Menihovi zapisi

Pogled skozi nebeške oči

on .

I.

Čas je za zgodbico…

Nekoč, pred davnimi časi, se je pojavilo na svetu mogočno bitje, s katerega močjo se nihče ni mogel primerjati. Njegovo življenje je prava uganka. Kar vemo je, da je bil razglašen za vsemogočnega voditelja svojega kraljestva. Imel naj bi tako visoko starost, da se pravzaprav ni mogel niti sam spomniti svojih potomcev, niti ne svojega izvora, od kod in kako je prišel na ta svet. Čez čas je celo ta dilema o izvoru postala povsem pozabljena. Videl je lahko druga bitja, kako prihajajo in odhajajo, kako se rojevajo, starajo in umirajo, kako lahko nekateri živijo en dan, eno leto, sto let, tisoč let, sto tisoč let, milijon let, milijarde let, toda časa svoje eksistence ni mogel zaznati. Tudi nobeno bitje ni živelo toliko časa, kot je on. Zaradi vsega tega si je začel predstavljati, da je on tisti Vsemogočni, Vladar, Stvarnik in Sodnik, ter tako neminljiv, stalen in neskončen. Domišljavost in ošabnost sta ga popolnoma prevzeli.

Nihče na svetu ni imel tako mogočnega vida ali dovolj dolgega življenja, da bi mu lahko povedal o njegovem izvoru ali kakorkoli kaj očital. Ravno obratno, vsi so častili njegovo modrost, znanje in neskončno videnje in ga zato imenovali Vsemogočni, Vladar, Stvarnik in Sodnik. Skratka, klicali so ga Brahmā.[1] Kako je resnično izgledal je težko reči, saj se je pojavljal v mogočni svetlobi. Zaradi njegovega vsemogočnega vida so ga ponazarjali kot človeka s štirimi obrazi. To ponazarja, da lahko vidi vse okrog – in to naenkrat! Lahko bi rekli, da ima 3D videnje, s tem da je on v središču. To mu daje moč, ki je brez dvoma večja od X-Mana!

Brahmā je bival v svojem najvišjem kraljestvu, kjer je živel neskončno mirno življenje. Bil je popolnoma neodvisen od drugih, noben ga ni mogel kontrolirati. Zaradi svoje osebne zadovoljitve je še vedno kdaj pa kdaj pogledal v druga nižja kraljestva, ki naj bi bila pod njegovo kontrolo. V nebeških in čutnih svetovih so živele deve (v latinščini deus ali bogovi). Deve so nebeška bitja, ki imajo zelo nežna in lepa telesa, ne poznajo neprijetnih čutnih objektov, živijo svoj čas v veselju in užitkih ob lepih nebeških melodijah. Celo njihova življenjska doba je zelo dolga. Nekatere lahko živijo tisoče let, druge celo milijone let. Te se rade poigrajo in kdaj pa kdaj tudi obiščejo ljudi. Toda, njihova brezskrbnost se lahko obrne tudi proti njim in pozabijo na nevarnost v katero lahko zaidejo. Tako lahko zato umrejo in se ponovno rodijo, tudi v nižjem svetu. Sedanji nivo njihove bodoče eksistence ni zagotovljen.

