adžan Ča - Onkraj pojavnosti

Podano na noč uposathe v Wat Pah Pongu l. 1975.

Ko je skupina petih asketov^* zapustila Buddho, je to sam opazil kot srečno naključje, ker je lahko s svojo prakso nemoteno nadaljeval. Ob življenju s petimi asketi stvari niso bile tako mirne, saj je imel odgovornost. In sedaj ga je pet asketov zapustilo, ker so imeli občutek, da je pri svoji praksi popustil in da se je vrnil k vdajanju užitkom. Pred tem je bil odločen v svojih asketskih praksah in samo-trpinčenju. V zvezi s hrano, spanjem in podobnim je sebe povsem izmučil, in prišlo je do točke, kjer je odkrito videl, da takšne prakse enostavno ne delujejo. Bila je le stvar stališč, prakticiranje zaradi ponosa in oprijemanja. Motil se je glede posvetnih vrednot in motil se je o tem kar je imel sam za resnico.

Na primer, če se nekdo odloči spustiti v asketske prakse z namenom pridobivanja hvale - praksa takšnega tipa svoj navdih črpa iz sveta, je prakticiranje zaradi laskanja ter slale. Prakticiranju s takšnim namenom se reče »biti v zmoti glede posvetnih načinov in resnice.«

Drug način prakticiranja je »biti v zmoti glede svojih stališč in resnice.« Verjamete samo sebi, samo vaši lastni praksi. Ne glede na to, kaj rečejo drugi, se držite lastnih preferenc. O praksi ne premislite pazljivo. Temu se reče »biti prepričani v to kar imate sami za resnico.«

Če si jemljete svet ali pa sebe za resnico, vse je le slepo navezovanje. Buddha je to videl in videl je tudi, da to ni »navezovanje na Dhammo«, prakticiranje za dosego resnice. Njegova praksa tako ni obrodila sadov, še zmeraj ni opustil madežev.

Potem se je preobrnil in ponovno razmislil o delu, ki ga je vložil v prakso od samega začetka v smislu rezultatov. Kje so bili rezultati prakse? Ko se je v to globoko zazrl je videl, da to preprosto ni prav. Bilo je polno domišljavosti in polno sveta. Ni bilo Dhamme, ni bilo uvida v ne-jaz, anatto, ni bilo praznine ali opuščanja. Mogoče je bilo opuščanje neke sorte, ampak še zmeraj je to bilo takšne vrste, da tega ni opustil.

Ko je Buddha o situaciji pazljivo razmislil, je videl, da četudi bi te stvari razložil petim asketom, ti ne bi mogli razumeti. To ni bilo nekaj, kar bi jim lahko zlahka razložil, ker so bili ti asketi še zmeraj docela zakoreninjeni v dosedanjih načinih prakse in pogledih na stvari. Buddha je videl, da bi lahko prakticiral tako do zadnjih dni, se mogoče celo izstradal do smrti, ampak dosegel ne bi ničesar, ker takšna praksa črpa navdih iz posvetnih vrednot in ponosa.

Po globokem premisleku je uvidel pravilno prakso, sammāpaṭipadā: um je um, telo je telo. Telo ni želja ali madež. Celo če bi uničili telo, ne bi uničili madežev. To ni njihov vir. Še celo stradanje in vztrajanje brez spanja dokler telo ne postane kot prikazen, ne bi izčrpalo madežev. Prepričanje, da se madeže lahko prežene na tak način, je bilo globoko zakoreninjeno v petih asketih.

Buddha je potem začel jesti več hrane, jedel je normalno in prakticiral na bolj naraven način. Ko je pet asketov videlo spremembo v praksi Buddhe so mislili, da je popustil in se povrnil v vdajanje čutnosti. Njegovo razumevanje se je dvignilo na višji nivo, prešlo je onkraj predstav, medtem ko so drugi videli, da je pogled te osebe drsel navzdol, se vračal k udobju. Samotrpinčenje je bilo globoko zakoreninjeno v petih asketih, ker je Buddha pred tem učil in prakticiral tako. Sedaj je v tem videl napako. S tem, ko je jasno videl napako jo je lahko opustil.

Ko je pet asketov videlo kar je naredil Buddha, so ga zapustili. Niso mu več sledili, ker so imeli občutek, da prakticira napačno. Kot ptice zapustijo drevo, ki več ne ponuja dovolj sence ali ribe, ki zapustijo ribnik, ki je premajhen, preveč umazan ali ne dovolj hladen, ravno tako je pet asketov zapustilo Buddho.

