adžan Ča - Vzdrževanje standarda

Govor podan v Wat Pah Pongu po zaključku izpitov iz Dhamme l. 1978.

Danes imamo srečanje po zaključku vsakoletnih izpitov¹ iz Dhamme. Ob temu času bi se morali spomniti pomembnosti izpolnjevanja samostanskih dolžnosti; tistih do magisterja in tistih do učiteljev. Te nas držijo skupaj kot enotno skupino, nam omogočajo, da živimo skladno in strpno. Vodijo nas tudi k medsebojnemu spoštovanju, kar koristi skupnosti.

V vseh skupnostih, ne glede na njihovo obliko, od časa Buddhe pa do danes se morajo njihovi člani medsebojno spoštovati, če ne te ne morejo uspeti. Če so to laične skupnosti ali pa samostanske, ko je premalo medsebojnega spoštovanja potem ni solidarnosti. Pomanjkanje medsebojnega spoštovanja privede do malomarnosti in praksa začne sčasoma propadati.

Naša skupnost praktikantov Dhamme živi tukaj že okoli petindvajset let, enakomerno raste, ampak lahko bi začela propadati. To moramo razumeti. Ampak, če smo vsi pazljivi, imamo medsebojno spoštovanje in nadaljujemo z vzdrževanjem standardov prakse, potem čutim, da bo naša skladnost trdna.

Študij in praksa sta par. Budizem je rasel in uspeval vse do današnjih dni, ker je šel študij s prakso z roko v roki. Če se samo učimo iz zapisov na nepazljiv način, potem pride do malomarnosti. Na primer, prvo leto smo imeli tukaj med deževnim umikom sedem menihov. Takrat sem si mislil: »Kadarkoli se menihi začnejo pripravljati na izpite iz Dhamme se zdi, da praksa nazaduje.« Ko sem o tem razmislil, sem poskušal najti vzrok in tako začel z učenjem vseh sedmih menihov, ki so tu ostali med deževnim umikom. Učil sem jih približno štirideset dni, od takrat ko smo zaključili z obrokom (pred poldnevom), pa do šestih zvečer, vsak dan. Na izpitih se je izkazalo, da je rezultat precej dober. Vseh sedem menihov ga je opravilo.

To je bilo dobro, ampak do težave je prišlo pri tistih, ki niso bili dovolj pazljivi. Za učenje je potrebno veliko recitacij in ponavljanja. Tisti, ki niso vajeni vzdržnosti in omejevanja, popustijo pri meditativni praksi in se ves čas samo učijo ter ponavljajo. To povzroči, da zanemarijo svoj dosedanji način, svoj standard prakse. In to se zgodi zelo pogosto.

Potem, ko so menihi z učenjem in izpiti zaključili, sem opazil spremembo v njihovem obnašanju. Meditacije v hoji ni bilo, le malo sedenja in več druženja. Manj je bilo vzdržnosti in zbranosti.

Dejansko bi morali v naši praksi zares določiti, da ko je to meditacija v hoji, spremljamo samo hojo, ko je to meditacija v sedenju, smo osredotočeni samo na sedenje. Ne glede na to ali stojite, hodite, sedite ali ležite, bi se morali truditi, da ste zbrani. Ampak, ko se ljudje veliko učijo, postane njihov um poln besed, zatopijo se v knjige in pozabijo sami nase. Izgubijo se v zunanjosti. Sicer to velja samo za tiste, ki nimajo modrosti, ki niso vzdržni in nimajo razvitega sati. Za takšne ljudi je učenje lahko razlog za nazadovanje. Ko so takšni ljudje usmerjeni v študij, ne meditirajo sede ali v hoji in postajajo vedno manj in manj vzdržni. Njihov um postane vedno bolj in bolj zmeden. Nesmiselni pogovori, pomanjkanje vzdržnosti in druženje postanejo dnevna rutina. To je razlog za popuščanje v praksi. Vzrok ni sam študij, ampak nekateri ljudje se na ta način prenehajo truditi in pozabijo sami nase.

