Anton Aškerc - Buddha in Sariputta (1904)

»Sejm je danes, mojster Buddha,
sejm živahen v Uruveli!
Kak kričijo prodajalci!
Pojdiva iz mesta rajša!
Nihče te ne bo poslušal,
če jim začneš govoriti
o modrosti svoji novi.«

»Sediva na prag pagode,
v senci njeni si počijva!
Saj za drugo rabo itak
niso templji ti brahmanski! ...
Sejm je! Ali, Sariputta,
drugega ne vidiš tukaj?«

»Ne, ničesar, mojster Buddha,
drugega ne vidim, nego
množico pred sabo pestro,
tisočglavo, nepokojno!«

»Vidiš, dragi Sariputta,
to je svet, to je samsara!
To je svet, to je življenje,
ki iz jedne ure v drugo
se poraja in spreminja.
Niti hip ne vidiš slike
ravno iste več pred sabo.
In kam, misliš, moj učenec,
tak mudí se na bazarju
tem ljudem na kraje razne?
Vse tak teka in se žuri!
Znoj jim lije s čela. Komaj
izogiblje v tej se dirki
pešec pešcu. In jahači
na velblodih in na slonih
vsi hitijo tudi nekam ...
To ljubezen do življenja,
hrepenenje je po sreči.
In, moj ljubi Sariputta,
tó razlika je velika
med sejmarji in med nama:
Midva v senci tu pagode
zdaj poznava smoter skupni,
cilj skrivnostni sejmu temu,
a poznava tudi smoter,
za katerim hrepení naj
modrijan — to je nirvana!
A samí vsi ti-le pešci
in jahači, mar vedó kaj,
kam jih tira stroga karma?«

---

Pesem je bila objavljena na Četrtem zborniku poezij leta 1904.