adžan Ča - Stalna praksa

Govor je bil podan v Wat Keuanu skupini študentov, ki so se odločili za začasno posvečenje, med vročim delom leta 1978.

 

Wat Wana Potiyahn1 je sigurno zelo miren, ampak to je nepomembno, če je naš um nemiren. Vsi prostori so mirni. To, da se nekateri zdijo, da odvračajo pozornost je zaradi našega uma. Kakorkoli, mirno mesto nam lahko pomaga, da postanemo mirnejši s tem, ko imamo tam možnost vaditi in se nanj prilagoditi.

Vsi bi se morali zavedati, da je ta praksa zahtevna. Vaja drugih stvari ni tako zahtevna, je enostavna, ampak vadba človeškega uma je težka. Buddha je svoj um izmojstril. Um je pomembna stvar. Vse v sistemu telo-um se združi skupaj v umu. Oko, uho, nos, jezik in telo sprejmejo vtise in jih posredujejo v um, ki opazuje vse ostale čutne vtise. Zato je pomembno, da izučimo um. Če je praksa uma dobra, se vse težave zaključijo. Če težave še zmeraj vztrajajo, je zato ker um še vedno dvomi, ne razume skladnosti z resnico. Za to so težave.

Torej, prepoznajte, da ste vsi prišli popolnoma pripravljeni za prakso Dhamme. Ali stojite, hodite, sedite ali ležite, na voljo so vam orodja, ki jih potrebujete za prakso. So tam, kot tudi Dhamma. Dhamma je nekaj kar se najde povsod. Točno tukaj, na tleh ali v vodi, kjerkoli, Dhamma je vedno tam. Dhamma je popolna in zaključena, ampak naša praksa je tista, ki še ni zaključena.

Blaženi, popolnoma prebujeni Buddha, je učil tako, da lahko vsi prakticiramo in prepoznamo to Dhammo. Ni velika stvar, samo majhna stvar je, ampak je prava. Na primer poglejmo lasje. Če poznamo samo en posamezen las, potem poznamo vse, tako od nas kot tudi od drugih. Vemo, da so preprosto samo 'lasje'. S poznavanjem posameznega lasu poznamo vse.

Ali, poglejmo ljudi. Če vidimo resnično naravo pogojenosti v nas, potem razumemo vse ostale ljudi na svetu, ker so vsi ljudje enaki. Dhamma je takšna. Je majhna stvar in je tudi velika. To pomeni, da se s prepoznavanjem resnice o eni pogojenosti, prepozna resnico o vseh. Ko poznamo resnico kot je, se vsi problemi zaključijo.

Kljub temu je vadba zahtevna. Zakaj je zahtevna? Zahtevna je zaradi hotenja, taṇhā. Če 'nočete' potem ne prakticirate. Ampak, če prakticirate zaradi hotenja, potem ne boste videli Dhamme. Premislite o tem, vsi od vas. Če nočete prakticirati, potem ne morete. Najprej morate hoteti prakticirati za to, da sploh prakticirate. Ne glede ali stopate naprej ali nazaj se srečate z željo. Zato so v preteklosti praktikanti dejali, da je ta praksa nekaj izjemno zahtevnega.

Dhamme ne vidite zaradi želje. Včasih je želja zelo močna, hočete videti Dhammo takoj, ampak Dhamma ni vaš um - vaš um še ni Dhamma. Dhamma je ena stvar in um je druga. Ni tako, da bi bila Dhamma karkoli vam je všeč in ne to karkoli vam ni všeč. Ne gre tako.

Dejansko je ta naš um samo struktura narave, kot drevo v gozdu. Če hočete desko ali tram, mora priti iz drevesa, ampak drevo je še vedno samo drevo. Ni še deska ali tram. Preden je za nas zares uporabno, moramo to drevo požagati in narediti deske ter tramove. Je enako drevo ampak pretvorjeno v nekaj drugega. V bistvu je samo drevo, struktura narave. Ampak v svoji goli obliki ni v veliko korist nekomu, ki potrebuje les. Naš um je takšen. Je struktura narave. Zaznava misli in jih razločuje med čudovite in grde in tako naprej.

