Ñānavīra Thera - Pozornost in zavedanje

27. marec 1962

Spoštovani g. Dias,

Beseda za “zavedanje” v paliju (kot se brez dvoma zavedaš) je sampajañña. V Suttah je pogosto povezana s „pozornostjo” ali sati. V zloženki sta sati-sampajañña, „pozornost-in-zavedanje”. V Satipatthāna Sutti je zavedanje (telesnih dejanj) vključeno v poglavju o pozornosti telesa, zato lahko nemara sklepamo, da ker zavedanje ni drugačno od pozornosti, je zavedanje nekoliko bolj precizno v pomenu. Pozornost je splošna zbranost, to, da nisi raztresen; zavedanje je bolj natančno samega sebe stalno opazovati, ne da bi dovolili, da naša dejanja (ali misli, ali občutja, itd.) ne opazimo.

Za začetek so tu trije odlomki sutt, ki naznacujejo obsežnost gojitve zavedanja pri Buddhovem učenju.

(a)   In kako, menihi, je menih zavesten? Tu, menihi, v hoji sem in tja, mehih prakticira zavedanje; ko gleda predse ali vstran, menih prakticira zavedanje; ko se priklanja in razteguje...; ko nosi obleko in skledo; ko jé, pije, grize in okuša...; ko opravlja veliko ali malo potrebo...; ko hodi, stoji, sedi, spi, se zbudi, govori in je tiho, menih prakticira zavedanje. <Vedanā Samy. 7: iv,211>

(b)   In kateri, menihi, je takšen razvoj koncentracije, da ko je ta razvita, vodi v pozornost-in-zavedanje? Tukaj, menihi, občutki so spoznani ko ti pridejo, občutki so spoznani ko ti trajajo, občutki so spoznani ko ti izginejo; zaznave so spoznane ko te pridejo, zaznave so spoznane ko te vztrajajo, zaznave so spoznane ko te izginejo; misli so spoznane ko pridejo, misli so spoznane ko trajajo, misli so spoznane ko izginejo. <A.IV,41: ii,45>

(c)    Tukaj, Ānanda, menih je pozoren ko prihaja, je pozoren ko odhaja, je pozoren ko stoji, je pozoren ko sedi, je pozoren ko leži, je pozoren ko dela. To, Ānanda, je način spominjanja ki takrat, ko je razvito in izkoriščeno, vodi k pozornosti-in-zavedanju. <A.IV,29: III,325>

Naslednja stvar, ki je treba razrešiti, je zmeda jezika. Ko delujemo iz navade, ponavadi to delamo, ne da bi prej o tem razmislili. Dejanja postanejo ‘avtomatična’ ali ‘instinktivna’ (na primer praskanje svoje glave ali žmiganje z očmi). Navadno temu pravimo ‘nezavedno dejanje’. Uporaba tega izraza je običajna tudi v psihologiji in znanosti. Toda to je nesporazum. Če smo natančni, ni take stvari, kot je ‘nezavedno dejanje’. Buddha je definiral ‘dejanje’ (kamma) kot ‘namera’ (cetanā). Ni namere brez zavesti (viññāna). Nezavedajoče dejanje sploh ni dejanje. Je čisto enostavno gibanje, kot na primer drevo, ki se maje zaradi vetra, ali ko se zaradi dežja premakne skala in se prevrnel v dolino in tam iztiri vlak (v zadnjem primeru nekateri rečejo, da je to ‘dejanje Boga’, toda če ni Boga, potem ni dejanja, je le premik skale).

Po Buddhovemu učenju je vsa zavestnost dejanje (umsko, verbalno ali telesno) in vsako dejanje je zavestno. Toda to ne pomeni, da je vsako dejanje storjeno v zavedanju. Res je, kar ponavadi mislimo z ‘nezavednim dejanjem’ je zgolj (zavestno) dejanje, ki ni storjeno premišljeno, temveč je storjeno v nezavedanju. Kar navadno pravimo ‘zavestno dejanje’ je, strogo rečeno, premišljeno dejanje, dejanje ki zahteva za izvršitev nekaj misli (na primer, ko poskušamo nekaj storiti, kar nismo nikoli prej ali kar smo le redko izvajali). Ko storimo taka dejanja, moramo misliti kaj v tistem času počenjamo (drugače bomo storili napako); in to je ta misel kaj počenjamo, ki osnuje ‘zavedanje’. Dejanje, ki ga počenjamo brez razmisleka, je dejanje, ki je storjeno brez ‘zavedanja’.