Dejansko so zapisi smerokazi pri pri praksi. Če prakso zares razumemo, potem branje ali učenje meditacijo še bolj poglobi. Ampak, če se samo učimo in pozabimo nase, bomo začeli le veliko govoriti in zahajati v brezciljne dejavnosti. Ljudje nočejo prakticirati meditacije in se hočejo kmalu razmenišiti. Večinoma tistim, ki preštudirajo veliko, v kratkem času spodleti in se razmenišijo. Ne gre se za to, da bi bilo učenje slabo ali da praksa ni dobra. Gre za to, da ljudem spodleti raziskati sebe.

Ko sem to opazil pri drugem deževnem umiku, sem prenehal z učenjem zapisov. Veliko let kasneje je prihajalo več in več mlajših moških z željo, da postanejo menihi. Nekateri od njih niso vedeli nič o Dhamma-Vinayi in se niso hoteli zanimati za tekste. Odločil sem se, da situacijo rešim s pomočjo izkušenejših menihov, ki so že imeli potrebno znanje za učenje. In tako so učili vse do danes. Od tod izhaja študij pri nas.

Vseeno vsako leto po zaključku izpitov, pozivam vse menihe, da svojo prakso ponovno vzpostavijo. Vse zapise, ki niso neposredno povezani z vašo prakso pospravite v omaro. Ponovno vzpostavite svoj način in se vrnite k standardom. Ponovno se posvetite skupnim dnevnim zadolžitvam, kot na primer skupne vsakodnevne recitacije. To je naš standard. Storite to, četudi samo za to, da nasprotujete svoji lenobi in nenaklonjenosti. To spodbuja vztrajnost.

Ne opustite svojih običajnih praks: jejte malo, spite malo, govorite malo. Bodite vzdržni in zbrani: vadite v vzdržnosti, redno vadite meditacijo v hoji in sede, redno se sestajajte ob temu primernem času. Prosim potrudite se, prav vsak od vas. Ne pustite, da bi ta odlična priložnost splavala po vodi. Prakticirajte. Tukaj imate možnost to prakticirati, ker živite pod vodstvom učitelja. On vas ščiti , zato bi se morali v celoti posvetiti praksi. Meditacijo v hoji ste že vadili, tudi zdaj bi morali hoditi. Meditacijo sede ste že vadili, prav tako bi morali sedeti zdaj. V preteklosti ste že recitirali skupaj zjutraj in zvečer, tudi zdaj bi se morali potruditi. To so določena opravila, prosim bodite prizadevni pri njih.

Ti, ki v meništvu preprosto 'ubijajo čas', nimajo nobene moči. Te, ki se opotekajo, so domotožni, zmedeni - jih vidite? To so tisti, ki svojega uma ne usmerijo v prakso. Ni jim treba opraviti nobenega dela. Ne moremo samo ležati tu naokoli. Če ste budistični menih ali novinec, jeste dobro. Tega nebi smeli jemati za samoumevno. Kāmasukallikānuyogo² je nevarnost. Potrudite se, da najdete svoj način prakse. Karkoli ni prav, na tem delajte in se ne izgubljajte v zunanjih objektih.

Tisti, ki je prizadeven, nikoli ne pozabi na meditacijo v hoji in sede, nikoli ne popusti pri vlaganju truda v vzdržnost in zbranost. Samo opazujte menihe tu. Kdorkoli je že pojedel in zaključil s svojimi opravki, je obesil svoja oblačila in vadi meditacijo v hoji. Ko hodi mimo svoje koče vidimo, da je pot pred njo dobro shojena, vidimo, da po njej hodi pogosto. Ta menih ni zdolgočasen s svojo prakso. Ta je tisti, ki se trudi, ki je prizadeven.