Drugi štiri svetovi so: človeški svet (manussa), svet duhov (peta), svet živali (tirachāna) in svet pekla (niraya). Nekega dne se je Brahmā odločil, da gre obiskat vsa ta kraljestva. Najprej je šel v svet pekla, kjer je opazil, kako bitja trpijo v smrtni bolečini, vendar pri tem ne umrejo. To je svet, kjer gori, kjer se reže, kjer je neskončno kričanje od bolečin, kjer je polno muk in tegob. To traja, dokler slaba dejanja teh bitij niso izčrpana. Če mislite, da je tam kakšen hudič in njegovi sodelavci, ki kaznujejo slabiče, ste se zmotili. Tam ni nobenega hudiča, tam so le slabiči. Tam ni nobenega, ki te reže ali žge, ampak bitja krvavijo in gorijo. Čemu potem to trpljenje? Oni sami so tisti, ki se režejo in zažigajo! Um je v teh bitij zelo omejen in ozek, tako da je zavest notranje popolnoma zakrnela in zunanje totalno izgubljena v svetu, kar pomeni, da skorajda niso zmožni pomisliti, preden reagirajo. Če podam prispodobo: Ko opazijo lep bleščeči nož, si ga takoj zaželijo in zagrabijo tam, kjer se najbolj blešči – za rezilo! Ko opazijo, kako ogenj lepo gori in se svetli, ga bodo hoteli takoj zagrabiti, ne da se bi zavedali kakšno bolečino lahko to prinese. Njihovo poželenje je tako močno, do so popolnoma absorbirani v svet in skorajda vse, kaj pride v njihovo pozornost, jih rani in ubija. Koliko časa traja njihovo bivanje v peklu je odvisno od tega, koliko možnosti imajo, da ne reagirajo na vse, kar se 'zablešči'. To zna trajati tisoče in milijone let, dokler ne izčrpajo svoje neumnosti. To je največja beda, ki jo lahko kakršnokoli bitje izkusi. Brahmā nima pri njih kaj narediti in, kljub svojemu ponosu, lepo odkoraka v naslednji svet – v kraljestvo živali.

Brahmā vidi, da imajo živali različne stopnje razvitega uma in seveda več možnosti, da bolje pazijo nase. Ena najnižje razvitih živali je na primer mušica. Njeno vedenje je skorajda podoben tistim v peklu: ko mušica vidi luč ali ogenj, takoj poleti proti tej energiji. Nekatere mušice se bodo morda uspešno izognile smrti in še naprej poletavale okoli svetlobe v varni razdalji, toda mnogo jih bo šlo naravnost v ogenj ali se bodo opekle ob žarnici. Njihov razum je precej omejen. Živijo zelo blizu pekla. Druge živalske vrste so lahko bolje razvita in se znajo braniti in skrbeti zase in za svoj rod. Kljub temu, da vedo, kaj prinese bolečino in kaj prijetnost, niso zmožne planirati svoje varnosti in udobja za daljšo dobo, ampak takoj reagirajo na trenuten problem. Tako živijo v večni nevarnosti in strahu – boj za obstanek je kruta resnica. Nekatere živali so zato precej agresivne, a obstajajo tudi bitja, ki znajo izražati naklonjenost do drugih vrst živali. Nekatera so tudi bolj povezana s človekom. Na primer, mačke, ki so bolj razvite, lahko razločijo razliko med svojim hraniteljem (ki je seveda njen zaščitnik, zato je mačka naklonjena  človeku), med drugim človekom ali živaljo (do katerih čutijo omejeno naklonjenost ali strah) in med drugimi vrstami živali, ki jih lahko zaznava tudi kot hrano. Višje bitje od mačk – in verjetno ena najvišje razvitih živali – je pes, saj je zmožen zvestobe do človeka in ta ga lahko tudi trenira. Pes in druga bolj razvita bitja imajo večjo možnost prepoznavanja situacije in bolje vedo, kaj je varno početi in kaj je nevarno. In ta bitja, posebno, če živijo blizu človeku, imajo več možnosti, da se po svoji smrti rodijo kot ljudje. A dokler so še vedno živali, ne morejo zase ocenjevati med dobrim in zlom in njihov um je še vedno precej omejen in zmeden.

Brahmā gre potem v tretji svet, v svet duhov. To je svet, v katerem se rodi večina ljudi po smrti in se zato včasih imenujejo 'duhovi umrlih'. Ti živijo na zapuščenih krajih, kot so gozdovi, hribi in jame. Značilno za njih je, da so hitri kot žarek in imajo boljši razum, tako da lahko bolje ocenjujejo med dobrim in zlom. Imajo tudi tako moč, da lahko vplivajo na ljudi: lahko so precej škodljivi ali pa zaščitniški. Do ljudi, ki imajo slabo razvite vrline in pozornost, znajo biti zelo nevarni: v suttah so opisani celo kot ljudožerski in se lahko polastijo ljudi in jim tako povzročijo blaznost. Do ljudi, ki se zanimajo za duhovno rast in imajo dobro razviti um, so lahko duhovi zelo zaščitniški in so njihovi varuhi. Na splošno imajo neprijeten in negativen temperament, a če prejmejo darove od ljudi, lahko pokažejo spoštovanje do darovalca. Tudi na tem svetu je več stopenj duhov. Na nižji stopnji so 'lačni duhovi', ponavadi simbolično ponazorjeni kot grda bitja z zelo velikim trebuhom in z zelo tankim vratom in usti. Neprestano si morajo dajati hrano v usta, da bi lahko napolnili svoje velike želodce. Ta bitja niso nikoli potešena in so zatorej vedno lačna. Na višji stopnji so yakkhe, ki so lahko zelo agresivni ali pa varuhi. In ker so lahko tudi glasniki iz drugih svetov, se imenujejo angeli. Ti so zmožna doseči celo različna stanja razsvetljenja, toda težje kot ljudje ali deve.