Ves čas ko smo budni, dovolj očitno, je vedno prisotno nekaj zavedanja, saj so novi problemi, veliki ali mali, vedno navzoči in jih moramo smatrati (tudi če samo za moment ali dva), da bi se z njim sploh lahko ukvarjali. (Ko sanjamo, po drugi strani, pozornost je v začasni ukinitvi; in to je ravno tisto dejstvo, da ne moramo objektivno videti naše sanjske probleme, ki loči sanje od budnih izkušenj. Ko smo budni se vedno zavedamo ‘Jaz sem buden’, toda ko sanjamo se ne zavedamo ‘Jaz sanjam’. In v resnici, ko imamo nočno moro in se borimo da se zbudimo, vse kar počenjamo je poskus spominjanja [ali dojemanja] da sanjamo, in če se uspemo zbuditi.) Toda čeprav je vedno, razen v spanju, prisotno nekaj zavedanja v našem budnem življenju, je to ponavadi le dovolj da nam onemogoča da se soočimo z nepričakovanimi situacijami, ko se ti pojavijo. V drugačnem primeru smo zatopljeni v naše delo – pa naj bo to dnevno opravilo za preživetje, ali naše osebne zadeve z našimi čustvenimi odnosi do ostalih ljudi (naklonjenost, neradost, besnost, poželenje, dolgočasje, in tako naprej), pri tem ni nobene razlike. Gojitev neodvisnega odnosa je težko, ko imamo veliko opravil, ki morajo biti hitro postorjeni in pri tem nam to krade naše osebno razumevanje z ostalimi, skupaj z vsemi čustvenimi zadovoljitvami. Veliko raje gremo skozi delo hitro in s čim manj napora, kot je le mogoče, in se po tem valjamo v čustvih, kot bivol v blatu. Zavedanje tistega, kar počenjamo – ki je vedno z naporom – obdržimo v popolni minimumu. Toda se ne moramo popolnoma izogniti zavedanju, saj, kot sem že prej omenil, je pomembno, da se lahko soočimo z nepričakovanim prihodom problemov, pa naj bodo ti nepomembni.

Toda to zavedanje se goji le za premaganje ovir, ki ležijo na poti v našem vsakdanjem življenju. Goji se enostavno le zato, da gremo skozi posel življenja pospešeno in uspešno, kot je le mogoče.

Zavedanje v Buddhovem Učenju ima drugačen namen: prakticira se za dosego osvoboditve od življenja. Ti dva različna namena, čeprav ne direktno nasprotna, pravzaprav ne sodelujeta – sta, in kot sta bila, med seboj v pravem kotu. In ker je vrednost zavedanja, ki se jo lahko v času prakticira, omejeno, je prisotna konkurenca med tema dvema glede na zavedanje, ki je na voljo. Tako se zgodi da, ker se v delovanju zahteva večina zavedanja enostavno le za uspešno delo (kot je pisanje tega pisma), tu ni veliko prostora za gojitev zavedanja, ki vodi k osvoboditvi (čeprav brez dvoma, če sem sel v malo verjetno navado pisanja to isto pismo dvakrat na dan zadnjih let, bi moral zdaj že biti zmožen posvetiti bolj na zadnji namen).