Če se vsi posvetite praksi na tak način, ne bo veliko možnosti za nastajanje problemov. Če ne uspete vzpostaviti prakse, meditacije v hoji in sede, potem ne počnete drugega kot tavate sem ter tja. Ni vam všeč tukaj in odidete drugam. Tudi tam vam ni všeč in se vrnete nazaj. To je vse, kar počnete. Hodite, kamor vas vleče. Takšni ljudje niso vzdržni dolgoročno, to ni dovolj dobro. Ne rabite veliko potovati sem in tja, samo ostanite tu in razvijte prakso, natančno se jo naučite. Potovanje lahko počaka za kasneje, to ni težko. Potrudite se, vsak od vas.

Uspešnost in nazadovanje sta odvisna od tega. Če se zares želite lotiti stvari pravilno, potem se učite in prakticirajte sorazmerno. Združite oboje. To je tako kot telo in um. Če je um sproščen in telo ni bolno ter je zdravo, potem postane um zbran. Če pa je um zmeden, če tudi je telo močno, potem ne bo lahko. Kaj šele, če tudi telo izkuša nevšečnosti.

Študij meditacije je študij razvijanja ter opuščanja. S študijem tukaj mislim: kadarkoli v umu nastane izkušnja, se je še vedno oprijemamo? Naredimo okoli nje probleme? Občutimo zadovoljstvo ali odpor? Preprosto povedano: se še vedno izgubljamo v naših mislih? Ja, se. Če nam nekaj ni všeč, se odzovemo z odporom, če pa nam je všeč, čutimo prijetnost. Um postane nečist in nejasen. Če je naša situacija takšna, moramo videti, da imamo še vedno napake, da smo še vedno nepopolni, da nas še vedno čaka delo. Mora biti več opuščanja in več vztrajnosti pri razvijanju. To mislim s študijem. Če obtičimo pri čemerkoli, prepoznamo, da smo obtičali. Prepoznamo stanje v katerem smo in delamo na tem, da se popravimo.

Življenje skupaj in stran od učitelja bi moralo biti enako. Nekatere ljudi je strah. Strah jih je, da jih bo učitelj grajal ali zmerjal, če ne bodo vadili meditacije v hoji in sede. To je po eni strani dobro, ampak v resnični praksi se vam ni treba bati drugih, paziti se morate svojih pomanjkljivosti, ki se pokažejo v vaših dejanjih, besedah ali mislih. Ko vidite pomanjkljivosti v vaših dejanjih, besedah ali mislih, morate biti pazljivi. Attano codayattānam - 'morate se vzpodbuditi', ne pustite, da to naredijo drugi. Hitro se moramo izboljšati, se prepoznati. Temu se reče 'študij', razvijanje ter opuščanje. Poglejte v to, dokler ne vidite jasno.

S takšnim načinom življenja se zanašamo na vztrajnost, neglede na vsa onesnaženja. Čeprav je to dobro, je še zmeraj na nivoju 'praksa Dhamme, ne da bi jo uvideli'. Če smo prakticirali Dhammo in jo uvideli, potem smo že opustili karkoli ni prav in razvili karkoli je koristno. Opažanje tega v nas, nam daje dober občutek. Ne glede na to kaj govorijo drugi, poznamo naš um, nas to ne gane. V miru smo lahko kjerkoli.

Mlajši menihi in novinci, ki so šele začeli s prakso, mogoče mislijo, da izkušenejši adžan ne vadi veliko meditacije v hoji ali sede. Ne oponašajte ga v tem. Morali bi posnemati in ne oponašati. Posnemati je eno in oponašati je drugo.

Dejstvo je, da izkušenejši adžan biva na tak način, ki je najprimernejši zanj. Čeprav se zdi navzven kot da ne prakticira, je njegova notranja praksa vzpostavljena. Karkoli je v njegovem umu, se ne da videti z očesom. Budistična praksa je praksa uma. Čeprav praksa morda ni opazna v njegovih dejanjih in besedah, je um druga stvar.