Naš um mora biti usmerjen v nadaljnjo vadbo. Ne moremo pustiti, da samo je. Je struktura narave! Vadite, da prepoznate, da je struktura narave. Izboljšajte (svojo) naravo tako, da ustreza našim potrebam, ki so Dhamma. Dhamma je nekaj kar se mora prakticirati in vzgajati od znotraj.

Če ne prakticirate, ne boste vedeli. Odkrito rečeno, Dhamme ne boste prepoznali, če boste o njej samo brali in se učili. Ali, če že veste, je vaše znanje še vedno pomanjkljivo. Na primer, ta pljuvalnik tukaj. Vsak ve, da je to pljuvalnik, ampak ne razumejo popolnoma. Zakaj ne razumejo popolnoma? Če bi rekel temu pljuvalniku ponev, kaj bi rekli vi? Recimo, da bi zanj vedno rekel: »Prosim prinesite to ponev sem.« To bi vas zmedlo. In zakaj? Ker pljuvalnika ne razumete popolnoma. Če bi ga, potem ne bi bilo problema. Preprosto bi pobrali ta predmet in mi ga podali, ker dejansko ni nobenega pljuvalnika. Ali razumete? Pljuvalnik je zaradi dogovora. Ta dogovor je sprejet po vsej državi in za to torej je pljuvalnik. Ampak ni nobenega resničnega 'pljuvalnika'. Če nekdo reče, da je ponev je lahko ponev. Lahko je karkoli mu hočete reči. Temu se reče 'koncept'. Če popolnoma razumemo pljuvalnik, potem ni problema, četudi mu nekdo reče ponev. Kakorkoli mu rečejo drugi, nas ne moti, ker nismo slepi za njegovo resnično naravo. Ta je tisti, ki razume Dhammo.

Sedaj se pa vrnimo k nam. Recimo, da je nekdo rekel, na primer: 'Ti si nor' ali: 'Ti si neumen'. Čeprav mogoče ni res, se nebi počutili dobro. Vse postane zahtevno zaradi naših ambicij, da bi imeli in da bi dosegli. Zaradi teh želj, da bi dobili in da bi bili, zaradi tega ker ne razumemo kot v resnici je, nimamo zadovoljstva. Če razumemo Dhammo, smo prebujeni v Dhammo, potem pohlep, odpor in zabloda izginejo. Ko razumemo stvari kot so, potem ne ostane ničesar na kar bi se lahko opirale.

Zakaj je praksa tako zahtevna in naporna? Zaradi želj. Takoj, ko se usedemo, da bi meditirali, hočemo postati mirni. Če ne bi želeli najti miru, potem se ne bi usedli, ne bi prakticirali. Takoj, ko se usedemo hočemo, da bi bil mir točno tam, ampak hoteti miren um ustvari zmedo in občutimo nemir. Tako to gre. Torej, Buddha pove: »Ne govori zaradi želje, ne sedi zaradi želje, ne hodi zaradi želje. Karkoli počneš, ne delaj zaradi želje.« Želja pomeni hotenje. Če nečesa nočete storiti potem tudi ne boste. Če naša praksa doseže to točko, lahko postanemo precej nesigurni. Kako lahko prakticiramo, če je takoj ko se usedemo, želja že v našem umu.

Zaradi tega je to telo in um zahtevno opazovati. Če nista jaz, oziroma ne pripadata jazu, od koga potem sta? Ker je takšne stvari težko razrešiti se moramo zanesti na modrost. Buddha je govoril, da moramo prakticirati z 'opuščanjem'. Ampak, če opustimo, potem sploh ne prakticiramo, kajne? Zaradi tega, ker smo opustili.

Recimo, da smo odšli na trg za to, da kupimo nekaj kokosov in na poti nazaj nas nekdo vpraša:

»Zakaj ste kupili te kokose?«

»Kupil sem jih za to, da jih pojem.«

»Boste poleg pojedli tudi lupino?«

»Ne.«

»Ne verjamem. Če ne boste pojedli tudi lupine zakaj ste jo potem kupili poleg?«

No in kaj bi vi rekli? Kako bi odgovorili na njihovo vprašanje? Prakticiramo z željo. Če želje ne bi imeli potem ne bi prakticirali. Prakticiranje z željo je taṇhā. Veste, s takšno kontemplacijo lahko nastane modrost. Na primer, pri tistih kokosih: Ali boste pojedli tudi lupino? Seveda ne. Zakaj jo potem vzamete? Ker še ni prišel čas, da bi jo vrgli stran. Uporabna je, ker je kokos v njej zavit. Če jo zavržete, ko pojeste kokos, potem ni problema.