Končno Brahmā izstopi iz nižjih svetov. Od tu naprej se začenjajo višji svetovi: to je svet ljudi. To je svet, kjer človeška bitja znajo bolj razumno razmišljati in zato bolje planirati in organizirati svoje življenje, da bodo bolj varni in zdravi v naslednjih letih ali desetletjih. Imajo tudi večjo moč kontrole – ne samo v človeškem svetu, ampak tudi v živalskem , kar se lahko pokaže v obliki solidarnosti ali uničevanja. Medsebojna konkurenca izziva znanje o razvoju tehnologije, znanosti in gospodarstva, vendar pa se ponavadi to razvija za potešitev želja po udobju in nadzoru.

Brahmā iz najvišjega sveta vidi človeško dobo dolgo toliko, kot bi mi videli dobo mušic – torej, zelo kratko. Vidi, kako se ljudje rojevajo, starajo in umirajo, ponovno in ponovno rojevajo v tem svetu ali drugem. Iz njegove perspektive je življenje ljudi tragika in komedija. Ljudje so seveda bolj pozorni in znajo bolje soditi, kaj je dobro in kaj je zlo, vendar so še vedno zatopljeni v svet čutnosti in materialnosti. Um je notranje bolj odprt, toda zaradi nevednosti in želje po bitnosti in čutnosti, se je um razvil tako, da so dobili občutek samo-prepoznavanja in ločenosti od sveta ali drugih. Ljudje poskušajo razviti svojo identiteto, s katero se bi lahko primerjali in ločevali z enimi ljudmi ali združili z drugimi. S tem se razvijajo različni pogledi in mnenja o sebstvu in svetu, na katerem si gradijo svojo osebnost in karakter. Brahmā zato vidi, kako si ljudje kopičijo bogastvo, posest, druga imetja, pravice, položaje, slavo in kako zaradi tega postajajo tekmovalni in zaščitniški. Za te stvari se bodo kregali, lagali, zmerjali, tepli, kradli, ubijali in imeli vojne. Poleg tega se trudijo ostati mladi, atraktivni in spolno vitalni. Toliko truda, toliko čustvenih bremen in skrbi, samo za preživetje teh 100 ali manj let! Brahmā tudi vidi, da po njihovi smrti gre z njimi le tisto, kar so umsko dosegli, vse ostalo, čutno in materialistično, ostane za njim. Kakšno stanje jim sledi po smrti je odvisno le od tega, kako so razvili svoj um.

Toda, ker je um v ljudeh bolj obsežen kot pri bitjih iz nižjih svetov, je v ljudeh nek občutek 'nad-običajnosti', ki jo ponavadi ne znajo imenovati. Tako pride do različnih ideologij o energijah in božanstvu ali različnih filozofij o človeštvu. Tako so človeški pogledi razprostrani na tisoče vrste ideologij, filozofij in religij. Brahmā morda vidi, da so nekatere molitve namenjene njemu – in je za to zelo verjetno globoko počaščen – toda, ko je čas za pomoč, Brahmā nima kaj postoriti. Njegova dilema je ista, kot bi bila naša, če bi poskušali olajšati trpljenje ribam: kakorkoli posežemo v vodo, bomo ribe le prestrašili in ni možno, da jim lahko prinesemo kakršnokoli odpuščanje ali olajšanje. Pa tudi če Brahmā res lahko kontrolira štiri elemente (zemljo, vodo, ogenj, zrak) in poseže v njih, lahko povzroči nič drugega kot potrese, poplave, požare in hurikane. Bolje, da se raje ne vtika v zadeve drugih.