In tako se je takrat Buddha osredotočil na kontemplacijo Dhamme. Jedel je bolj udobno in živel bolj naravno. Umu je dovolil, da je preprosto um, telesu, da je preprosto telo. Svoje prakse ni silil v nezmernost ampak le toliko, da so pohlep, sovraštvo in zabloda izgubljali oprijem. Pred tem je bil v dveh ekstremih: kāmasukhallikānuyogo - če sta se pojavila sreča ali ljubezen je postal navdihnjen in se ju oprijel. Z njima se je identificiral in ju ni opustil. Če je naletel na prijetnost, se je pri tem zadržal, če je naletel na trpljenje, se je zadržal pri tem. Tema dvema ekstremoma je rekel kāmasukhallikānuyogo in attakilamathānuyogo.

Buddha je poprej obtičal zaradi pogojev. Jasno je videl, da te dve smeri nista pot samaṇe. Oprijemanje na srečo, oprijemanje na trpljenje. Samaṇa ni takšen. Oprijemanje na te stvari ni pot. Z oprijemanjem teh stvari je obtičal v pogledih o sebstvu in svetu. Če bi zabredel v te dve smeri, ne bi nikoli postali tisti, ki jasno razume svet. Nenehno bi švigal iz enega ekstrema v drugega. Potem je Buddha svojo pozornost osredotočil na um sam in se zaposlil z urjenjem tega.

Vsi deli narave se odvijajo skladno s svojimi podpirajočimi pogoji: sami zase niso problematični. Na primer, telesna bolezen. Telo izkusi bolečino, bolezen, vročino, prehlade in tako naprej. Vse to se pojavi naravno. Dejansko ljudje glede svojih teles preveč skrbijo. Zaradi napačnega pogleda jih skrbi in se oprimejo na svoja telesa, tega ne morejo opustiti.

Poglejte to dvorano tukaj. To dvorano smo zgradil in pravimo, da je naša, ampak sem pridejo živet kuščarji, sem pridejo živet podgane ter gekoni in mi jih vedno podimo stran, ker vidimo, da ta dvorana pripada nam in ne gekonom ter podganam.

Enako je z boleznijo telesa. To telo si jemljemo kot naš dom, nekaj kar nam zares pripada. Če se zgodi, da nas doleti glavobol ali bolečina v želodcu se vznemirimo, nočemo bolečine in trpljenja. Te noge so »naše noge« in nočemo, da bolijo. Te roke so »naše roke« nočemo, da bi bilo z njimi karkoli narobe. Pozdraviti moramo vse bolečine in bolezni za vsako ceno.

Tukaj smo prevarani in zapeljani od resnice. Smo preprosto obiskovalci telesa. Kot ta dvorana tukaj ni zares naša. Smo samo začasni najemniki kot podgane, kuščarji in gekoni - ampak mi tega ne vemo. To telo je enako. Dejansko je Buddha učil, da znotraj tega telesa ni bivajočega jaza, ampak mi za njim grabimo kot da je naš jaz, da je zares »mi« in »oni«. Ko se telo spremeni, tega nočemo. Ne glede na to koliko smo slišali, mi ne razumemo. Če vam povem naravnost, postanete še bolj zapeljani. »To niste vi« govorim in vas še bolj zanese, postanete še bolj zmedeni in vaša praksa le utrjuje jaz.

In tako večina ljudi zares ne vidi jaza. Tisti, ki vidi jaz je tisti, ki vidi, da »to ni jaz in ni niti kar bi pripadalo jazu«. Jaz vidi kakršen je v naravi. Opažanje jaza preko moči oprijemanja ni resnično opažanje. Oprijemanje se vmešava v celotno zadevo. Ni lahko prepoznati telesa takega kot je, ker se upādāna na hitro oprime vsega.

Zato je rečeno, da moramo raziskati, da jasno vidimo z modrostjo. To pomeni, da uporabite modrost, da raziščete saṅkhāro skladno z njeno resnično naravo. Poznavanje resnične narave saṅkhāre je modrost. Če ne poznate resnične narave saṅkhāre ste z njimi v sporu, se jim nenehno upirate. Torej, boljše je, da saṅkhāre opustite, kot pa da se jim upirate ali nasprotujete. Vendar mi jih zagovarjamo, da bi ugodile našim željam. Iščemo najrazličnejše načine, da bi jih organizirali ali z njimi »sklenili kupčijo«. Če telo zboli in je v bolečini, mi tega nočemo in tako iščemo različne sutte za recitiranje kot so na primer: Bojjhaṅgo, Dhammacakkappavattana sutta, Anattalakkhaṇa sutta in tako naprej. Nočemo, da je telo v bolečini, hočemo ga zaščititi, ga kontrolirati. Te sutte postanejo neka oblika mistične ceremonije, kar nas še bolj zaplete v oprijemanje. To je zaradi tega, ker jih recitirajo, da bi pregnali bolezen, podaljšali življenje in tako naprej. Dejansko nam je Buddha podal ta učenja zato, da bi videli jasno, ampak mi končamo pri njihovih recitacijah, da povečamo našo zablodo. Rūpaṃ aniccaṃ, vedanā aniccā, saññā aniccā, saṅkhārā aniccā, viññānaṃ aniccaṃ^* Teh besed ne recitiramo za povečanje naše zablode. Te so predmeti raziskovanja, ki nam pomagajo prepoznati resnico telesa zato, da lahko opustimo in prenehamo z našim hrepenenjem.