Torej, učitelj, ki je prakticiral dolgo časa, ki je vešč v praksi lahko daje vtis, kot da ne opazuje svojih dejanj in besed. Ampak na svoj um je pazljiv. Je zbran. Ko vidite njegove zunanje poteze, ga lahko poskusite oponašati tako, da govorite kakorkoli vam paše, ampak to ni isto. Niste na istem nivoju. Razmislite o tem.

Obstaja resnična razlika, vaša dejanja prihajajo iz drugačnih mest. Čeprav se zdi, da adžan samo sedi tu in tam, on ni nepazljiv. On živi s stvarmi, ampak ni zmeden zaradi njih. Tega ne moremo videti, ker kar je v njegovem umu, je za nas neopazno. Ne sodite po zunanjih potezah, pomembna stvar je um.

Ko govorimo, naš um sledi temu govorjenju. Karkoli naredimo, naš um sledi temu. Ampak nekdo, ki je že prakticiral, lahko dela ali govori stvari, katerim njegov um ne sledi, ker je usmerjen k Dhammi in Vinayi. Na primer, včasih je lahko adžan s svojimi učenci strog. Njegovo govorjenje se zdi ostro in brezčutno, njegova dejanja pa se zdijo groba. Ko vidimo to, opazimo samo telesna in verbalna dejanja, ampak uma, ki je usmerjen k Dhammi in Vinayi, ne moremo opaziti. Usmerite se k navodilu Buddhe: »Ne bodite nepazljivi.« »Pazljivost je pot v nesmrtnost, nepazljivost je smrt.« Premislite o tem. Karkoli naredijo drugi ni pomembno, samo sami ne bodite nepazljivi, to je pomembna stvar.

Vse kar sem govoril tukaj je preprosto za to, da vas posvarim, da imate sedaj po zaključku izpitov možnost potovati naokoli in početi veliko stvari. Vsi neprenehoma pomnite, da ste sami praktikanti Dhamme: praktikant mora biti zbran, vzdržen in pazljiv.

Pomislite na učenje, ki razlaga 'Menih (bhikkhu): tisti, ki išče miloščino'. Če ga definiramo na tak način, potem je naša praksa bolj površinska. Če pa razumemo, da je to nekdo, ki vidi nevarnost v saṃsāri, tako kot je besedo definiral Buddha, potem je to veliko globlje.

Nekdo, ki vidi nevarnost v saṃsāri je nekdo, ki vidi pomanjkljivosti, ki vidi izpostavljenost svetu. V temu svetu je toliko nevarnosti, ampak večina ljudi tega ne vidi. V svetu vidijo prijetnost in srečo. Torej, Buddha je rekel, da je menih nekdo, ki vidi nevarnost v saṃsāri. Kaj je saṃsāra? Trpljenje saṃsāre je ogromno, je nevzdržno. Tudi sreča je saṃsāra. Buddha je učil naj se je ne oprijemamo. Če ne vidimo nevarnosti saṃsāre, potem se sreče oprimemo in pozabimo na trpljenje. Če smo nevedni, smo kot otrok, ki ne ve kaj je ogenj.

Če vidimo prakso Dhamme na tak način, 'menih: nekdo, ki vidi nevarnost v saṃsāri'; če imamo takšno razumevanje v hoji, sede ali leže, kjerkoli bomo, bomo občutili razstrastenje. Pri sebi opazimo, prisotna je pazljivost. Tudi, ko sedimo in nam je udobno, se počutimo tako. Karkoli naredimo, opazimo to nevarnost zato je naše stanje bistveno drugačno. Tej praksi se reče 'nekdo, ki vidi nevarnost v saṃsāri'

Nekdo, ki vidi nevarnost saṃsāre živi znotraj nje, ampak je tudi zunaj. To pomeni, da razume koncept in razume njegovo razrešitev. Karkoli govori takšna oseba, ni kot pri običajnih ljudeh. Karkoli naredi ni enako, karkoli misli, ni enako. Obnašanje takšne osebe je mnogo modrejše.