Tako se je potovanje Brahme končalo. Vse, kar je lahko postoril za te svetove je le skrivni pozdrav. Nato se je zadovoljno in ponosno vrnil v svoje kraljestvo, kjer je užival v svojemu zagotovilu, da je on še vedno tisti Brahmā Veliki, Vsemogočni, Vladar, Stvarnik in Sodnik. Toda to ni trajalo predolgo. Nekega dne se je pred njim pojavil Buda, poznavalec vsega in podvomil v Brahmānove poglede. Buda mu pravi, da on vidi svet, ki je višji od njega in brez materije, a je zaradi njegovega dolgega življenja in zarjavelega spomina, pozabil na svoj izvor. Le kako lahko Buda ogovarja Vsemogočnemu! Služabniki v tem kraljestvu začenjajo opozarjat Budo, naj se pazi, saj ima Brahmā kontrolo nad materialističnim in čutnim svetom. Naj se pazi, saj so vsi, ki so podvomili v Brahmo, končali v trpljenju in izgubi. Buda jim odvrne: »Tudi to vem, Brahmā, če se držim zemlje, bom tebi blizu, v tvojem področju, kjer boš lahko uporabljal moč in kaznoval. Če se držim vode … ognja … zraka, bom tebi blizu, v tvojem področju, kjer boš lahko uporabljal moč in kaznoval. Še več, razumem tvojo razsežnost in rokovanje: Brahmā ima tako moč, tako oblast, tak vpliv…. Toda, Brahmā, z direktnim poznavanjem zemlje kot zemlje … vode kot vode … ognja kot ognja … zraka kot zraka, nisem so-bistven z zemljo, vodo, ognjem ali zrakom. Tako, Brahmā, z direktnim znanjem nisem na istem nivoju kakor ti, le kako naj bi vedel manj kot ti? Jaz razumem več, kot pa ti.« Zatem Buda še na kratko doda: »Ne-kazalna zavest, brezmejna, sijoča vsenaokrog … to je preko tvojega področja.« (MN 49) To pomeni, da dokler razsvetljeno bitje še živi, za njega tu ni več zavesti, ki bi kazala (skupaj z občutki, zaznavo, determinacijo, itd.) na dejanski 'jaz' ali s katero se bi lahko ta 'jaz' identificiral. Zavest ni zasedena, ni zadržana in ni ovirana. (In po smrti preneha tudi ta zavest.)

Brahmov ponos zdaj čuti grožnjo in zato postaja zaščitniški do svojih pogledov. Njegova 'brezmejnost' zdaj postaja 'omejena'. Bolj ko je zaščitniški, bolj postaja kritičen. Bolj ko išče v svetu dokaz svoje mogočnosti, bolj postaja odvisen. Njegova eksistenca zato postaja omejena in odvisna. Tako izgublja svoj vpliv in spoštovanje. Njegova brezpogojna ljubezen in sočutje se zdaj omejuje in tako pade iz sveta Brahm in se rodi v nižjem svetu. Torej, tudi najvišja bitja ne pobegnejo naravi minljivosti, sprememb in propadov.

 

II.

Menihi, menih naj bi preiskoval stvari na tak način, da ko jih preiskuje njegova zavest, ni niti zunanje zamotana in raztresena niti ni notranje obtičala, in brez oprijemljanja ne postane vznemirjen. In ko zavest ni niti zunanje zamotana in raztresena niti notranje obtičala in če zaradi neoprijemanja ne postane vznemirjen, potem za njega ni izvora trpljenja—rojstva, starosti in smrti kadarkoli v prihodnosti.” (MN 138)

