Andreja Grablovic - Pozornost in zavedanje

 

 

 

Pozornost se v jeziku pali imenuje sati in se v angleščino prevaja kot mindfulness. Sati se prevaja tudi kot zavedanje ter je duhovna in psihološka kakovost, ki ima v budističnem kontekstu velik pomen na poti razsvetljenja. Sati izvorno pomeni spomin, pomnjenje, vendar se večinoma nanaša na sedanjost in pomeni pozornost ali zavedanja. Pozornost je moč uma in gre za subtilen proces, ki jo lahko uporabljamo v vsakem trenutku.

Budizem se precej razlikuje od drugih verstev. Budistična praksa pomeni neposreden vstop v duhovni svet, ne da bi se zanašali na kakršnakoli božanstva. Tisto, kar ji daje zdravilni učinek, je bolj podobno psihološkemu pristopu, kot pa temu, kar se imenuje religija. Posameznik nenehno raziskuje pojavni svet in natančno izkuša vsak proces zaznave posebej.

Theravada budizem ponuja učinkovit sistem raziskovanja uma in zavesti. Pravilna pozornost je tudi bistvo budistične doktrine in je lepo opisana v Satipatthana sutti. Buda pravi, da je to edina pot (ekayano maggo), bistvo celotne budistične prakse in da jo mora vsak prehoditi sam. Budov nauk nas uči naslednje: spoznaj svoj um, njegovo delovanje, vzgojo in osvoboditev prav tukaj in sedaj. Starodavna metoda Pot pozornosti je uporabna tako danes, kot je to bila pred 2500 leti in ima živo sporočilo za vse, ki si želijo izmojstriti svoj um, ga nadzirati, razvijati njegove speče vrline, da postane močnejši in bolj srečen. Ta metoda nam lahko prinese takojšnje in vidne rezultate. Cilj Satipatthane ni nič manj kot dosega končne osvoboditve iz trpljenja, ki je tudi najvišji cilj budističnega učenja – Nibbana.

Budizem je star 2500 let in vsak takšen duhovni sistem ima čas, da razvije svoje doktrine, rituale in budizem ni nobena izjema. Vendar temeljna naravnanost budizma je povsem izkustvena in neavtoritativna. Siddhartha Gautama je bil povsem nepravoveren in netradicionalno usmerjen človek. Svojega učenja ni ponujal kot neko zbirko dogem, ampak prej kot predloge in vodila, ki jih mora vsakdo raziskati sam. Njegovo sporočilo in povabilo je bilo, "pridi in poglej" ter izkusi za samega sebe.

Iz budističnega vidika živimo ljudje zelo nenavadno. Tisto, kar je nestalno, vidimo kot stalno, čeprav se vse okoli nas neprestano spreminja, kar je nenehen in večen proces. Kot srečo vidimo tisto, kar povzroča tudi trpljenje in njegov vzrok je željno averzijske narave. V svojem umu si gradimo mentalne konstrukte "jaz", "moje", "ta knjiga", "ta hiša" … in mislimo, da so to neke trajne zadeve. Vendar dejansko temu ni tako in zato se je potrebno uglasiti s stalnim tokom sprememb. Lahko se naučimo zaznavati življenje kot večni tok stalnega nastajanja in preminevanja vseh pojavov z vsemi njegovimi lepimi in tudi neprijetnimi izkušnjami. Bolje se je naučiti biti s tokom življenja, kot pa stalno se boriti proti njemu in za takšno vzgojo sta potrebna vadba in čas.

Ljudje pogosto smešno reagiramo na različne zaznave. Pogosto jih ne zaznavamo realno, ampak različne čutilne dražljaje ločeno povezujemo. Na primer sedimo v tišini noči, poslušamo neko prijetno melodijo in zaslišimo glasno lajanje psa tam nekje v daljavi, kar nas zmoti. Nenadoma izbruhne iz nas obilica čustvenih reakcij: "Zakaj spet ta pes, nekdo bi lahko kaj storil, poklical bom policijo ali pa si bom zamašil ušesa …" Dejansko gre za naše mentalne navade in na dražljaje reagiramo kot otroci. Močno čustveno dogajanje je res v nas, vendar to ni edini možni način našega odzivanja. Česar smo se v preteklosti naučili, se lahko tudi odvadimo. Prvi pomemben korak je ta, da se sploh zavedamo, kaj se z nami dogaja, nato se je potrebno odmakniti in samo mirno opazovati proces, ki se dogaja v nas.

