Za novo leto: Potomci popolne sreče

Bodite moji potomci v Dhammi, ne moji potomci v dobičkih.

(Buddha, MN 3)

Novo leto je čas, ko vstopamo iz sedanjega obdobja v novega in svežega z upom, da bo to novo leto bolj nam po godu. Želje so lahko širokosrčne, kot so želje po miru, sočutju in toleranci; a želje so lahko tudi vklenjene v sebičnosti, hinavščini in v željah po potešitvi notranjih praznin z dobičkom, pa naj bo to slava ali materialne dobrine. Prava nevarnost ni v izbiranju med temi željami, ampak je šibkost srca, ki v sebi sploh ne more prepoznati razlike med njimi. Človek lahko misli, da so njegova dejanja za dobrobit človeštva in narave, a zaslepljen v svojih stališčih, čutnosti, egoizmu in posvetni morali, si ne more priznati, da v imenu pravičnosti in dobrote, misli samo na svoje potrebe in hvalo.

Kar je človeku potrebno, je osebna prebuditev. Na misel mi pride krščanski eksistencialist Søren Kierkegaard (luteranski filozof iz prve polovice 19. stoletja), ki je napisal: »Največ kaj človek lahko naredi za drugega, glede na to, kar mora vsak človek le sam zase storiti, je, da ga navdihujejo z zaskrbljenostjo in nemirom.«1 Nobeno sporočilo Dhamme ali čiste narave ne more človeku pomagati, če ne govori njegovem srcu. Srca so zavarovana za velikimi zidovi, kjer se skrivajo v hudomušnosti in častihlepnosti. Kot Kierkegaard pravi, največ kaj lahko človek stori sočloveku je pokazati, da so zidovi niso neminljivi,kot si mislimo, ampak šibki in bodo kaj kmalu podlegli naravi uničenja. Ko se sočlovek prebudi iz svoje lahkomiselnosti in uvidi, da v njegovem gradu ni varnega zavetja, ampak le iluzije, potem bo iskal pomoč, potem bo sledil vodilom modrijanov.

Zato naj ob tem času ponovno spomnim bralca, da smo mi sami, vsak zase, odgovorni za svoje misli, besede in dejanja. Nobeden nas ne more razrešiti notranjih bolečin in praznine, niti človek niti božanstvo, če naše srce ne sledi poti, ki je osnovana v Dhammi, resnični čisti naravi.

Pred kratkim sem pisal,2 da je narava zavesti, da se vedno širi do neomejenosti. Ko je zavest notranje ozka, zaprta in celo zakrnela, se ta rada širi ven v čutni svet. Človek postane tak kot mušica, ki ima malo razumevanja in pozornosti, ter raje uživa ob čudovitem plemenu ognja ali žarnice, kljub temu da jo to kaj kmalu pelje v smrt. In narava pekla je, ko bitja uživajo ob čudovitem, svetlem in toplem ognju ter v svetlikajočem se nožu, a imajo še manj pozornosti kot mušica: ne zavedajo se, da ogenj zažiga in nož reže. To je muka, ko je človek tako pogreznjen v čutnosti, da ne ve, kaj se dogaja in kako iti ven iz tega. In taka bitja lahko najdemo tudi med nami, med ljudmi.