Narava zavesti je, da sama po sebi ni ničesar, ampak obstaja le, če je za njo prisoten objekt ali fenomen. Podobno velja tudi za fenomen: sam po sebi ni nič, če zavest ni prisotna. V bolj preprostem jeziku, lahko rečemo, da ni prisotnosti, če ni ničesar, kar je lahko prisotno; in nič ne more obstajati, če tega nismo zavestni. Torej zavest in fenomen sta si med seboj odvisna. Medtem, ko je fenomen pozitivni del narave (se ga lahko opazi in označi ali imenuje), je zavest negativni del (izmikajoč in se ga ne da oprijeti kot objekt). Toda, za zdaj je dovolj vedeti, da je narava zavesti kot zrak okoli objekta ali fenomena. Zavest je hkrati tisto, s čimer se najbolj identificiramo. Če bi zase vedeli, da zavest ni nič, ampak le narava 'prisotnosti nečesa' in se zaradi svoje negativnosti nima substance, potem se verjetno ne bi identificirali z njo: bilo bi, kot da bi hoteli v roki držati zrak. Zaradi nevednosti in poželenja po bitnosti, bo zavest vedno zaposlena z objekti ali fenomeni. To pomeni, da je zavest vedno 'lačna' in ji vedno nekaj manjka, zato stalno išče zapolnitve, da je lahko 'potešena'. Stvar je seveda zakomplicirana, saj so fenomeni in potrebe po njih mnogovrstni, mnogoslojni in na različnih stopnjah. Zaradi slabo razvitega uma in nevednosti, ne poznamo druge poti, kot da še naprej vzdržujemo poželenje in tavamo, ter tako zaposlujemo zavest. To se pozna, ko začutimo potrebo do aktivnosti v svetu: pogovori, delo, poslušanje glasbe ali gledanje televizije. Zavest je tako zunanje zelo zamotana in raztresena, toda notranje zakrknjena. Bolj ko je zavest notranje omejena, bolj um postaja šibek in majhen. V skrajnem primeru um ni zmožen razumno oceniti situacije, ni zmožen spoznavati, kaj je dobro in kaj zlo. Ker ni pozoren na to, kakšne rezultate bo prineslo njegovo dejanje, se ne zna zadrževati slabih dejanj. Ta skrajni primer je svet niraya, pekla.

Toda niso vsa bitja enako zatopljena v svetu. Vsako bitje živi v stanju (ali svetu) odvisno od njegove nagnjenosti uma, ki ga je samo razvijalo. Bolj ko je zavest raztresena izven in bolj ko se poželenje zakorenini, bolj se um namesti na to stanje in v takem stanju to bitje nadaljuje svojo pot (sasāra). Bolj ko je zavest zunanje zadržana in notranje odprta, bolj se bitjem razvija razum. To pomeni, da ima večjo perspektivo in videnje, do kakšnih rezultatov lahko pride s svojimi dejanji. Zato lahko bolje sodi, ali bo to ali ono dejanje prineslo škodo ali korist. Bolj, ko se zavest notranje razvija, bolje lahko sodi o svoji morali in oceni ali je to dobro ali zlo dejanje. In to je razlog, zakaj so nekateri ljudje bolj uspešni v življenju, kot pa drugi in zakaj nekateri ne morejo kar enostavno izstopiti iz nižje kvalitete življenja in postati uspešnejši. Mnogi tega ne vidijo in verjamejo, da je svoboda izražanja vedno pozitivna vrednota in verjamejo, da njihovo dejanje ne bo prineslo rezultatov. Za njih je samoomejevanje duševna zavrtost ali potlačenje čustev in zato negativno. Tako dandanes že cela družba ne odobrava zadrževanja, ampak močno spodbuja ljudi h čutnosti in hotenju po več materialnosti. Ljudje postanejo popolni sužnji sveta in so notranje oropani. Depresija, žalost, nervoza, občutki izgubljenosti, zmeda in druga čustva so simptomi revnega uma, brez zatočišča.

Buda je zato učil in spodbujal, da se mora človek vzdrževati od negativnih dejanj, kot so ubijanje, kraja, škodljiva spolna dejanja, laganje in uživanje drog ter opojnih pijač in da se mora zadrževati čutnih poželenj, posebno tistih dejanj, ki lahko škodijo njemu ali drugim. Bolj ko omejimo zavest, da se širi zunanje, bolj ji omogočamo, da se širi notranje. Praksa zadrževanja čutnosti ni nekaj, kar bi nas potlačilo, ampak prav nasprotno – popolnoma osvobodila. To je zatočišče, ki je neodvisno od materialnosti in čutnosti; zatočišče, ki se ga ne da okrasti ali raniti; in zatočišče, ki je varno pred vsemi nevarnostmi. Za razvijanje zavesti, da notranje postane brezmejna je Buda učil, da moramo razvijati radodarnost (dāna), koncentracijo (samādhi) in pozitivne kvalitete uma ali srca (brahmāvihāra).