Buddha nam pravi (Itivuttaka III,30: 71-2) da tri stvari ovirajo razvoj sekhe bhikkhuja (tisti, ki je dosegel Pot, toda še ni prispel do arahantstva): radost do dela (t.j. gradnja, šivanje oblek, delanje čudne posle, in tako naprej), radost do govorjenja, in radost do spanja. Pri prvem dvema, kot lahko vidimo, veliko zavedanja mora biti posvečeno za uspešno opravilo naloge (ustvarjanje stvari, razlaga Dhamme), in v tretjem zavedanja sploh ni možno. Iz odlomka, ki sem ga prej citiral je jasno razvidno, da je zavedanje z namenom po osvoboditvi najbolj prakticirano v tistih dejanjih, ki so storjena v navadi [dejanja, ki so običajna in ponavljajoča se] in ne zahteva veliko misli za njihovo izvršitev – to so hoja, stoja, sedenje, ležanje, posvečanje telesni potrebi na različne načine, in tako naprej. (Referenca o ‘spanju’ iz odlomka (a) pomeni, da nekdo naj bi šel spat z zavedanjem, t.j. imeti v mislih čas ponovnega prebujanja. To ne pomeni, da bi morali prakticirati zavedanje medtem ko spimo.) Seveda bhikkhu se ne mora vse skupaj izogniti delu ali priložnostnemu govorjenju, toda tudi ti morajo biti storjeni čimbolj, kot je le mogoče pozorno in z zavedanjem: „pozoren je ko se loti z delom,” „v govorjenju in ko je tiho, goji zavedanje”. Navaden človek, kot sem že zgoraj označil, ne goji zavedanja kjer ne vidi, da je potrebna, tako rečeno, v nagnjenem delu storjena v navadi. Toda bhikkhu je dobil napotke, ne samo da se zaveda teh del v navadi, toda tudi da čimbolj omeji samega sebe pri teh del. Pogon in spodbuda v nove drzne podvige, ki so visoko hvaljene v svetu posla in praktičnih zadev, so ovire za tiste, ki iščejo osvoboditev.

In kako naj se prakticira zavedanje, ki vodi k osvoboditvi? To je zelo enostavno. Ker so (kot sem že rekel) vsa dejanja zavestna, se ne rabimo lotiti s kakršno koli zamotano raziskavo (kot je spraševanje druge o tem), da lahko ugotovimo, kaj je tisto kar počenjamo, da se lahko tega zavedamo. Vse kar je potrebno je majhna sprememba odnosa, majhen napor pri ponujanju pozornosti. Namesto, da smo popolnoma zatopljeni v, ali identificirani z, našimi dejanji, moramo nadaljevati, brez prenehanja delovanja, opazovati sebe pri dejanju. To lahko storimo enostavno s spraševanjem samega sebe „Kaj počnem?” Ugotovili bomo, da od kar je dejanje vedno zavestno, smo že na nek način vedeli odgovor brez razmišljanja. In enostavno s spraševanjem samega sebe se začnemo zavedati odgovora, t.j. kaj počenjamo. Tako, če se zdaj vprašam „Kaj počenjam?” lahko takoj odgovorim, da „pisem g. Diasu”, da „sedim na svoji postelji”, da „si praskam svojo nogo”, da „razmišljam, če se naj premaknem”, da „živim v Bundali”, in tako naprej skoraj neskončno.

Če želim prakticirati zavedanje, se moram vprašati in si odgovoriti, dokler ne pride čas, ko začenjam avtomatično (ali v navadi) odgovoriti na vprašanje brez potrebe po spraševanju. Ko se to zgodi, je praksa zavedanja uspešna, in pri praksi ostane le, da se to stanje razvija in ne propada zaradi zanemarjanja. (Podobno premišljevanje se bo seveda tikalo tudi zavedanja občutja, zaznav, in misli – glej odlomek (b). Tu se lahko vprašam „Kaj čutim, ali zaznavam, ali mislim?” in odgovor, ponovno, bo takoj samo po sebi prisoten.)