Temu se reče recitiranje z namenom, da stvari odrežemo. K recitiranju se nagibamo z namenom, da vse stvari podaljšamo ali pa, če imamo občutek, da so predolge, da bi jih skrajšali in bi ugajale našim željam. Vse je zabloda. Vsi ljudje, ki sedijo v dvorani so v zablodi, vsak od njih. Tisti, ki recitirajo so v zablodi, tisti, ki poslušajo so v zablodi, vsi so v zablodi! Vse na kar lahko pomislijo je: »Kako se lahko izognemo trpljenju?« Kdaj sploh bodo prakticirali?

Kadarkoli se pojavi bolezen se tistim, ki razumejo, ne zdi nič čudnega. Biti rojen na temu svetu vključuje izkušanje bolezni. Vendar pa so tudi Buddha in Plemeniti tekom bivanja bolezni omejevali in jih tudi zdravili z zdravili. Za njih je bila to preprosto stvar korekture elementov. Niso se na slepo oprijeli telesa ali mističnih ceremonij in podobnega. Bolezni so zdravili s pravilnim pogledom, niso jih zdravili z zablodo. »Če se pozdravi, se pozdravi, če se ne potem se ne« - tako so videli stvari.

Govorijo, da se današnje dni budizem na Tajskem lepo razvija, ampak meni zgleda, kot da je potonil skoraj toliko kolikor je sploh možno. Dhamma dvorane so polne pozornih ušes, ampak njihov pristop je napačen. Tudi starejši člani skupnosti so takšni in tako vsi le vodijo drug drugega v še več zablode.

Tisti, ki to vidi bo vedel, da je resnična praksa skoraj nasprotje temu kar dela večina ljudi. Te dve strani komaj razumeta druga drugo. Kako bodo ti ljudje prešli preko trpljenja? Recitacije imajo za realizacijo resnice, vendar se obrnejo naokrog in jih uporabijo, da povečajo svojo zablodo. Pravilni poti obrnejo svoj hrbet. Ena gre na vzhod, druga pa na zahod - kako se lahko kdaj srečata? Nista niti blizu druga drugi.

Če ste v to pogledali, boste videli, da je situacija takšna. Večina ljudi je izgubljenih. Ampak kako jim lahko poveste? Vse so postali rituali in mistične ceremonije. Recitirajo, vendar recitirajo z neumnostjo, ne z modrostjo. Učijo se, vendar se učijo z nespametjo, ne z modrostjo. Razumejo, vendar razumejo z nespametjo, ne z modrostjo. In tako končajo skupaj z neumnostjo, živijo z neumnostjo, razumejo z neumnostjo. Tako je to. In kar se tiče učenja, vse kar učijo ljudi te dni je kako biti neumni. Govorijo, da učijo ljudi kako biti pametni, da jim dajejo znanje. Ampak, ko v to pogledate s stališča resnice vidite, da učijo ljudi kako zaiti in se oprijeti zmote.

Resnični temelj učenja je v tem, da se vidi attā, občutek sebstva kot prazno, brez trdne identitete. Notranjost je brez bitnosti. Ampak večina ljudi pride h učenju Dhamme, da povečajo svoj pogled na jaz, nočejo izkusiti trpljenja ali težavnosti. Hočejo, da je vse prijetno. Mogoče hočejo preiti preko trpljenja, ampak, če je tam še vedno jaz, kako jim to lahko kdaj uspe?

Recimo, da pridemo do imetja zelo dragega predmeta. V minuti, ko pride predmet v našo last. se naš um spremeni. »Torej, kje naj ga imam? Če ga imam tam ga mogoče kdo ukrade.« Ko poskušamo najti vrano mesto kjer ga lahko imamo, se spravimo v stanje zaskrbljenosti. In kdaj se je um spremenil? Spremenil se je tisto minuto, ko smo predmet dobili - trpljenje se je pojavilo točno takrat. Ne glede na to kje pustimo predmet, se ne moremo sprostiti in tako smo v težavah. Če sedimo, hodimo ali ležimo, smo zgubljeni v skrbeh.