Naša praksa je takšna. Buddha je govoril: »Ne delujte zaradi želeje, ne govorite zaradi želje, ne jejte zaradi želje.« Stati, hoditi, sedeti ali ležati, karkoli, ne počnite tega zaradi želje. To pomeni, da delujemo brez oklepanja. Tako je kakor, da bi kupili kokose na trgu. Ne bomo pojedli lupine, ampak ni še čas, da bi jo vrgli stran. Najprej jo obdržimo.

Takšna je praksa. Koncept (sammuti) in samo razumevanje narave tega (vimutti) sta so-obstoječa, kot kokos. Meso, ovoj in lupina so že združeni skupaj. Ko kupimo kokos, ga kupimo z vsem skupaj. Če nas hoče kdo obtožiti, da jemo lupine kokosa je to njegova stvar, mi vemo kaj delamo.

Modrost je nekaj, kar vsak od nas najde zase. Da jo opazimo, ne gremo ne počasi, ne hitro. Kaj naj naredimo? Pojdite tja, kjer ni počasi, ne hitro. Iti prehitro ali počasi ni pot.

Ker smo nepotrpežljivi se nam mudi. Takoj ko začnemo, moramo pohiteti proti koncu, ker nočemo zaostati. Hočemo uspeti. Ko se gre za osredotočanje uma v meditaciji, gredo nekateri ljudje predaleč. Prižgejo kadilo, se usedejo in zaobljubijo: »Dokler kadilo ne zgori popolnoma ne bom vstal, četudi se onesvestim ali umrem, naj se zgodi karkoli, umrem sede.« Ko se zaobljubijo, začnejo s sedenjem. Takoj ko začnejo, jih z vseh strani zaobidejo vojske Māre. Usedejo se samo trenutek in že pomislijo, da bi kadilo moralo pogoreti. Odprejo oči in pogledajo: »Ojoj, še dolgo bo trajalo!«

Škrtajo z zobmi in sedijo dalje, postaja jim vroče, drhtijo, so vznemirjeni in zmedeni. Ko dosežejo točko kjer ne zdržijo več, mislijo: »Sedaj bi že moralo zgoreti.« Še enkrat pogledajo. »Oh ne! Še niti na polovici ni.«

Še dvakrat ali trikrat pogledajo in še zmeraj ni zgorelo. Zato odnehajo, prekinejo ter sedijo tam in se zasovražijo. »Neumen sem, zame ni upanja!« Sedijo in se sovražijo ter si mislijo, da so brezupen primer. To pa samo povzroča nastajanje frustracij in ovir. Temu se reče ovira jeze. Ne morejo kriviti drugih, zato krivijo sebe. In zakaj je tako? Vse je zaradi hotenja.

Dejansko ni potrebe, da se gre čez vse to. Da se osredotočimo pomeni, da se osredotočimo brez oklepanja, ne pa, da se osredotočimo in se zavozlamo. Mogoče smo brali zapise o življenju Buddhe, kako je sedel pod Bodhi drevo in odločil:

»Dokler najvišjega prebujenja še ne dosežem, se iz tega mesta ne premaknem, četudi se posuši moja kri.«

Glede tega v knjigah si lahko mislite, da bi poskusili sami. Naredili boste kot je Buddha. Ampak niste pomislili, da je vaš avto bolj majhen. Avto Buddhe je bil zares velik, on je lahko opravil vse naenkrat. Z vašim majhnim, drobnim avtom, le kako bi lahko storili vse naenkrat? To je vse skupaj drugačna zgodba.

Zakaj razmišljamo tako? Ker smo preveč ekstremni. Včasih gremo prenizko, včasih previsoko. Težko je najti mesto ravnotežja.

Sedaj govorim samo iz izkušenj. V preteklosti je bila moja praksa takšna. Praksa z namenom priti preko hotenja. Če nočemo, ali lahko prakticiramo? Tukaj sem obtičal. Ampak praksa s hotenjem je trpljenje. Nisem vedel, kaj naj naredim. Bil sem izgubljen. Potem sem domneval, da je pomembna takšna praksa, ki je stalna. Tisti, ki prakticira, mora biti dosleden. Tej praksi pravijo, da je 'dosledna v vse položajih.' Poglabljajte prakso, ne pustite, da iztiri. Praksa je eno, iztirjenje pa je drugo.2 Večina ljudi ponavadi iztiri. Ko se počutijo leni jim ni mar za prakso. Prakticirajo samo, ko se počutijo energične. Tudi sam sem nagibal k temu.