Zato je rečeno: »Posnemajte, ampak ne oponašajte.« Sta dva načina - posnemanje in oponašanje. Tisti, ki je naiven bo prevzel vse. Tega ne smete storiti! Ne pozabite nase.

To leto moje telo ni v najboljšem stanju. Nekatere stvari bom prepustil, da jih pomagajo urediti drugi menih in novinci. Mogoče si bom vzel čas za počitek. Tako se je dogajalo še pred časi, ki jih sploh pomnimo, in v svetu je enako: dokler sta oče in mama še vedno živa, so otroci uspešni in brez pomanjkanja. Ko starši umrejo se otroci ločijo. Najprej so bili bogati, nato postanejo revni. Ponavadi je tako, tudi v laičnem življenju, in tudi tukaj se to lahko opazi. Na primer, dokler je adžan še živ, so vsi uspešni in brez pomanjkanja. Ampak takoj ko umre, začne prihajati do propadanja. Zakaj je temu tako? Ker ljudje postanejo samozadovoljni in pozabijo nase dokler je učitelj še živ. Pri praksi in študiju se ne potrudijo zares. Kot v laičnem življenju, dokler sta starša še živa, jima otroci prepustijo vse. Odvisni so od staršev in ne znajo poskrbeti zase. Ko starša umreta, postanejo reveži. V meništvu je enako. Če adžan odide ali umre, se začnejo menihi družiti, nastanejo skupine in skupnost začne razpadati. Tako je skoraj vedno.

Zakaj je temu tako? Zato, ker pozabijo nase. Življenje ob opiranju na zasluge učitelja poteka gladko. Ko učitelj premine, se učenci razdelijo. V njihovih pogledih pride do razkola. Tisti, ki mislijo narobe, živijo na enem koncu in tisti, ki mislijo pravilno, na drugem. Tisti, ki se počutijo neprijetno, zapustijo stare znance in ustanovijo nove prostore z novim redom z lastnimi skupinami učencev. Tako to gre. V sedanjosti je enako. To je zaradi naše napake. Ta je v nas prisotna, ko je učitelj še živ. Nepazljivi smo. Ne sledimo takšnim standardom prakse, kot jih je učil adžan in jih ne razvijemo v našem srcu. Njegovim stopinjam ne sledimo resnično.

Celo v času Buddhe je bilo tako. Se spomnite zapisov? Tisti starejši menih, kako mu je že bilo ime Menih Subhadda! Ko se je Častiti Mahā Kassapa vračal iz Pāve je vprašal asketa: »Je Blaženi zdrav?« Asket je odgovoril: »Blaženi je pred sedmimi dnevi dosegel parinibbāno.«

Tisti menihi, ki še niso bili prebujeni so se žalostili, bili prizadeti, se jokali in tožili. Tisti, ki so dosegli Dhammo so razmislili zase: »Ah, Buddha je preminil. Odšel je od tukaj.« Ampak tisti, ki so bili še vedno v oprijemu svojih slabosti, kot častiti Subhadda, so govorili:

»Zakaj se žalostite? Buddha je preminil. To je dobro. Sedaj se lahko sprostimo. Ko je bil Buddha še živ, nas je neprenehno omejeval s tem ali onim pravilom, nekaterih stvari nismo mogli početi ali govoriti. Zdaj je Buddha preminil, to je dobro! Lahko delamo kar hočemo, govorimo kar hočemo. Zakaj bi se jokali?«

Tako je bilo vse od tistega časa pa do danes.

Karkoli pač je, čeprav je to nemogoče v celoti ohraniti: recimo, da imamo steklen kozarec in nanj pazimo ter skrbimo zanj. Vsakič po uporabi ga očistimo in postavimo na varno mesto. S kozarcem smo zelo previdni in ga tako lahko uporabljamo dolgo časa. Ko smo z njegovo uporabo zaključili, ga lahko uporabijo tudi drugi. Torej, nepazljiva uporaba kozarcev in njihovo vsakodnevno razbijanje ali uporaba enega kozarca za deset let, preden se razbije - kaj je boljše?