To je trpljenje. In kdaj se je pojavilo? Pojavilo se je takoj, ko smo razumeli, da smo nekaj pridobili, tam leži trpljenje. Preden smo imeli ta predmet, trpljenja ni bilo. Ni se še pojavilo, ker še ni bilo predmeta katerega bi se oprijeli.

Attā, jaz, je enak. Če razmišljamo v smislu »moj jaz« potem vse naokrog postane »moje«. Sledi zmeda. Zakaj je tako? Vzrok za vse skupaj je, da je tam jaz. Tega kar je v ospredju, ne damo na stran zato, da bi videli tisto, kar je v ozadju. Jaz je le predstava v ospredju. Te predstave morate dati na stran zato, da vidite v srce stvari, ki je v ozadju. Preobrnite to kar je v ospredju, da najdete tisto, kar je v ozadju.

To lahko primerjate z neoluščenim rižem. Ali se lahko neoluščen riž poje? Seveda se lahko, vendar ga morate najprej zmleti. Znebite se lupine in znotraj boste našli zrno. Torej, če ne stremo lupine, ne bomo našli zrna. Kot pes, ki leži na kupu neoluščenega zrna. Njegov želodec kruli 'krul-krul-krul', ampak vse kar lahko naredi je, da leži tam, misleč: »Kje lahko dobim kaj za pojest?« Ko je lačen, skoči iz kupa riževih zrn in steče v iskanje za ostanki hrane. Čeprav spi točno na vrhu kupa hrane, ne ve nič o tem. Zakaj? Ne more videti riža. Psi ne morejo jesti neoluščenega riža. Hrana je tam, ampak pes je ne more pojesti.

Lahko imamo učenje vendar, če ne prakticiramo v skladu z njim, še zmeraj ne vemo zares. Nezavedni smo ravno tako kot pes, ki spi na kupu riža. Spi na kupu hrane, ampak o njej ne ve nič . Ko postane lačen, mora odskočiti in odkolovratit za hrano nekam drugam. Škoda je, kajneda? Tam je zrno riža, ampak kaj ga zakriva? Lupina skriva zrno in pes ga tako ne more pojesti. In tam je tisto, kar je v ozadju. In kaj to zakriva? To kar je v ospredju zakriva to, kar je v ozadju in tako ljudje samo »sedijo na kupu riža, nezmožni ga pojesti«, nezmožni prakse, nezmožni videti kar je v ozadju. In tako spet in spet obtičijo v predstavah ospredja. Če ste obtičali v teh predstavah, je trpljenje tam. Oblegali vas bodo postajanje, rojstvo, starost, bolezen in smrt.

In tako ni ničesar drugega, kar bi ljudi zaustavljalo, zaustavljeni so točno tukaj. Ljudje, ki študirajo Dhammo ne da bi prodrli do njenega resničnega pomena, so ravno takšni kot pes na kupu neoluščenega riža, ki riža ne pozna. Lahko celo strada, pa še vedno ne najde ničesar za jesti. Pes ne more jesti neoluščenega riža, ne ve sploh, da je to hrana. Po dolgem času brez hrane lahko celo umre, na vrhu tega kupa riža! Ljudje so takšni. Ne glede na to koliko se učimo Dhamme, ki jo je podal Buddha, ne bomo videli, če ne prakticiramo. Če je ne vidimo, potem je ne poznamo.

Ne začnite misliti, da boste s tem, ko se boste veliko naučili in znali, prepoznali Dhammo Buddhe. To je tako, kot če bi govorili, da ste videli vse kar je za videti samo zato, ker imate oči ali ker imate ušesa. Mogoče vidite, ampak ne vidite popolnoma. Vidite samo z »zunanjim očesom« in ne z »notranjim očesom«, slišite samo z »zunanjim ušesom« in ne z »notranjim ušesom«.

Če popravite ospredje in razkrijete ozadje, boste dosegli resnico in jasno videli. Izkoreninili boste ospredje in izkoreninili boste oprijemanje.

Ampak to je kot neka vrsta sladkega sadeža: čeprav je sadež sladek, se moramo zanesti na stik z izkušnjo tega sadeža, preden bomo vedeli kakšen je okus. Torej ta sadež je prav tako sladek, četudi ga nihče ne okusi. Dhamma Buddhe je takšna. Čeprav je resnica, ni resnica za tiste, ki je zares ne poznajo. Ne glede na to kako odlična ali fina je lahko, je za njih brez vrednosti.