Vsi se vprašajte zdaj, ali je to prav? Prakticirati takrat, ko vam paše in ne takrat ko ne: je to skladno z Dhammo? Je to brez ovinkarjenja? Je to skladno z učenjem? To je kar pomeni nestalna praksa.

Ne glede na to ali se počutite kot, da bi ali, da ne bi, morate prakticirati enako: tako je učil Buddha. Večina ljudi počaka, da so pri volji, preden prakticirajo: kadar se ne počutijo tako, jim ni mar. Gredo samo do te točke. Temu se reče iztirjenje, to ni praksa. V resnični praksi prakticiramo ne glede na to ali smo srečni ali depresivni, ne glede na to ali je težko ali lahko, ne glede na to ali je vroče ali mraz. Tako neposredno je. V resnični praksi moramo imeti namen za nadaljevanje stalne prakse ne glede na to ali stojimo, hodimo, sedimo ali ležimo in tako ustvarjati stabilen sati v vseh položajih.

Na začetku se zdi, da bi morali stati tako dolgo kot hodimo, hoditi tako dolgo kot sedimo, sedeti tako dolgo kot ležimo. To sem poskusil, vendar mi ni uspelo. Če bi praktikant svoje stanje, hojo, sedenje in ležanje izenačil, koliko časa bi zdržal? Stojte pet minut, sedite pet minut in ležite pet minut. Tega nisem mogel početi dolgo. Tako sem se usedel in o tem premislil še bolj. »Kaj pomeni vse skupaj? Ljudje na tem svetu ne morejo prakticirati tako?«

Potem sem spoznal. »Oh, to ni prav, ne more biti prav, ker bi bilo tako nemogoče narediti. Stati, hoditi, sedeti in ležati, vzdrževati vse enako dolgo. Nemogoče je izenačiti položaje telesa na ta način kot je razloženo v knjigah.«

Ampak mogoče je narediti to: um, razmislite samo o umu. Da imamo sati, spomin, sampajañña, zavedanje sebe in paññā, modrost, to lahko naredimo. To je nekaj, kar je zares vredno prakticirati. To pomeni, da imamo sati medtem ko stojimo, da imamo sati medtem ko hodimo, da imamo sati medtem ko sedimo in da imamo sati medtem ko ležimo. To je mogoče. Našo pozornost usmerimo v naše stanje, hojo, sedenje in ležanje - v vse položaje.

Ko je bil um usposobljen tako, se bo ves čas spominjal Buddho, Buddho, Buddho, kar je vedenje. Vedenje česa? Vedenje o tem kaj je prav in narobe ves čas. Ja, to je možno. Prispemo k realni praksi. To pomeni, da je sati neprekinjen ne glede na to ali stojimo, hodimo, sedimo ali ležimo.

Potem bi morali razumeti kateri pogoji so tisti, ki bi jih morali opustiti in kateri so tisti, ki bi jih morali razviti. Razumete srečo, razumete nesrečo. Ko razumete srečo in nesrečo se bo vaš um ustalil na točki, ki je prosta sreče in nesreče. Sreča je ohlapna pot, kāmasukhallikānuyogo. Nesreča je naporna pot attakilamathānuyogo.3 Če poznamo ta dva ekstrema, ju zadržimo nazaj. Vemo, ko um teži k sreči ali nesreči in ga zadržimo, mu ne dovolimo, da se nagne kamorkoli. Imamo tak način zavedanja, usmerimo se k Eni poti, eni Dhammi. Usmerimo se k zavedanju, ne da bi pustili, da um sledi svojim nagnjenjem.

Ampak v vaši praksi ni ravno tako ali ne? Vi sledite vašim nagnjenjem. Če sledite nagnjenju potem je lahko ali ne? Ampak v tem primeru je to lagodje, ki povzroča trpljenje, kot pri nekomu, ki se ga ne sme motiti z delom. Je sproščen, ampak ko je čas za malico, nima ničesar. Tako to gre.

