Anton Aškerc - Buddha v brahmanski knjižnici (1898)
In ko je bil Buddha Gotama
v Benares priromal nekoč,
naproti mu šli so brahmani
iz svetlih palač in iz koč.
Vse ulice pisane ljudstva,
ko grede neštetih cvetlic
cvetočih v najpestrejših barvah …
Kaj tod radovednih je lic!
»Ah, slekel je plašč svoj kraljevi
ta lepi princ, nori čudak!
Glej v halji meniški ga žolti,
glej, kak je sedaj siromak!«
»Za mizo je sedal bogato,
prepoln o najslajših jedij;
zdaj hodi od hiše do hiše
in sam o beraštvu živi!«
»In žen je tam imel najlepših,
ljubezni je vžival sladkost;
vsej sreči ubežal je zemski,
najvišjo učí nas modrost!« ...
Tako so o njem govorili,
tako šlo od ust je do ust ...
Udivljenje tu, spoštovanje …
Tam čul se dovtip je kak pust ...
In ljudstva se pisana reka
valí in valí tja šumeč …
Sred množice, sred svečenikov
Gotama koraka molčeč.
In vodijo ga po pagodah,
kjer himne se svete pojó;
vse, vse znamenitosti mestne
zgovorni mu žreci kažó ...
»In v tej-le palači, o Buddha,
leží naš najdražji zaklad!«
S ponosom rekó mu, privedši
do krasnih, visokih ga vrat.
In stopi črez prag, gre za njimi ...
V dvorani veliki stojí ...
Ob stenah, od tal pa do stropa
knjig tisoč in tisoč leži ...
»Glej spise prestavne, stoletne,
Ved naših globoko modrost!
In glej komentarje debele ...
Iž njih govorí učenost!
Ljubezen do bratov trpečih
pa jedro je naukov teh;
usmiljenje diha, sočutje,
o Buddha, iz bukev ti vseh!«
»Žal, vidim!« — odvrne jim Buddha —
»Ljubezen je v knjigah tu zdaj;
iz src preselila človeških
na ta-le je pusti se kraj.
In ker iz src živih prenesli
na mrtvih ste knjig jo straní,
zato tako prazna so srca,
zato pa ljubezni v njih ní ...«
Pesem je bila objavljena v Novih poezijah leta 1900. Zgodba se ne pojavi v palijskem kanonu, toda je v skladu z Buddhovi učenjem, da ni dovolj imeti znanje o kar smo slišali, videli ali mislili, ampak spodbujal direktno spoznavanje uma ali srca. (Bhikkhu Hiriko)