Torej, zakaj ljudje grabijo po trpljenju? Kdo na temu svetu hoče samemu sebi prizadejati trpljenje? Nihče, seveda. Nihče noče trpljenja, vendar pa ljudje še vedno ustvarjajo pogoje za trpljenje, kakor da bi se potepali naokrog in trpljenje iskali. Znotraj njihovih src ljudje iščejo srečo, nočejo trpljenja. In zakaj je potem tako, da ta naš um ustvari toliko trpljenja? Že samo opažanje tega je dovolj. Trpljenja nočemo in zakaj potem še zmeraj ustvarjamo toliko trpljenja sami zase? Enostavno je videti, lahko je samo zaradi tega, ker trpljenja ne prepoznamo, ne prepoznamo konca trpljenja. Zaradi tega se ljudje obnašajo na tak način kot se. Kako lahko ne bi trpeli, ko pa nadaljujejo z obnašanjem na tak način?

Ti ljudje imajo micchā-diṭṭhi^*, ampak ne vidijo, da je micchā-diṭṭhi. Karkoli govorimo, verjamemo ali naredimo in ima to za rezultat trpljenje, je vse napačen pogled. Če ne bi bil napačen pogled, rezultat ne bi bilo trpljenje. Ne bi se mogli oprijemati trpljenja, niti ne sreče ali sploh kakršnegakoli pogoja. Stvarem bi pustili, da gredo po svoji naravni poti, kakor gre voda v potoku. Ne rabimo jih zajeziti, moramo samo pustiti, da gredo po svoji naravni poti.

Tok Dhamme je takšen, ampak tok nevednega uma se poskuša upreti Dhammi v obliki napačnega pogleda. Trpljenje je zaradi napačnega pogleda - tega ljudje ne vidijo. V to je vredno pogledati. Kadarkoli imamo napačen pogled, bomo izkusili trpljenje. Če ga ne izkusimo v sedanjosti, se bo pojavilo kasneje.

Ljudje zgrešijo točno tukaj. Kaj jih zaustavlja? Ospredje zaustavlja ozadje, ljudem preprečuje jasno videti stvari. Ljudje študirajo, se naučijo, prakticirajo, vendar prakticirajo z ignoranco ravno tako kot oseba, ki je izgubila pravo smer. Hodi proti zahodu misleč, da hodi proti zahod ali pa hodi proti severu, misleč, da hodi proti jugu. Tako daleč so zašli ljudje. Takšna praksa je zares samo usedlina prakse, v bistvu je katastrofa. Katastrofa je zaradi tega, ker se obrnejo naokrog in gredo v nasprotno smer, padejo stran od resničnega cilja prakse Dhamme.

Takšna situacija povzroča trpljenje, pa vendar ljudje mislijo, da bo početje tega, pomnenje tistega, študij tega ali tistega, vzrok za prenehanje trpljenja. Kot oseba, ki hoče veliko stvari. Hoče nakopičiti toliko kot je možno, misleč, da bo trpljenje izginilo, če zbere dovolj. Tako ljudje mislijo, ampak njihovo razmišljanje se oddaljuje od resnične poti. Kot ena oseba, ki gre severno in druga, ki gre južno, pa še zmeraj verjameta obe, da gresta v enako smer.

Večina ljudi še zmeraj tiči v gmoti trpljenja, še zmeraj tavajo v saṃsāri, samo zaradi tega, ker razmišljajo tako. Če se pojavi bolezen ali bolečina je vse na kar lahko pomislijo, kako se je znebiti. Hočejo jo ustaviti kakor hitro se da, pozdraviti jo morajo za vsako ceno. Ne pomislijo, da je to normalna pot saṅkhāre. Nihče ne razmišlja tako. Telo se spremeni in ljudje tega ne vzdržijo, tega ne morejo sprejeti, tega se morajo znebiti za vsako ceno. Kakorkoli, na koncu ne morejo zmagati, ne morejo premagati resnice. Vse se podre. To je nekaj, v kar ljudje nočejo pogledati, nenehno utrjujejo svoj napačen pogled.

Prakticiranje za realizacijo Dhamme je najboljša stvar. Zakaj je Buddha razvil vse izpopolnjenosti? Zaradi tega, da je to lahko realiziral in omogočil drugim, da vidijo Dhammo, prepoznajo Dhammo, prakticirajo Dhammo in so Dhamma - zato, da lahko opustijo in so brez bremena.

»Ne oprijemajte se stvari.« Ali pa drugače rečeno: »Primite, ampak ne primite na trdo.« Tudi to je pravilno. Če vidimo nekaj, to primemo: »Oh, to je to« in potem to odložimo. Vidimo nekaj drugega, to primemo in držimo, ampak ne trdo. Držimo le za toliko, da o tem premislimo, da prepoznamo, da potem to opustimo. Če boste držali ne da bi opustili, nosili ne da bi odložili breme, potem boste težki. Če nekaj primete in to nekaj časa nosite, potem to odložite, ko postane težko. Vrzite stran. Ne ustvarjajte si trpljenja.