V preteklosti sem se meril z veliko vidiki učenj Buddhe, ampak jim nisem mogel biti kos. Danes jih sprejmem. Sprejmem, da je veliko učenj Buddhe nič drugega kot realnih in sem jih za to uporabil, da sem izuril sebe ter druge.

Praksa, ki je pomembna je paṭipadā. Kaj je paṭipadā? To so preprosto vse naše raznovrstne aktivnosti: stanje, hoja, sedenje, ležanje ter vse ostalo. To je paṭipadā telesa. In paṭipadā uma: kolikokrat tekom dneva ste se počutili potrto? Kolikokrat ste se počutili odlično? So bili kakšni opazni občutki? Na tak način moramo poznati sebe. Ko takšne občutke opazimo, ali jih lahko opustimo? Česarkoli še ne moremo opustiti, na tem moramo delati. Ko opazimo, da določenega občutka ne moremo opustiti, ga moramo vzeti in raziskati z modrostjo. Premislite temeljito. Delajte s tem. Na primer, ko se počutite vztrajne prakticirajte in, ko se počutite lene poskušajte nadaljevati s prakso. Če ne morete nadaljevati s 'polno hitrostjo' potem naredite vsaj pol toliko. Ne zapravite dneva s tem, ko ste leni in ne prakticirate. Takšno početje bo vodilo do iztirjenja, to ni pot praktikanta.

Torej, slišal sem govori nekatere ljudi: »To leto sem bil zares na slabi poti.«

»Kako pa to?«

»Skozi celo leto sem bil bolan, sploh nisem mogel prakticirati.«

Oh! Če ne prakticirajo, ko je blizu smrt, kdaj potem sploh bodo? Če se počutijo dobro, ali razmišljajo o praksi? Ne, enostavno se izgubijo v sreči. Če trpijo, še vedno ne prakticirajo, izgubijo se v temu. Ne vem kdaj ljudje mislijo, da bodo prakticirali! Vidijo lahko samo to, da so bolni, da čutijo bolečino, da jih je bolezen naredila skoraj mrtve - tako je, naj bo težko, tam je praksa. Ko se ljudje počutijo srečne jim gre to samo v glavo in postanejo samovšečni ter domišljavi.

Našo prakso moramo vzgojiti. To pomeni, da ne glede na to ali smo srečni ali nesrečni, moramo prakticirati enako. Če se počutite dobro bi morali prakticirati in tudi, če se počutite bolne bi morali prakticirati. So tisti, ki mislijo: »To leto sploh nisem mogel prakticirati, bil sem bolan ves čas.« Če se takšni ljudje počutijo dobro, samo hodijo naokoli in si pojejo pesmi. To je napačno razmišljanje, ne pravilno razmišljanje. Zaradi tega so morali vsi praktikanti iz preteklosti v svojem srcu obdržati stalno vadbo. Če se stvari ne izidejo, naj ostanejo samo s telesom in ne tudi v umu.

Ko sem že prakticiral okoli pet let je prišlo določeno obdobje, ko sem se počutil, da je življenje v bližini drugih ovira. Medtem, ko sem sedel v svoji koči (kuti) in poskušal meditirati, so ljudje prihajali na klepet, kar me je motilo. Mislil sem si, da ne morem prakticirati zaradi teh ljudi, ki so me motili. Imel sem dosti, za to sem odšel v majhen, zapuščen samostan v gozdu, v bližini majhne vasi. Tam sem ostal sam, govoril nisem z nikomer, saj ni bilo nikogar, s komer bi lahko govoril. Po približno petnajstih dneh se je pojavila misel: »Hm. Tukaj bi bilo dobro imeti novinca ali pa-kowa poleg mene. Lahko bi mi pomagal pri manjših opravilih.« Vedel sem, da se bo pokazal in se tudi je!

»Hej! Ti pa si karakter! Praviš, da si utrujen od svojih prijateljev, utrujen od menihov ter novincev in sedaj hočeš novinca. Kaj je to?«

In pravi: »Ne, hočem dobrega novinca.«

»Kje so kakšni dobri ljudje, ali lahko najdeš kakšnega? Kje boš našel dobrega človeka? Med vsemi v samostanu ni bil nihče dovolj dober. Ti si moral biti edini dovolj dober, da si lahko kar tako odšel!«

Tako morate slediti, slediti poti svojih misli, dokler ne vidite.