Budistična meditativna vadba nas uči natančnega raziskovanja naših zaznav, odnosa do njih in odvezovanja. Naše reakcije na dražljaje gledamo z umirjenostjo in jasnostjo uma, smo le še njihovi opazovalci in se v njih ne vpletamo ali ujamemo. Naša željna in obsesivna narava se začenja počasi umirjati, kar nam ponuja povsem nov pogled na svet. Takšen način gledanja prinaša občutek miru in s tem tudi novo kakovost našega življenja. Budizem vidi takšno gledanje na svet kot pravilen pogled oziroma to imenuje "stvari, takšne kot so".  

Ko smo ujeti v vrtinec misli in občutkov, jih navadno utrdimo v mentalne konstrukte in jim dajemo oznake "jaz", "moje", "mene" … To vidimo kot trajno in gledamo na njih ločeno od ostalega sveta. Našo povezanost z vsemi drugimi spregledamo in vidimo le sebe. Koncept "jaza" je proces, ki ga nezavedno ustvarjamo tekom življenja. Šele z njegovim opuščanjem se začenjajo spremembe, izboljša se naše mentalno stanje, spremeni se naš odnos do sveta, do katerega počasi začnemo čutiti nepogojeno ljubezen. Naše trpljenje postane manjše, vendar za dosego tega cilja so potrebni čas, disciplina in pot. Z meditacijo bolje spoznavamo samega sebe in tudi poveča se zmožnost mirnega opazovanja naših misli, občutkov in čustev. Budistično meditativna vadba je izkustveno eksperimentalne narave in ne neka teorija. Uči nas, da postanemo resnično občutljivi do vsega, kar občutimo v življenju. Meditacija je naša učiteljica, uči nas živeti. 

 

ČEMU SKRB?

Skrb enostavno zato, ker smo ljudje. V življenju se srečujemo s svojimi negativnimi kvalitetami, ki bi se jim morda najraje izognili. Lahko jih za nekaj časa ignoriramo, vendar prej ali slej se bodo vrnile. Morda trpimo zaradi napetosti, utrujenosti, pomanjkanja sočutja, občutka nemoči, čustvene otopelosti … Živimo v kulturi, v kateri se lahko skrijemo in pretvarjamo, kot da tega ni, enostavno tako, da svojo življenjsko energijo preusmerimo k drugim ciljem, projektom, statusom … Vendar neki subtilni glas v ozadju nam govori: "Še ni dovolj dobro, bodi boljši, naredi bolje in več …" Vrtimo se v brezkončnem krogu želja, odporov in v budizmu se to imenuje nevednost. Naši umi so polni mnenj in kritik. Okoli sebe si gradimo zidove, ujeti smo v svojo lastno kletko in zato trpimo.

Beseda trpljenje je v budizmu ključnega pomena in ima globok pomen, zato mora biti pravilno razumljena. V palijskem jeziku se imenuje dukkha in ne pomeni le neke agonije, ampak gre bolj za nek nenehen subtilen občutek nezadovoljstva in nezadostnosti bivanja. Buda pravi, da je življenje trpljenje in ta izjava je tudi prva izmed Štirih plemenitih resnic. Na prvi pogled se zdi precej pesimistično ali celo neresnično, saj v življenju doživljamo tudi srečo. A se tudi v sreči skriva nezadovoljstvo, saj ne traja večno in prej ali slej bo minila. Vendar se takšen pogled vidi le iz običajne perspektive. Obstaja tudi drugačno gledanje na svet, kjer se več ne oklepamo svojega jaza in kjer je um zmožen iti preko dobrega, slabega, zadovoljstva in bolečine.