To bi morali prepoznati kot vzrok za trpljenje. Če poznamo vzrok trpljenja, potem se trpljenje ne more pojaviti. Da se pojavita tako sreča kot trpljenje, mora biti tam attā, jaz. Mora biti »jaz« in »moje«, to mora biti ospredje. Če gre um takoj, ko se vse te stvari pojavijo naravnost v ozadje, odstrani to ospredje. Odstrani uživanje, odpor in oprijemanje od teh stvari. Kot kadar se nekaj kar ima za nas vrednost izgubi, ko to spet najdemo naše skrbi izginejo.

Še preden vidimo ta predmet, so mogoče naše skrbi razkrite. Na začetku mislimo, da je izgubljen in zaradi tega trpimo, ampak potem pride dan, ko se naenkrat spomnimo: »Oh, saj res! Tja sem ga dal, zdaj se spomnim!« Takoj, ko se spomnimo tega, takoj, ko vidimo resnico, se počutimo vesele, četudi naše oči niso ozrle tega predmeta. Temu se reče »videti znotraj«, opaziti z očesom uma in ne z zunanjim očesom. Če vidimo v umu, potem že čutimo olajšanje, četudi tega predmeta še nismo ozrli z očmi.

Podobno, ko razvijamo prakso Dhamme, dosežemo Dhammo, vidimo Dhammo, potem kadarkoli naletimo na problem, ta problem rešimo takoj, točno takrat in tam. Izgine popolnoma, je odložen, izpuščen.

Buddha je hotel, da pridemo v stik z Dhammo, vendar pridejo ljudje samo v stik z besedami, knjigami in zapiski. To je stik s tem kar je v zvezi z Dhammo in ne stik z dejansko Dhammo, kot so jo učili naši veliki učitelji. Kako lahko ljudje govorijo, da prakticirajo dobro in kot je treba. Daleč od tega so.

Buddha je bil poznan kot lokavidū, svet je jasno prepoznal. Svet vidimo prav zdaj, v redu, ampak nejasno. Več kot vemo, temnejši postaja svet, ker je naše vedenje nejasno, ni jasno vedenje. Ima napako. Temu se reče »vedenje skozi temo« z odstopanjem v luči in jasnosti.

Ljudje so obtičali tukaj ampak to ni malenkost. To je pomembna stvar. Večina ljudi hoče dobroto in srečo, ampak preprosto ne vedo, kaj so vzroki za to dobroto in srečo. Karkoli je to lahko, če še nismo videli škodljivosti tega, ne moremo opustiti. Ne glede na to, kako slabo je lahko, še zmeraj ne moremo opustiti, če nismo resnično videli škodljivosti tega. Nasprotno, če zares vidimo škodljivost v nečem in to presega dvom, potem lahko opustimo. Takoj, ko vidimo škodljivost nečesa in korist v opuščanju, je tam takojšna sprememba.

Zakaj je tako, da še zmeraj nismo dosegli, da še zmeraj ne moremo opustiti? To je zaradi tega, ker škodljivosti ne vidimo jasno, naše védenje ima napake, temno je. Zaradi tega ne moremo opustiti. Če bi jasno vedeli kot Buddha ali pa učenci, ki so bili arahanti, bi sigurno opustili, naši problemi bi se porazgubili brez nobenih težav.

Ko vaša ušesa slišijo zvok jim pustite, da opravijo svoje delo. Ko vaše oči opravljajo svojo funkcijo z oblikami jim pustite, da to naredijo. Ko vaš nos dela z vonjavami pustite, da opravi svoje. Ko vaše telo zazna tipnost, opravlja svojo naravno funkcijo. Kje se bodo pojavili problemi? Ni problemov.

Na enak način vse te stvari, ki pripadajo ospredju, pustite z ospredjem in se zavedajte tega, kar je v ozadju. Preprosto bodite »tisti, ki ve«, vedenje brez fiksiranja, vedenje in dopuščanje stvarem, da gredo po svoji naravni poti.

Vsa naša imetja, jih ima kdo zares v lasti? Jih ima v lasti naš oče ali naša mama ali pa naši sorodniki? Nihče zares ne dobi ničesar. Zaradi tega je Buddha rekel, da vsem tem stvarem pustite da so, pustite da gredo. Poznajte jih jasno. Poznajte s prijemanjem, ampak ne na hitro. Uporabite stvari na način, ki je koristen, ne pa na škodljiv način ko se jih hitro oprimete, dokler se ne pojavi trpljenje.

Da prepoznate Dhammo morate prepoznavati na tak način. To je način prepoznavanja, ki preseže trpljenje. Takšne vrste znanje je pomembno. Znanje o izdelavi stvari, o uporabi orodij, znanje različnih znanosti o svetu in tako naprej, vse to ima svoje mesto, ampak to niso superiorna znanja. Dhamma mora biti prepoznana na način, kot sem to razložil tukaj. Ne rabite vedeti ogromno, že toliko je dovolj za praktikanta Dhamme - da ve in potem opusti.