 

Dāna

S prakticiranjem radodarnosti zmanjšamo sebičnost do materialnih stvari in tudi do svojih sebičnih nagnjenj. S tem sprostimo vezi lastništva, sebstva in jaza, ki so ves čas zamegljevali jasnost in svetlobo v srcu. Poleg tega, ko je dar ali pomoč ponujena drugim bitjem – posebno, če ta živijo moralno življenje – srce čuti več sreče, če se investira v nekaj, kar se ne da ukrasti, kar se ne more uničiti ali izgubiti. Ta moralna investicija je boljša kot kakršnakoli zavarovalnica, saj zavarovalnica kljub temu, da ti lahko da materialno pomoč, ne more dati moralne ali duhovne pomoči in prijateljstva.

 

Samādhi

Namen meditacije je, da se osredotočimo bolj notranje in se postopoma obrnemo od čutnega sveta. Bolj ko je um osredotočen, bolj je notranje razširjen in zato postaja bolj miren. Zunanji objekti (tu se štejejo tudi miselni objekti ali vizualizacije) postopoma izginjajo, notranje zavest pa postaja bolj in bolj univerzalna. Um ni vklenjen niti v čutnih užitkih, niti v jezi, niti v nemirnosti, niti v lenobi in niti v dvomih. Ko vstopimo v prvo jhāno, čutnost popolnoma izgine in enotni um čuti dobroto in olajšanje. V drugi jhāni izgine tudi razmišljanje in um postane notranje samozavesten. V tretji jhāni um izgine in  razvije se sreča in ravnodušje, toda še vedno je čutiti fizično olajšanje. V četrti jhāni izgine občutek telesa in um je popolnoma brezdušen. Ker vsi ti občutki o muki in sreči, o obžalovanju in poželenju izginejo, um postane popolnoma enoten in univerzalen. Tu ni več zaznave raznolikosti, ampak popolna in brezmejno prostornost. Za tem lahko dosežemo brezmejno zavest, ničnost in celo stanje, ki mu pravimo niti-zaznava-niti-nezaznava. Koliko se lahko um poenoti je odvisno od preteklih rezultatov in od tega, koliko napora damo v prakso. Toda velik napredek v praksi je že, če lahko naredimo le korak nazaj v notranjost in spodbujamo, da se um prilagodi in namesti v to novo stanje.

 

Brahmāvihāra

Dobesedno se to prevede kot 'Brahmin bivalni prostor'. Ko je um poenoten, lahko doživlja le metto ali dobroto, karuo ali sočutje, mudito ali zadovoljstvo in upekkho ali ravnodušnost, faktorje, ki so brezmejni, neskončni in ki se približajo stanju Brahme. V kolikor lahko dovolimo, da um razvija te faktorje, bo tudi um postal neskončen in brezmejen.

To so kvalitete, ki se jih lahko razvija brezmejno. Je pot, ki ne more biti nevarna in se ji lahko brez skrbi prepustimo.

 

III.

Brez dvoma si skorajda vsi ljudje predstavljajo, da je v njih nekaj Brahmāničnega: da na svetu ni nič višjega od njihove zavesti ali zaznave. Morda mislijo, da jih vodi neka sila, ki je odgovorna za njihova trpljenja in srečo in molijo k tem nebeškim bitjem, toda to ne razreši vprašanja osebne eksistence. Malo je ljudi, ki lahko presežejo samega sebe in spoznajo razvoj zavesti in tako dobijo razumevanje, da ima tudi njihov 'jaz' izvor. Namesto tega si raje gradijo svoje gradove v svetu in v njem testirajo svojo moč, za katero morajo neprestano pridobivati čim več materialnih dobrin in razvijati svojo identiteto in vpliv v svetu. Um je tako trdno fiksiran na to svojo sedanjo dojemanje sveta, da karkoli bo občutil na tem 'polju', bo sprejeto kot absolutna resnica, katero bo samozavestno razglašal in zagovarjal. Človek bo  na teh trdnih pogledih lahkomiselno sledil užitkom, bitnosti in neznanju, ne da bi videl nevarnost v njih. Ti ljudje ne morejo razumeti in doumeti, da je možno razširiti um, ter da so zato bitja okoli njih, ki dojamejo stvari drugače zaradi svoje mentalne kvalitete. Ljudje si bodo zato med seboj nasprotni in tekmovalni, kar lahko vodi do prepirov, pretepov ali celo ubijanja. Vse to se dogaja le zato, ker vsi mislijo, da je pravo zatočišče v svetu, izven njih.