Naša praksa je takšna. Na primer, če od vseh nas, ki živimo tukaj in prakticiramo, prakticira dobro samo deset, potem bo Wat Pah Pong uspel. Kot v vaseh: četudi je v vasi s stotimi hišami samo petdeset takih kjer so dobri ljudje, bo ta vas uspela. Dejansko, jih najti samo deset bi že bilo veliko.

Ali recimo v samostanu kakor je ta: težko je najti samo pet ali šest menihov, ki so zares odločeni, ki zares prakticirajo.

Kakorkoli, sedaj nimamo drugih zadolžitev kot, da prakticiramo dobro. Razmislite o tem, kakšne obveze še imamo tukaj? Nimamo več denarja, imetja ali družin. Še hrano lahko vzamemo samo enkrat dnevno. Opustili smo veliko stvari, še celo boljše kot so te. Kot menihi in novinci opustimo vse. Ničesar si ne lastimo. Vse v čemer ljudje zares uživajo, smo opustili. Namen tega, da postanemo budistični menihi je, da prakticiramo. Zakaj bi torej hrepeneli za drugimi stvarmi, se predajali pohlepu, jezi in zablodi. Ni več primerno, da naša srca prepustimo drugim stvarem.

Premislite: zakaj smo vstopili v meništvo? Zakaj prakticiramo? Vstopili smo zato, da prakticiramo. Če ne prakticiramo, potem samo ležimo naokrog. Če ne prakticiramo, potem smo na slabšem kot laiki, nobene funkcije nimamo. Če ne opravljamo nobene funkcije ali sprejmemo naših zadolžitev, je to potrata življenja samaṇe. To nasprotujete ciljem samaṇe.

Če je tako, potem smo nepazljivi. Ko smo nepazljivi je kot če bi bili mrtvi. Vprašajte se, ali boste imeli čas za prakso ko umrete? Neprenehno se sprašujte: »Kdaj bom umrl?« Če kontempliramo na tak način, bo naš um v pripravljenosti vsako sekundo, pazljivost bo ves čas prisotna. Ko ni nepazljivosti, sati - pozornost na to kaj je kaj naravno sledi. Z modrostjo bo jasno opažanje vseh stvari takih kot dejansko so. Pomnenje ščiti um, razume nastajanje vseh vtisov ves čas, podnevi in ponoči. To pomeni imeti sati. Imeti sati pomeni biti zbran. Imeti zbranost pomeni biti pazljiv. Če je nekdo pazljiv potem prakticira pravilno. To je naša specifična odgovornost.

Torej, danes bi rad vsem vam predstavil to. Če boste v prihodnosti ta prostor zapustili in odšli v kakšno podružnico samostana ali kamorkoli drugam, ne pozabite nase. Dejstvo je, da še niste popolni, da še niste zaključeni. Še vedno imate veliko za opraviti, veliko dolžnosti za postoriti, namreč, prakse razvijanja in opuščanja. O tem razmislite, vsak od vas. Ne glede na to ali živite tukaj ali v kakšni podružnici samostana, vzdržujte standarde prakse. Danes nas je veliko, veliko je podružnic. Vse podružnice izvirajo iz Wat Pah Ponga. Lahko bi rekli, da je bil Wat Pah Pong njihov 'starš', učitelj, zgled za ostale podružnice samostana. Za to bi morali biti še posebej učitelji, menihi in novinci Wat Pah Ponga zgled, morali bi biti vodniki za ostale podružnice, marljivi v praksi in odgovornostih samaṇe.

OPOMBE

Vir: iz Food for the Heart, Ajahn Chah; prevod odlomka ‘Maintaining the Standard’

Prevod: Anagarika Matej / september 2019