»Hm. To je pomembno. Kje se lahko najde dobrega človeka? Dobrih ljudi ni, znotraj sebe morate najti dobrega človeka. Če ste dobri v sebi, potem bo v redu kamorkoli boste šli. Ne glede na to ali vas drugi kritizirajo ali hvalijo, vi ste še zmeraj dobri. Če niste dobri in vas drugi kritizirajo, se razjezite in, ko vas drugi hvalijo, postanete zadovoljni.

Takrat sem o tem razmišljal in spoznal, da je temu res tako in izkazalo se je, da to drži vse do današnjih dni. Dobrota se mora najti znotraj. Takoj, ko sem opazil to, je tisti občutek želje po izmikanju izginil. Kadarkoli kasneje sem takšno željo opustil, če se je pojavila. Kadarkoli se je pojavila, sem se je zavedal in sem na njej zadržal pozornost. Tako sem imel trden temelj. Kjerkoli sem živel in, če so ljudje o meni sodili ali karkoli govorili, sem takrat razmišljal, da ni ključno ali so oni dobri ali slabi. Dobroto in zlo se mora opaziti znotraj nas. Kakšni so drugi ljudje, to je njihova stvar.

Ne začnite misliti: »Oh, danes je prevroče.« Ali: »Danes je premrzlo.« Ali: »Danes je ...« Kakršenkoli naj bo dan, tako pač je. Resnično samo krivite vreme za svojo lenobo. Moramo videti Dhammo znotraj nas, potem je mir sigurnejše sorte.

Torej, za vse vas, ki ste prišli prakticirati sem, čeprav le za nekaj dni, pojavilo se bo veliko stvari. Veliko stvari se bo pojavilo, ki se jih niti ne zavedate. Nekaj je pravilnega razmišljanja, nekaj napačnega razmišljanja - veliko, veliko stvari. Za to pravim, da je praksa zahtevna.

Čeprav boste nekateri od vas izkusili mir, ko boste sedeli v meditaciji, si ne čestitajte prehitro. Podobno, če nastopi zmeda, se ne krivite. Če se zdi, da so stvari dobre, se v njih ne radostite in, če niso dobre jih ne sprejemajte z odporom. Samo poglejte vse, poglejte to kar imate. Samo poglejte, ne ukvarjajte se s sojenjem. Če je dobro, ga ne vzemite prehitro, če je slabo, se ga ne oprijemajte. Dobro in slabo, oba lahko opečeta, za to ju ne vzemite prehitro.

Praksa je preprosto sedenje, sedite in opazujte vse. Dobra razpoloženja in slaba razpoloženja pridejo in odidejo kot je v njihovi naravi. Ne samo hvaliti vašega uma ali ga obsojati, poznajte pravi čas za te stvari. Ko je čas za čestitke, čestitajte, ampak samo malo, ne preveč. Kot učenje malega otroka, včasih ga morate nekoliko našeškati. V naši praksi se moramo včasih kaznovati, ampak ne kaznujte se ves čas. Če se boste veš čas kaznovali, boste v kratkem prenehali s prakso. Vseeno si ne morete privoščiti samo oddiha in si je jemati zlahka. To ni način, kako se prakticira. Prakticiramo skladno s Srednjo potjo. Kaj je Srednja pot? Tej Srednji poti je zahtevno slediti, ne morete se zanašati na vaša razpoloženja in želje.

Ne mislite si, da je praksa samo sedenje z zaprtimi očmi. Če razmišljate tako, potem hitro spremenite vašo mišljenje. Stalna praksa pomeni imeti odnos do prakse med stanjem, hojo, sedenjem in ležanjem. Ko z meditacijo sede zaključite, pomislite, da samo spreminjate položaj. Če opazujete tako, boste imeli mir. Kjerkoli boste, boste imeli neprenehoma tak pristop do prakse v vas, znotraj vas bo stalno zavedanje.