Ugovor je včasih dvignjen , da ni mogoče delati dve stvari naenkrat, in da zato ni mogoče v istem času hkrati delati in biti pozoren na dejanje. Toda to mnenje je čisti predsodek, temeljen na določeno napačno predstavo o naravi zavesti (ali izkušnje). Je čisto možno, da delamo številne stvari v istem času (na primer, diham, ko pišem pismo, in ne motim enega z namenom, da počnem drugo), ni pa možno da vsem v istem času ponudimo enako pozornost, toda to je že druga stvar. In tako je tudi pri dejanju, in zavedanju tega dejanja. To se da zelo enostavno potrditi: pomembno je le, da začnemo hoditi in, medtem ko se vedno hodimo, se vprašamo ”Kaj počenjam?” in ugotovili bomo, da si lahko odgovorim „hodim” ne da bi prenehal hoditi (t.j. ni nujno da se ustavimo, ali začnemo teči ali pademo na tla, da si lahko odgovorimo).

Zakaj bi morali gojiti zavedanje? V tem trenutku imam v mislih tri dobre razloge, medtem ko so brez dvoma tu še druge.

Na prvem mestu, osebi ki se stalno zaveda kaj počenja, ji bo lažje upoštevati svojo sīlo. Človek, ko lovi sosedovo ženo, ve „Jaz lovim ženo mojega soseda”, in si ne bo mogel tajiti, da je on v položaju prelomitve tretjega navodila, in se bo prej popravil, kot pa človek, ki lovi sosedovo ženo brez razmisleka o svojem dejanju. Na kratko, zavedanje vodi k samokritiki in od tod do samopoboljšanja.

Na drugem mestu, zavedanje je ohlajanje in neposredno nasprotno strasti (poželenja ali jezi), ki greje (to nima nobene povezave z mističnimi značilnostmi, ki so neločljive v orientalski hrani, toda pogrešan pri zahodnjaški). To pomeni, da človek, ki se konstantno zaveda ima močno kontrolo do svoje strasti. Seveda pravzaprav stalna praksa zavedanja zadržuje strast, in ti se potem prikažejo manj in manj pogosto.

Na tretjem mestu, gojitev zavedanja je popolnoma pred-pomembna pri razumevanju bistva Buddhovega Učenja. Razlog za to je, da se Dhamma ne zanima s katerokoli eno samo izkušnjo (zavestjo, občutjem, itp.) kot tako, toda z izkušnjo (zavestjo, občutjem, itp.) na splošnem. Ne potrebujemo Buddho, da nam pove, kako pobegniti iz kakšne posebne izkušnje (pa naj bo to enostavno glavobol ali neozdravljivo rakovo obolenje), ampak potrebujemo Buddho, da nam pove kako se izogniti katerikoli izkušnji. V normalnem stanju, ko smo zatopljeni v naše delo (se pravi v nezavedanju) se zanimamo le s to ali tisto določeno izkušnjo ali zadevo (‘ljubi me, ne ljubi me...’) in se na noben način ne zanimamo s splošnim izkušanjem („kaj je narava čustva ljubezni?”). Toda ko se začenjamo zavedati kaj počenjamo (ali čutimo, itd.) je primer drugačen.  Čeprav se vedno delamo (ali čutimo), v istem času lahko še vedno opazujemo to delovanje ali občutenje z določeno stopnjo neodvisnosti [ločitve] in v takrat splošna naravna ‘delanja’ in ‘čutenja’ pride v ogled (določeno dejanje ali čutenje ki se pojavi v sedanjosti se zdaj pojavi le kot primer ‘delanja’ ali ‘čutenja’ na splošno). In ko ta splošna narava stvari, ki pride v ogled, lahko, z Buddhovim vodilom, doumemo univerzalno značilnost anicce, dukkhe, in anatte. Toda tu gremo zdaj v globlje vode, in ne želim dodati več težavnosti na temo, ki je že zdaj ne zelo lahka.

P.S. Vedi, da trije koristi gojitve zavedanja, prej omenjeno v zadnjem odstavku, ustreza posamezno tudi sīli, samādhi in paññi.

 

vir: http://nanavira.org/index.php/letters/post-sotapatti/1962/44-l-02-27-march-1962
Prevod: Bhikkhu Hiriko / 2006

© SloTheravada, 2017

Za vašo pozornost

Lahko si naložite koledar "Forest Sangha" za leto 2017 v pdf obliki na tej povezavi.

Printano kopijo pa dobite v samostanu Samanadipa.

Menihovi zapisi (bh. Hiriko)