Veste, ni tako, da bi morali umreti preden lahko presežete trpljenje. Trpljenje presežite v tem življenju, ker veste kako rešiti probleme. Prepoznajte ospredje, prepoznajte ozadje. Naredite to v tem življenju medtem, ko prakticirate tukaj. Nikjer drugje ne boste našli tega. Ne oprijemajte se na stvari. Primite, ampak ne oprijemajte se.

Mogoče se sprašujete: »Zakaj adžan to vedno ponavlja?« Kako drugače bi lahko učil, kako drugače bi lahko povedal, ko pa je resnica ravno takšna kot govorim? Četudi je resnica, ne primite na hitro niti te! Če se oprimete na slepo, postane lažna. Kot pri psu, če zagrabite njegovo nogo. Če ne spustite, se bo pes obrnil in vas ugriznil. Samo poskusite. Vse živali se obnašajo tako. Če ne spustite, nima druge možnosti, kot da ugrizne. Ospredje je enako. Živimo v skladu z dogovori. Tukaj so zato, da nam pripomorejo v temu življenju, ampak to niso stvari, katerih bi se oprijeli tako močno, da nam bi povzročali trpljenje. Stvarem samo pustite, da gredo.

Kadarkoli čutimo, da imamo definitivno prav in to tako močno, da se ne bomo odprli čemurkoli ali komurkoli, točno tam nimamo prav. Po postane napačen pogled. Ko se pojavi trpljenje, od kod se pojavi? Vzrok je napačen pogled, sadež le tega pa je trpljenje. Če bi bil pogled pravilen, ne bi povzročal trpljenja.

In tako jaz pravim: »Dovolite širino, ne oprijemajte se stvari.« »Pravilno« je le še ena predpostavka. Samo pustite, da gre. »Napačno« je še en pogoj ospredja. Samo pustite, da je takšen. Če čutite, da imate prav, pa vendar drugi nasprotujejo zadevi, se ne prepirajte. Samo pustite, da gre. Takoj, ko veste, opustite. To je neposredna pot.

Ponavadi ni tako. Ljudje se pogosto ne vdajo drug drugemu. Zaradi tega nekateri ljudje, celo praktikanti Dhamme, ki sebe še zmeraj ne poznajo, lahko govorijo popolne neumnosti, pa vendar si mislijo, da so modri. Mogoče rečejo kaj tako neumnega, da drugi tega sploh ne morejo poslušati, pa vendar si mislijo, da so bistrejši od drugih. Drugi ljudje tega sploh ne morejo poslušati, ampak še zmeraj si mislijo, da so pametni, da imajo prav. Ne počnejo drugega, kot oglašujejo svojo neumnost.

Zato modri pravijo: »Kakršenkoli govor, ki ne upošteva aniccaṃ, ni govor modre osebe, ampak je govor bedaka. Je govor zablode. Je govor nekoga, ki ne ve, da se bo trpljenje pojavilo točno tam.«

Na primer, recimo, da ste se odločili, da greste jutri v Bangkok in vas bi nekdo vprašal: »Ali greste jutri v Bangkok?« »Upam, da grem v Bangkok. Če ne bo nobenih ovir bom verjetno šel.« Temu se reče govorjenje z Dhammo v mislih, govorjenje z aniccaṃ v mislih, upoštevanje resnice, minljive, ne sigurne narave tega sveta. Ne rečete: »Ja, sigurno grem jutri.« Kaj boste naredili, če se zgodi, da ne greste? Boste vsem ljudem, ki ste jim povedali da greste, razposlali to novico? Vse kar bi povedali, bi bil nesmisel.

Na praksi Dhamme je še vedno veliko več. Postane bolj in bolj subtilna. Ampak, če je ne vidite, mogoče mislite, da govorite pravilno celo kadar govorite napačno in se z vsako besedo oddaljujete od resnične narave stvari. In še zmeraj si mogoče mislite, da govorite resnico. Preprosto povedano: karkoli kar govorimo ali počnemo kar povzroča trpljenje, bi moralo biti poznano kot micchā-diṭṭhi. To je zabloda in neumnost.