Pred kratkim sem šel z neko družino v veliki nakupovalni center s tehničnimi stvarmi, kot so elektronika, kamere, televizije in mnogo drugih "pripomočkov". Samostansko življenje je mirno in brez velikih čutnih objektov in drugih stvari, ki jih današnji svet ponuja. V takem centru nisem bil že deset let in sem bil popolnoma šokiran, ko sem videl na desetine HD širokokotnih televizij! Vsi ti ekrani so bili tako veliki, da so jih morali celo malo skriviti, da se bolj prilagodijo očesu opazovalca. Kvaliteta je tako precizna, da je skorajda boljša, kot moje opazovanje okolice! Stal sem pred enim ekranom, ki je prikazovala neko reklamo. (Neverjetno kako so lahko zdaj celo reklame zanimive!) Grafika z visoko kvaliteto je prikovala slike, kot da bi bile del resničnosti, in je bilo tako prepričljivo, da bi lahko kar stopil v televizor, kakor skozi okno. A tesnoba mi je obšla. Predstavljal sem si ljudi, ki sedijo pred takimi televizijami dan za dnem, uro za uro in slepo sledijo vsemu, kar medij pokaže (beri: ukazuje). In potem vidim ljudi na ulicah in letališčih, kako so zatopljeni v svoje pametne telefone in mp3 playerje. Pomislil sem, da je človeštvo vedno bolj vklenjena v čutni svet, da so ljudje še bolj zasužnjeni in oropani in da zdaj "pametne" naprave mislijo namesto njih.

Nekateri ljudje imajo tudi vedno manj potrpežljivosti in hočejo takoj potešiti svoje želje. Ko nekaj zagledajo, tako zagrabijo. Ko pridejo v kontakt z neprijetnim, to takoj ubijejo ali postanejo jezni. Strah me je bilo pomisliti, da se sodobni človek prilagaja svetu, ki je podoben mušicam ali celo peklu. Ko sledimo svetu, ki je poln čutnosti – to je zadovoljitev naše eksistenčne praznine – potem smo zasužnjeni; in potem Mara ali Satan lahko počneta z nami, kar si zaželita – čutnost ne bo morala prenesti le užitke, ampak kaj kmalu tudi veliko notranje muke in večjo notranjo revščino. Ko smo že potopljeni v tem gnoju, kdo nam lahko pomaga? Kdo bo nas slišal? To je nevarnost, ki ne rabi čakati na nas enkrat v prihodnosti ali poslednjem življenju; to je nevarnost, ki je že prav tu v nas. Temu Buddha pravi Smrt.

Zato je Buddha svetoval: “Ne umažite svojega uma s takimi mislimi: 'Te stvari so mi neprijetne'" (SN 35:94). Potrebno se je zadrževati in ne reagirati z odporom po tem občutku in s poželenjem po užitkih. Ko stopimo nazaj in zdržimo to trenutno neprijetnost, potem zavest nič več ne drhti izven, ampak raste in postaja močno notranja. To srce ni več odvisno od čutnega sveta, ampak postane samostojno. Smrt takega človeka ne more doseči niti Mara ali Satan.

Pazljivost vodi onkraj smrti,
nepazljivost vodi v smrt –
pazljivi ne umirajo,
nepazljivi pa žive kot mrtvi.

(Dhp 2:1)

Dhamma je beseda, ki jo budisti poznajo kot nekaj, kaj opisuje čisto naravo; to je naravo, ki je brez odpora, želja in nevednosti. Narava je kar je, v njej ni Smrti. Buddha je človek, ki je spoznal to Naravo sam zase in sam postal v harmoniji z Naravo. Če hočemo vedeti, kakšna je ta narava, ki je preko nas, in kako človek misli, govori in deluje s takim razumevanjem, potem lahko pomislimo na Buddho in prisluhnimo, kaj nam je govoril. On govori Dhammo in on sam je rekel: »Kdo vidi Dhammo, vidi mene« (SN 3:119). To ni učenje za neko posebno religiozno skupnost. To je učenje za vsakogar, ki išče pomoč iz tega eksistenčnega problema, oz. notranje praznine in bolečine.

Zato ob tem času, ki mislimo kako začeti novo leto, vam ne želim le sreče ampak ponujam to vabilo: Ne iščite potešitve notranje praznine v materialnih dobrinah, saj se srce na tak način ne bo nikoli zadovoljilo, ampak bodite odkriti do samega sebe, spoznajte svojo omejenost srca, zadržite svojo slast, iščite resnico in tako postanite sami ta Dhamma, ta čista narava. Takim se lahko pravično pravi resnični Buddhovi potomci.

Srečno v novem letu.

---