Menihove misli:

Umrl je bh. Ñāṇadīpa, skrivnostni gozdni menih

on .

Danes je umrl bhante Ñāṇadīpa mahāthera, danski gozdni menih, ki je vseh petdeset let svojega meništva preživel v gozdovih in džunglah Šrilanke. On je bil pravzaprav moja inspiracija, ki mi je dala pogum da se vrnem v gozdove in da znotraj njih poskušam živeti v skladu z Dhammo, ne glede na to kako se drugi mislijo o tem. Tako je potem nastal tudi samostan Samaṇadīpa, v čigar imenu se skriva tudi njegovo ime Ñāṇadīpa. Tako nas samo ime »Samaṇadīpa« opominja, kaj je bistvo tega kraja in kaj je naša vzor in vizija. O njemu pa prej nismo morali veliko govoriti: njegovega imena nismo dajali javnosti, saj je bila njegova želja, da živi v samoti in ni hotel, da mu slava odvzame to svobodo. Zdaj je po težki bolezni mirno preminil, a ta duh volje do prakse Dhamme ostaja še vedno zelo živ v vseh nas.

V današnjem času, ko ljudje vedno bolj lovijo smisel v čutnosti in materializmu, ponavadi ne pomislijo na druge ljudi, ki so se prostovoljno odločili za drugačno pot: da ne gredo z običajnim tokom sveta, ampak da stopijo izven tega, da postanejo osvobojeni iz suženjstva potreb in želja, da postanejo neodvisni, razbremenjeni, da sami postanejo »univerzalna resnica«. To so ljudje, katerih imen ponavadi ne slišimo v medijih, jih ne vidimo na plakatih, niti nam niso na voljo, da bi jih imeli kot guruje, za čaščenje. Kdo bi lahko pomislil, medtem ko hitimo po asfaltnih pločnikih iz enih »smiselnih« zidov do drugih »pomembnih« zidov, da so v današnjem času menihi in nune, ki so uvideli, da svet nima niti smisla niti pomembnosti? Kdo bi pomislil, da se je še vedno možno odmakniti od sveta in se soočati s tako naravo, kot v resnici je, brez vpliva popularnih sprejetih družbenih norm?

Tudi bh. Ñāṇadīpa je spregledal nesmisel v materialnem svetu in se odločil soočati se z življenjem brez varnosti. Rodil se je v Franciji, a zaradi smrtne tragedije svojega očeta ob koncu II. svetovne vojne se z mamo in bratom odselil na Dansko. Pred svojim meniškem življenju, je bh. Ñāṇadīpa prehodil večji del Evrazije: vse od nekdanje Jugoslavije do Japonske, od Rusije do Šrilanke. Svojo budistično pot je tudi on začel na Island Hermitage, kjer se je naučil palijskega jezika. Njegov spomin je tako briljanten, da se lahko spomni, kaj se je zgodilo dolgo časa nazaj in to v taki precizni podrobnosti, da pusti poslušalca osuplega. Zaradi dobrega spomina ima tudi talent za jezike (danščino, nizozemščino, francoščino, nemščino, angleščino, palijski jezik, sinhalski, itd.). Zgodaj v svojem meniškem življenju se je tudi srečal s bh. Ñāṇavīrovim Notes on Dhamma in je rekel, da je to edina stvar, ki mu je prinesla »mir in da ga lahko drži pokonci.«

Posvečenje je dobil na Island Hermitage leta 1968. Ker ni našel nobenega primernega učitelja, se je umaknil v kuti v Bundali, kjer je pred petimi leti umrl bh. Ñāṇavīra in pred nekaj dnevi tudi bh. Ñāṇasumana. V tem času je postal zelo učen v suttah in palijskemu jeziku. Poleg tega se je naučil mnogo sutt tudi na pamet in palijski jezik mu je postal zelo domač. In čez čas je bh. Ñāṇadīpa postal spoštovan kot najboljši primerek menihov iz časa Budovega življenja, ko so živeli v gozdovih, brez moderne tehnologije, predani milosti narave.

Bh. Ñāṇadīpa se je zelo zanimal za študij vseh zapisov in pisem, ki jih je za sabo zapustil bh. Ñāṇavīra. Poleg tega si je s svojem dobrim znanjem palijskega jezika pridobil obsežno znanje o Budovem učenju in živel svoje meniško življenje z namenom, da to učenje razume tudi zase. Njegovo glavno zanimanje je, kako vnesti vso to učenje v svoje vsakdanje življenje za spoznanje svobode od vseh muk. S to edino željo se je odločil, da živi puščavniško življenje v gozdovih in džunglah.

Kuti v Bundali je poznan po nevarnih in strupenih živalih. Tam je tudi dom slonov in kač. Preden se je bh. Ñāṇadīpa vselil v ta kuti, je v njej živel ameriški menih, ki pa ni imel sreče s kačami. Zgodba pravi, da je nekega večera stopil na modrasa. Ta ga je pičil in menih je po osmih mučnih urah tudi umrl. A bh. Ñāṇadīpa se tega ni prestrašil tega kraja, kjer sta umrla že dva meniha in se je namenoma odločil, da živi v tako nevarnem kraju z namenim, da se sooča s strahom pred smrtjo. Iz svojih izkušenj lahko povem, da kraj ponuja veliko nevarnosti. Tam so sloni, tarantele, strupene stonoge, škorpijoni in kače. Ko človek živi v takem kraju lahko 24 ur na dan čuti v ozadju vsakdanjega opravila neko pozornost o nesigurnosti. Nekega dne, ko je bh. Ñāṇadīpa zunaj pred to kočo sedel v meditaciji, se je njemu zgodilo nekaj nepričakovanega. Ravno v času, ko je občutil bolečino od dolgega sedenja v meditaciji in se odločil, da je čas da se premakne, je iz drevesa padla zelo strupena kača in to ravno v njegovo naročje. Kača je potem s svojim telesom splezala do menihovih ramen in si vzela »popoldanski počitek«! Ni dvoma, da je ta posebni asket znal biti pri miru in razširiti nesebično ljubezen do te nepovabljene kače. A čez nekaj časa se je kača le premaknila in se odplazila nazaj v džunglo – in bh. Ñāṇadīpa je tako potrpežljivo preživel še nekaj dodatnih minut bolečin v sedenju. Take džungle ponujajo zelo dobre pogoje, da je človek bolj buden, previden in pozoren o smrti.