Tisti izmed vas, ki se cel dan preprosto prepuščate razpoloženjem in pustite umu, da tava kamor hoče, boste naslednji večer pri meditaciji sede spoznali, da je od nekoristnega razmišljanja tisti dan, ostal samo pljusk vode. Ni temeljev za mir, ker ste v celem dnevu popustili v neaktivnost. Če prakticirate tako, potem se vaš um postopoma bolj in bolj oddalji od prakse. Ko vprašam svoje učence: »Kako gre vaša meditacija?« Mi odgovorijo: »Oh, sedaj od tega ni ostalo nič več.« Vidite? Lahko zdržijo mesec ali dva, ampak v letu ali dveh je vse končano.

Zakaj je tako? Zaradi tega, ker te ključne točke ne upoštevajo v svoji praksi. Ko zaključijo s sedenjem, opustijo svoj samādhi. Začenjajo sedeti za krajši in krajši čas, dokler ne dosežejo točke, kjer hočejo končati s sedenjem takoj, ko začnejo. Na koncu sploh več ne sedijo. Enako je s poklonom simbolu Buddhe. Na začetku se potrudijo, da se poklonijo vsak večer preden odidejo spat, ampak čez nekaj časa se njihov um začne opotekati. Kmalu se s poklonom sploh več ne trudijo, samo pokimajo, dokler na koncu ne izgine še to. Prakso popolnoma opustijo.

Zato, z razumevanjem pomembnosti sati, prakticiramo neprenehoma. Pravilna praksa je stalna praksa. Ali stoje, v hoji, sede ali leže, praksa se mora nadaljevati. To pomeni, da je praksa, meditacija, narejena v umu, ne v telesu. Če ima naš um vnemo, je vzdržen in pripravljen, bo prisotna pozornost. Um je pomembna stvar. Um je to, kar opazuje vse kar naredimo.

Ko razumemo pravilno, prakticiramo pravilno. Ko prakticiramo pravilno, ne zaidemo. Četudi naredimo malo je to še zmeraj v redu. Na primer, ko zaključite z meditacijo v sede, se opomnite, da dejansko ne zaključujete z meditacijo ampak samo spreminjate telesni položaj. Vaš um je še zmeraj zbran. Ne glede na to ali stojite, hodite, sedite ali ležite, je z vami sati. Če imate takšno pozornost, lahko vzdržujete vašo notranjo prakso. Zvečer, ko se spet usedete, se praksa nadaljuje neprekinjeno. Vaš trud je neprekinjen, kar omogoča umu, da je miren.

Temu se reče stalna praksa. Ne glede na to ali govorimo ali počnemo druge stvari, bi se morali potruditi, da se praksa nadaljuje. Če je v našem umu prisotno pozornost in zavedanje sebe, se bo naša praksa razvijala naravno, postopoma bo postala združena. Um bo našel mir, ker bo vedel kaj je prav in kaj je narobe. Uvidel bo kaj se dogaja znotraj nas in spoznal mir.

Če imamo namen razviti sīla ali samādhi, moramo najprej imeti paññā. Nekateri ljudje pomislijo, da bodo eno leto razvijali moralno vzdržnost, samādhi leto kasneje in leto zatem bodo razvijali modrost. Mislijo, da so te tri stvari ločene. Mislijo, da bodo to leto razvijali sīla, ampak če um ni stabilen (samādhi), kako lahko to storijo? Če ni razumevanja (paññā), kako lahko to storijo? Brez samādhi ali paññā bo sīla pomanjkljiva.

Dejansko se te tri združijo na neki točki. Ko imamo sila imamo samādhi, ko imamo samādhi imamo paññā. So eno, kot mango. Ali je majhen ali pa popolnoma razraščen, je še vedno mango. Ko je zrel je to še vedno isti mango. Če razmišljamo na preprost način, lahko opazimo lažje. Ne rabimo se naučiti veliko stvari, samo poznajte te stvari, poznajte našo prakso.

Ko pride do meditacije nekateri ljudje ne dobijo tega kar hočejo, za to jo opustijo rekoč, da nimajo dovolj odlik, da bi prakticirali meditacijo. Lahko počnejo slabe stvari, v tem se znajdejo, ampak niso nadarjeni, da bi delali dobro. Tako odnehajo rekoč, da nimajo dovolj dobrih temeljev. Takšni so ljudje, postavijo se na stran svoji madežev.