 

MEDITACIJA

V naši družbi zelo verjamemo v izobrazbo, ki naj bi človeka naredila kultiviranega in civiliziranega. Vendar izobraževanje človeka spreminja le površinsko. Tisto, kar ga notranje spremeni, je vzgoja in nega zavesti ali meditacija, ki deluje počasi, preko pravilnega razumevanja in večje kot je, bolj postanemo sočutni, druge ljudi razumemo, ker razumemo sebe, postanemo kot odlični starš ali idealni učitelj.

Vadba meditacije je kot obdelovanje zemlje, če je zaraščena z grmičevjem in drevjem, moramo to najprej odstraniti, počistiti, pognojiti in šele nato lahko posejemo seme. Z vzgojo uma je podobno, najprej ga je potrebno očistiti jeze, sovraštva, pohlepa, ljubosumja, nemira …, ki so naša čustvena kletka, nato ga je potrebno disciplinirati in vzgajati, da bomo lahko želi modrost, zavedanje, moralnost, pozornost, zaupanje in umirjenost.

Namen meditacije je osebna preobrazba, da smo vedno bolj zavestni svojih lastnih misli, besed in dejanj. Če je naš um zmeden, potem bosta takšni tudi naše obnašanje in delovanje navzven. Z meditativno vadbo se naš um počasi začenja umirjati, postane tih in tudi mi sami postanemo umirjeni in manj arogantni. Z vadbo se zmanjšajo naši strahovi, napetosti in skrbi. Nemir in strasti začenjajo počasi pojemati, stvari se postavijo na svoje mesto, življenje začenja potekati lahkotnejše in z manj borbe. Vse to se zgodi zaradi našega pravilnega razumevanja. Z meditacijo si izostrimo koncentracijo, pozornost in moč razmišljanja. Naši nezavedni mehanizmi, motivi nam postanejo bolj jasni in okrepi se naša intuicija. Temeljni objekti pozornosti so štirje: telo, občutki, zaznave in različna mentalna stanja (veselje, jeza, sovraštvo, pohlep …). Meditacija je dejavnost, povezana z neposredno izkušnjo, zanjo potrebujemo čas, energijo, odločnost in disciplino. Cilj budistične meditacije je čiščenje uma, premagovanje skrbi, žalosti, doseganje miru in sreče. Gre za vzgojo pozornosti in to se izvaja preko različnih meditativnih položajev: sede, hoja, stoje in leže. S pomočjo meditativnih vajlahko izkušamo tok neprekinjene pozornosti, naučimo se nadzirati svoj um ter zaključimo z neskončnim tokom poželenj in odporov. Gre za vzgojo zavesti in vadba zahteva od nas popolno iskrenost.

Danes poznamo mnogo vrst meditacije, vendar budizem opisuje dve glavni, ki se v palijskem jeziku imenujeta samatha in vipassana ter sta dve različni mentalni spretnosti. Vipassana pomeni meditacijo notranjega uvida in je starodavna metoda, s katero se osvobajamo nevednosti, slepil ter pomeni jasno zavedanje in razumevanje stvari, kakršne so. Samatha pomeni koncentracijo ali umirjenost uma. To dosežemo z osredotočenostjo na eno točko in si ne dopustimo, da bi um taval. Um se počasi umiri in ta mir začenja prežemati um in telo. To stanje je pomembna in vabljiva izkušnja, vendar je le začasno, zato je zelo pomembna tudi vipassana praksa, da um uvidi pravo naravo vsega pojavnega sveta, kar vodi do nastanka modrosti. Vipassana pomeni jasen in neposreden uvid v naravo vsega nastalega, za katerega budistično učenje navaja tri preproste in osnovne značilnosti. Prvo obstaja nestalnost (anicca), stvari se nenehno začenjajo, minevajo in so v nenehnem gibanju v vsebini uma. Ta umski material je lahko prijeten, neprijeten ali nevtralen, nikoli pa ne počiva. Obstaja tudi vztrajen, pogosto pretanjen občutek nezadovoljstva (dukkha). Ta občutek zlahka izzovejo neprijetni občutki, vendar celo prijetna izkušnja porodi bolečino v srcu, ko se enkrat konča. Ko spoznamo stalno pojavljanje in minevanje različnih doživljanj in razpoloženj, postane jasno tudi to, da v njih ni stalnosti in da nam nobeden od njih resnično ne pripada. Ko se umske dejavnosti umirijo, se nam razodene jasna prostornost uma, kjer ni neke osebne karakteristike, za katero bi lahko trdili, da je to "jaz" ali "moje". Tako se nam razodene še tretja značilnost, to je brezosebnost (anatta). Gre za razvoj izkustvene modrosti preko neposredne izkušnje, ki ima svojo lastno vrednost in kjer se posameznik ne zanaša na teorije ter mnenja drugih. Takšna vadba poraja občutek globokega miru in presega kakršenkoli dvom. Vadba meditacije notranjega uvida pomeni raziskovanje samega sebe.