Toda nekateri imajo dovolj razvito zavest in ne čutijo zadovoljitev v čutnem svetu, ampak notranjo stisko in željo po osvoboditvi. Ti sumijo, da je notranji razvoj veliko mirnejši, bogatejši, varnejši in srečnejši in zato hočejo spoznati, kako lahko um stopi na višji nivo. Ta višji nivo je bolj prostran, veliko manj tesnoben. In ker je v univerzalnem stanju manj delitev, je um brez zbeganosti in zato veliko bolj miren in prijeten. Bolj ko zavest notranje raste, večje je veselje. To se je lahko zgodilo le, če je človek dovolj dolgo živel moralno življenje, bil radodaren, prijazen in odprt do soljudi in drugih bitij, zadrževal svoja poželenja in pogosto razvijal svojo zavest notranje v sebi. Le tako lahko um postane manj notranje oklenjen in svoboden bremen. In ko je um dobro razvit, človek z razumevanjem te strukture, je popolnoma osvobojen od eksistence.

Torej, ali ste še vedno prepričani, da ste Brahmā, neminljivi in brez nevarnosti? Ali ste res nezmožni videti, kako lahko vaša škodljiva dejanja prenesejo veliko muk? Ali se počutite olajšani, ko ste radodarni in ko je srce bolj odprto? Ali veste v kakšnem stanju je vaš um? Povejte, v katerem svetu vi živite? Ali veste v katero stanje se boste rodili? Ni vam treba moliti za odgovor: vi sami veste odgovor. Nima smisla iskati pomoči tam v oblakih, kajti zgodilo se bo le tisto, kar ste dolgo sejali.

To je opozorilo, saj je življenje v svetu hudičevo nevarno. Svet je kot džungla. Če smo bedaki, bomo zlahka stopili na stranpot in šli v območje, kjer se bomo totalno izgubili in zašli v svet bolečin. Bolj ko je človek informiran in sledi modrecem, ki so prehodili skozi to džunglo, bolj bo tudi sam zmožen biti zelo pazljiv in pozoren, kjer zdaj stopa in hkrati jasneje ve, kam vodi ta pot. Tako bo prišel do mirnejšega in manj nevarnega gozda. Ta članek govori le o tem: o nevarnosti sveta. Kako se boste odločili stopati na pot? Z ozkim umom? Ali z razprostranim umom? Pazljivo ali nepazljivo? Brahmā ne more biti vaš vodnik in odrešitelj. Sami boste morali iti na pot.

Mangāla! Srečno!

 

[1] Brahmā je čaščen (toda poredko) v vedskih tradicijah (brahmanizem, kasneje hinduizem) kjer verujejo, da je bil Brahmā ustvarnk celotnega univerzuma. Buda je trdil, da napačno razumemo vedskega Brahmāna in ponazoril Brahmā ne kot stvarnika, ampak kot del sasāre, kar pomeni, da je pogojen in zato smrtnik. Brahmo se ne časti v budizmu in je ponavadi celo pozabljen v učenju Dhamme. V suttah se Brahmā pojavlja za ponazoritev učenja o višji razviti zavesti. Brahmo se lahko identificira tudi z bogom ali z katerokoli višjo silo v drugih (mono-)teističnih religijah.

(Ze več informacij si lahko preberite http://en.wikipedia.org/wiki/Brahma_%28Buddhism%29)

© SloTheravada, 2017

Za vašo pozornost

Lahko si naložite koledar "Forest Sangha" za leto 2017 v pdf obliki na tej povezavi.

Printano kopijo pa dobite v samostanu Samanadipa.