprašal: »Kako je prisotna vitakka, kako je prisotna vicāra, kako sta prisotna pīti in sukha?« Težko bi bilo odgovoriti, ampak, ko se združijo v umu, bomo to spoznali sami zase.

Na tej točki naša praksa postane nekaj posebnega. Moramo se spomniti in moramo se zavedati sebe ter se ne pustiti izgubiti. Poznajte stvari take kot so. To so nivoji meditacije, potenciali uma. Ne dvomite v karkoli v zvezi s prakso. Četudi se potopite v zemljo ali dvignete v zrak ali celo 'umrete' medtem, ko sedite, ne dvomite v to. Kakršnekoli so kvalitete uma, samo ostanite s prepoznavanjem. To je naš temelj: imeti sati, spomin in sampajañña, zavedanje sebe ne glede na to ali stojimo, hodimo, sedimo ali ležimo. Karkoli se pojavi, samo pustite, da je, ne oprijemajte se. Kakršnokoli je, ustrezno ali neustrzno, sreča ali trpljenje, dvom ali sigurnost, kontemplirajte z vicāra, in ocenite rezultat teh kvalitet. Ne poskušajte vsega označiti, samo prepoznajte. Opazite, da so vsi vtisi, ki nastanejo v umu, preprosto vtisi. So minljivi, ker nastanejo, obstojijo in prenehajo. To je vse kar je na njih, nimajo sebstva ali bitnosti, niso niti 'mi' niti 'oni'. Noben od njih ni vreden oprijemanja.

Ko vidimo rūpa in nāma na ta način z modrostjo, potem bomo videli stare poti. Videli bomo minljivost uma, minljivost telesa, minljivost sreče, trpljenja, ljubezni in sovraštva. Vsi to je začasno. Z opažanjem tega postane um utrujen. Utrujen telesa in uma, utrujen od stvari, ki nastanejo in prenehajo ter njihove minljivosti. Ko se je um streznil, bo iskal pot izven vseh teh stvari. V stvareh noče biti nič več zadržan, vidi nezadostnost tega sveta, nezadostnost rojstva.

Ko um vidi tako, ne glede na to kam gremo, vidimo aniccaṃ (minljivost), dukkhaṃ (nepopolnost) in anattā (neosebnost). Ni več ničesar za oprijemanje. Ne glede na to ali sedimo ob vznožju drevesa ali na vrhu gore ali v dolini, lahko slišimo učenje Buddhe. Vsa drevesa se zdijo kot eno, vsa bitja so kot eno, nič posebnega ni na kateremkoli od njih. Se pojavijo, obstajajo nekaj časa, se postarajo in nato umrejo, vsa od njih.

Svet torej vidimo bolj jasno, to telo in um vidimo bolj jasno. Sta jasnejša v luči minljivosti, jasnejša v luči nepopolnosti in jasnejša v luči neosebnosti. Če ljudje vzamejo stvari na trdo, trpijo. Tako nastane trpljenje. Če vidimo, da je narava telesa in uma preprosto takšna kot je, se trpljenje ne pojavi, ker si ju ne vzamemo prehitro. Kamorkoli gremo, bomo imeli modrost. Še ko pogledamo drevo, si ga lahko razlagamo z modrostjo. Opažanje trave in različnih insektov bo hrana za razmislek.

Vse gre isti koš. Vse je Dhamma, vse je stalno minljivo. To je resnica, to je resnična Dhamma, to je sigurno. Kako je sigurno? Sigurno je tako, da je svet takšen in nikoli ne bo mogel biti drugačen. Na vsem ni nič več kot je. Če lahko vidimo tako, potem smo z našim potovanjem zaključili.

Kar se tiče pogledov v budizmu pravimo, da ne bi bilo prav, če bi mislili, da smo slabši od drugih. Tudi, če bi mislili, da smo enakovredni drugim ne bi bilo prav. Prav tako ne bi bilo prav, če bi mislili, da smo boljši od drugih. Ker ni nobenega 'mi'. Tako je to, izkoreninit moramo domišljavost.

Temu se pravi lokavidū - jasno prepoznavanje sveta takega kot je. Če vidimo to resnico, se bo um prepoznal popolnoma in bo pretrgal vzrok trpljenja. Ko ni več kakršnegakoli vzroka, rezultati ne morejo nastajati. To je smer proti kateri se mora obrniti naša praksa.

Osnove, ki jih moramo razviti so: prvič, smo pošteni in iskreni. Drugič, pazimo se slabosti v dejanjih. Tretjič, imamo čut za ponižnost v naših srcih, smo vzdržani in smo zadovoljni z malim. Če smo zadovoljni z malim kar se tiče govorjenja in vseh drugih stvari, bomo videli sebe, ne bo nas zaneslo v distrakcije. Um bo imel temelj v sīli, samādhiju in paññi.

Za to praktikanti poti ne bi smeli biti nepazljivi. Tudi, če imate prav, ne bodite nepazljivi. In, če nimate prav, ne bodite nepazljivi. Če se stvari odvijajo dobro ali ste srečni, ne bodite nepazljivi. Zakaj pravim 'ne bodite nepazljivi'? Ker so vse te stvari nesigurne. Poznajte jih kot takšne. Če postanete mirni, pustite miru, da je. Mogoče se mu hočete zares prepustiti, ampak morali bi poznati njegovo resnico. Enako velja za neprijetne lastnosti.

Ta praksa uma je odvisna od vsakega posameznika. Učitelj samo razloži način kako um izučiti, ker je ta um znotraj vsakega posameznika. Mi vemo kaj je notri, nihče drug ne more poznati našega uma tako, kot ga lahko mi. Praksa zahteva takšno vrsto poštenosti. Opravite jo dosledno in ne na pol. Ko pravim 'dosledno' ali to pomeni, da se morate izčrpati? Ne, ne rabite se izčrpati, ker je praksa opravljena v umu. Če veste to, potem boste vedeli kaj je praksa. Ne potrebujete ogromno. Samo uporabite standarde prakse, da se opazujete notranje.

Torej, deževnega umika je že na pol konec. Za večino ljudi je normalo, da pri praksi po nekaj časa popustijo. Niso dosledni od začetka do konca. To kaže, da njihova praksa še ni dozorela. Na primer, ko se odločimo na začetku umika za določen tip prakse, kakršenkoli naj bo, potem se moramo tega držati. Za te tri mesece, bodite v praksi dosledni. Vse morate poskusiti. Karkoli ste se odločili prakticirati, o tem premislite in opazujte, če je praksa kje popustila. Če je temu tako se potrudite, da jo vzpostavite ponovno. Razvijajte prakso, kot ko prakticiramo meditacijo na vdih in izdih. Ko gre dih not in ven se um zamoti. Potem poskusite ponovno vzpostaviti vašo pozornost pri dihanju. Ko se vaša pozornost porazgubi ponovno, jo ponovno vzpostavite nazaj. To je enako. Kar zadeva telo ali um, tako se s prakso nadaljuje. Prosim, potrudite se.

 

OPOMBE:

*Nivo ničnosti, eno od 'nematerialnih področji', včasih poimenovano sedma jhāna ali nivo zbranosti/absorpcija (absorption).

**Bimba ali princesa Yasodharā, nekdanja žena Buddhe. Rāhula, njegov sin.

 

Vir: iz Food for the Heart, Ajahn Chah; prevod odlomka ‘Detachment Within Activity’
Prevod: Anagarika Matej / september 2019

 

(CC) SloTheravada, 2019

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information

Menihove misli (adžan Hiriko)