Večina praktikantov ne premisli na tak način. Za karkoli jim je všeč mislijo, da je prav in enostavno verjamejo sami sebi. Na primer, lahko prejmejo neko darilo ali naziv, naj bo to predmet, položaj ali celo hvaljenje in mislijo, da je to dobro. To si vzamejo za neke vrste stalen pogoj. In tako postanejo polni ponosa in domišljavosti, ne premislijo: »Kaj je to jaz? Kje je ta tako imenovana 'dobrota'? Od kod je prišla. Ali imajo drugi enake stvari?«

Buddha je učil, da bi se morali vesti normalno. Če ne zakopljemo, zagrizemo in pogledamo v to točko pomeni, da je še zmeraj potopljena v nas. Pomeni, da so ti pogoji še zmeraj zakopani znotraj naših src - še zmeraj smo potopljeni v bogastvo, položaj in hvalo. In tako postanemo zaradi njih nekdo drug. Mislimo si, da smo boljši kot poprej, da smo nekaj posebnega in s tem se pojavi zmeda vseh vrst.

Dejansko, v resnici na človeških bitjih ni ničesar. Karkoli naj že bomo je to le v področju ospredja. Če damo ospredje na stran, vidimo ozadje in vidimo, da tam ni ničesar. Tam so le univerzalne karakteristike - rojstvo na začetku, sprememba na sredini in prenehanje na koncu. To je vse kar je. Če vidimo, da so vse stvari takšne, potem se problemi ne pojavijo. Če to razumemo, bomo imeli zadovoljstvo in mir.

Težave se pojavijo tam, kjer razmišljamo kot pet asketskih učencev Buddhe. Sledili so navodilom svojega učitelja, ampak, ko je spremenil svojo prakso, niso mogli razumeti kaj je mislil ali vedel. Zaključili so, da je Buddha opustil svojo prakso in se preobrnil k vdajanju v čutnost. Če bi bili mi na temu mestu, bi si verjetno mislili enako in ne bi bilo načina s katerim bi to popravili. Držali bi se starih navad, misleč na nižji način pa vendar s prepričanjem, da je višji. Videli bi Buddho in mislili, da je opustil prakso, ter se preobrnil k vdajanju v čutnost, ko tistih pet asketov. Pomislite koliko let so takrat že prakticirali, pa vendar so bili še zmeraj na napačni poti, še zmeraj so bili neuspešni.

Zaradi tega pravim, da prakticirajte in tudi glejte na rezultate svoje prakse. Glejte posebno tam, kjer nočete slediti, kjer je trenje. Kjer ni trenja, tam ni problema, stvari tečejo. Če je trenje, stvari ne tečejo. Ko vzpostavite jaz, stvari postanejo trdne, kot gmota oprijemanja. Ni dajanja, ni sprejemanja.

Večina menihov in praktikantov se nagiba k temu. Kakorkoli so razmišljali v preteklosti, tako nadaljujejo. Nočejo se spremeniti, ne premislijo. Mislijo si, da imajo prav in tako ne morejo imeti narobe, ampak dejansko je »napačnost« zakopana znotraj »pravilnosti«, čeprav večina ljudi tega ne ve. Kako da je tako? »To je prav«... Ampak, če nekdo drug reče, da ni prav, ne boste popustili, morate se prepirati. Kaj je to? To je diṭṭhi-māna. Diṭṭhi pomeni pogledi, māna je navezanost na te poglede. Če se navežemo celo na to, kar je prav, ne da bi popustili komurkoli drugemu, potem to postane narobe. Prijemati pravilnost na hitro je le vzpostavljanje jaz-a, opuščanja ni tam.

To je točka, ki ljudem povzroči veliko težav, razen za tiste praktikante Dhamme, ki vedo, da je ta zadeva, ta točka, zelo pomembna. Nanjo ne bodo pozabili. Če se pojavi medtem, ko govorijo, oprijemanje pridrvi na plan. Mogoče se bo zadržala za nekaj časa, mogoče en ali dva dni, tri ali štiri mesece, leto ali dve. To velja za počasne, tako je. Za hitre je odziv takojšen - preprosto opustijo. Pojavi se oprijemanje in tam je takoj opuščanje, um prisilijo, da opusti točno takrat in tam.

Morate videti te dve funkciji v delovanju. Tukaj je oprijemanje. Torej kdo je tisti, ki se temu oprijemanju opira? Kadarkoli izkusite mentalen vtis, bi mogli videti te dve funkciji v delovanju. Tam je oprijemanje in tam je tisti, ki onemogoča oprijemanje. Sedaj samo glejte ti dve stvari. Mogoče boste oprijemali dolgo časa preden opustite.

Z opažanjem in nenehno prakso na tak način, oprijemanje postane lažje, ostane ga manj in manj. Pravilni pogled se poveča s tem, ko napačni pogled postopoma upade. Oprijemanje se zmanjša, pojavi se ne-oprijemanje. Tako je za vse. Zaradi tega pravim, da to točko upoštevajte. Naučite se rešiti probleme v sedanjem trenutku.

OPOMBE:

Vir: iz Food for the Heart, Ajahn Chah; prevod odlomka ‘Transcendence’

Prevod: Samanera Mahidipo / januar 2019