To je način življenja, ki ga je hvalil Buda. A skorajda vsi današnji menihi se ne morajo primerjati z bh. Ñāṇadīpovo vztrajnostjo, da se odmaknejo od sveta družabnosti, učenja, politike, projektov, itd. On je bil pravi samotar tudi po petdesetih letih svojega meniškega življenja, in vse do konca svojega življenja je živel le za popolno uresničitev nibbane, razbremenitve ali prebuditve, v tem življenju.

Ni se ga pogosto videvalo. Živel je v osami enajst mesecev na leto, le v marcu je bil na voljo menihom in drugim, da se pogovorijo z njim o Dhammi. A če se je zgodilo, da je preveč ljudi izvedelo za njegovo samotno bivališče, se je potem kar kmalu odseli drugam v neznano. A vsak novi kraj je postal še bolj odmaknjen in še bolj težak za prehodit, ne glede, kako so te poti nevarne.

In tu je še ena zgodba, ko že govorim o nevarnosti. Ko je bh. Ñāṇadīpa šel na svoj vsakdanji pohod po hrano, se je ta večinoma odvijal po slonovih poteh. Častiti je zelo dobro poznal gozdove in slone, ki živijo v tem delu džungle. Nekega dne ga je presenetil vodja krdela. Ogromni slon se je zakadil proti menihu, a bh. Ñāṇadīpa se ni hotel umakniti. Slon obstane, se dvigne, udari po menihu, da je padel na tla ter stopi med menihove noge, tako, da mu je večji del stegnenice in medenice poškodoval. Slon se potem odmakne in tako pusti meniha ležati na tleh. Ležati na tleh sredi džungle, nobenega naokoli, ki bi lahko pomagal, seveda ni bila prijetna izkušnja. Temu bi ponavadi sledila smrt. Ko je obležal, je začel čutiti naslednjo nevarnost – dehidracijo. Bh. Ñāṇadīpa je imel nekaj sadja v svoji beraški posodi, tako da si je ožel nekaj tekočin iz sadja v svoja usta. A kmalu zatem je začel bruhati in s tem izgubil še več telesne tekočine. Vročina, bolečina, izguba krvi, ga je zelo izčrpala. Začel se je plaziti po gozdni poti, a ko človek misli, da je že dosegel mejo potrpežljivosti, so ga začele napadati zelo nadležne mravlje: te gredo na vse kar je organsko, posebno pa na kri. Menih je od izčrpanosti omedlel. Ne vemo, koliko dolgo je ležal tam, a ko se ozavestil, je nadaljeval svoje plazenje vse do naslednje onemoglosti, ko je ponovno omedlel. Ko so njegovi podporniki čez dva dni začeli sumiti, da mora biti nekaj zelo narobe z njihovim menihom, saj se že nekaj časa ni pojavil v svoji koči niti ne v vasi, so ga začeli iskati. K sreči so ga našli še živega na gozdni poti. Spomin na ta dan mu je ena noga, ki je ostala manjša od druge za dva centimetra, a kljub temu da je šepal, še vedno živel sam, neodvisno, v globoki džungli.

Imel sem veliko srečo, da sem se lahko z njim srečal vsakič, ko sem obiskal Šrilanko in tudi imel možnost, da sem skrbel za njega, ko je bil bolan. Prvo srečanje je bilo prav globoko v džungli. Pot je bila dolga in zelo težko dostopna, saj je bilo treba prehoditi džungelske poti, v kraju slonov. A videti živo legendo je zagotovo nekaj nepozabnega. To je bil človek čiste vrline in čistega srca. Tako srce nima neke sebične karakteristike, ampak tako srce deluje kot ogledalo. In v tem ogledalu sem videl kakšno je moje srce. Občudoval sem, da ga ne privlači bogastvo in da ima ljubezen do narave, ljudi in živali, ljubezen do samote in ljubezen do Resnice ali Dhamme. Kdor nima ničesar, nima izgube. Kdor spozna življenje, spozna smrt. Ko konča navezovanje, konča vse, življenje in smrt. To je neodvisna sreča.

Poklicanost v tako življenje je danes zagotovo bolj težko, saj živimo v lahkomiselnem svetu, v glasnem svetu, v svetu polno motenj. Danes je veliko težje slišati glas Dhamme. Zato pa potrebujemo še večji pogum in moč, da lahko prelomimo s popularno kulturo, ki je direktno v nasprotju z Dhammo.

 

(Besedilo je tudi predelano iz mojega članka Evropski puščavniki – možje s tihim oznanilom, 23. 11. 2016)

(CC) SloTheravada, 2020

Za vašo pozornost

The New Edition of
the biography of
Ven. Nanavira

THE HERMIT
OF BUNDALA

by Hiriko Bhikkhu

more information