Sedaj, ko imate to možnost, da prakticirate, prosim razumite, da ne glede na to ali je za vas lahko ali težko razviti samādhi, je to popolnoma odvisno od vas in ne od samādhija. Če je težko, je to za to, ker prakticirate napačno. V naši praksi moramo imeti pravilni pogled (sammā-diṭṭhi). Če je naš pogled pravilen, je pravilno vse ostalo: pravilen pogled, pravilen namen, pravilen govor, pravilno dejanje, pravilno preživljanje, pravilen napor, pravilna pozornost, pravilna zbranost - Osmeročlena pot. Ko je pogled pravilen, bodo vsi ostali faktorji sledili.

Karkoli se zgodi, ne dovolite umu da zaide s poti. Poglejte vase in videli boste jasno. Kot vidim jaz, za najboljšo prakso ni obvezno prebrati veliko knjig. Vzemite vse knjige in jih zaklenite. Samo berite svoj um. Vsi ste se utapljali v knjigah že odkar ste začeli hoditi v šolo. Jaz mislim, da sedaj, ko imate to priložnost in imate čas, vzemite knjige in jih dajte v omaro ter zaklenite vrata. Samo berite svoj um.

Kadarkoli se nekaj pojavi v umu, ne glede na to ali vam je všeč ali ne, ne glede na to ali se vam zdi prav ali narobe, samo pokosite to s 'to ni sigurna stvar'. Samo pokosite karkoli se pojavi z 'ni sigurno, ni sigurno'. Samo z enim mečem lahko pokosite vse. Vse je 'ni sigurno'.

Za trajanje naslednjega meseca boste vsi ostali v tem gozdnem samostanu, tako bi morali narediti velik napredek. Videli boste resnico. Ta 'ni sigurno' je zares pomembna. Ta razvije modrost. Bolj boste opažali, bolj boste videli 'ne sigurnost'. Ko ste nekaj pokosili z 'ni sigurno' lahko to zaokroži in se pojavi spet. Ja, resnično 'ni sigurno'. Karkoli se pojavi, s to eno označbo označite vse - 'ni sigurno'. Vašo oznako 'ni sigurno' ste pripeli in kaj kmalu pride ta na vrsto ter se pojavi ponovno: »Ah, ni sigurno.« Iščite tukaj! Videli boste tega istega starega znanca, ki vas je prinašal naokrog mesec za mesecem, leto za letom od dneva, ko ste se rodili. Spoznajte to in uvidite kako stvari v resnici so.

Ko vaša praksa prispe do te točke se ne boste več oprijemali čutnih vtisov, ker so vsi negotovi. Ste kdaj opazili? Mogoče vidite uro in si mislite: »Oh, to je lepo.« Kupite in vidite - v nekaj dneh ste z njo že zdolgočaseni. »To pisalo je res čudovito.« In se ga odpravite kupiti. V nekaj mesecih vam že več ne ustreza. Tako to je. Kje je kaj gotovo? Če vidimo vse stvari kot negotove, njihova vrednost zbledi. Vse stvari postanejo nepomembne. Zakaj bi se oklepali stvari, ki so brez vrednosti? Obdržimo jih samo kot krpo, s katero bi si obrisali stopala. Vse vtise vidimo kot enakovredne, ker je narava vseh enaka.

Ko razumemo vtise, razumemo svet. Vtisi so svet in svet so vtisi. Če nas vtisi ne zavedejo, nas svet ne zavede. Če nas svet ne zavede, nas vtisi ne zavedejo.

Um, ki vidi to, bo imel stabilen temelj modrosti. Tak um ne bo imel veliko problemov. Vsak problem, ki ga ima, lahko reši. Ko ni več problemov ni več dvomov. Na njihovem mestu se pojavi mir. Temu se reče 'praksa'. Če prakticiramo zares mora biti tako.

 

OPOMBE:

1Ena od mnogih podružnic glavnega samostana adžan Čaja, Wat Pah Ponga.

2Besedna igra v tajščini je tukaj izgubljena - 'patibat' (praksa) in 'wibut' (iztirjenje).

naredi prakso nekonstantno.

3To sta dva ekstrema, ki ju je Buddha označil kot napačni poti v svojem prvem učenju. Ponavadi sta poimenovana kot 'vdajanje užitkom' in 'samotrpinčenje'.

 

Vir: iz Food for the Heart, Ajahn Chah; prevod odlomka ‘Steady Practice’
Prevod: Anagarika Matej / september 2019

 

(C) SloTheravada, 2023