Obstajajo različni objekti meditacije, ki nam pomagajo doseči koncentracijo in uvid, vendar temeljni in zelo priporočljiv objekt je prav dihanje. Z opazovanjem celotnega procesa dihanja, lahko dosežemo pozornost, jasno zavedanje, učimo se opazovati spremembe v našem telesu, občutkih, zaznavah in zavesti, ki so prav tako naši meditativni objekti.

Budistična meditacija je sestavljena iz treh dejavnikov: moralnosti, koncentracije in modrosti. Ti trije dejavniki rastejo skupaj in vplivajo drug na drugega tekom razvijanja in poglabljanja naše prakse. Ko imamo modrost, smo samodejno pozorni na besede in dejanja, s katerimi bi lahko škodovali drugim in sebi. Lahko govorimo tudi o različnih ravneh moralnosti. Najnižji je tisti, ko nam neka zunanja avtoriteta govori, katerih pravil se moramo držati, spoštovati in če se jih ne, nas ta avtoriteta lahko tudi kaznuje. Na naslednji višji ravni moralnosti nekatera pravila ponotranjimo in za njihovo uresničitev potrebujemo vsaj nekaj mentalnega nadzora. Tretjo raven moralnosti lahko imenujemo tudi etika in na tej ravni ne sledimo pravilom neke zunanje avtoritete, ampak potrebujemo resnično inteligenco in zmožnost vključevanja vseh dejavnikov in primernega odziva na dano situacijo, ki jo je potrebno videti objektivno. Povedano drugače, osvobojeni moramo biti pohlepa, sovraštva, jeze, zavisti in vseh drugih naših egoističnih nagibov, ki nam navadno onemogočajo, da bi stvari videli v pravi luči. Za vzgojo takšne ravni moralnosti je potrebna meditacija. Če bi poskušali določeno situacijo obvladovati le z zavestnim umom, bi postali izčrpani, ker naš razum ni sposoben obvladovati vsega tega. Šele, ko si dopustimo, da to za nas storijo globlje ravni zavesti, takrat se stvari začenjajo urejati, umirjati, procesirati in prav meditacija je tista, ki vse to počne. Meditacija nas uči nevmešavanja v lastni proces doživljanja, razmišljanja in gre za mentalno spretnost, kjer smo le opazovalci dogajanja.

 

SREČA IN MIR

Sreča in mir sta nekaj, kar vsi iščemo v življenju. Vsi si želimo in potrebujemo: hrano, bivališče, sprejemanje, ljubezen, spoštovanje … Vendar tisto, kar resnično iščemo, je občutek olajšanja in ugodja, ki nastane ob zadovoljitvi naših potreb, saj se pri tem poraja občutek sprostitve, miru, sreče, zadovoljstva ter s tem tudi konec napetosti in hrepenenja.

Kaj je sreča? Morda to, da dobimo vse tisto, kar si želimo? Vendar dejansko je to nemogoče in obstaja še druga možnost, da se naučimo nadzorovati svoj um, tako da izstopimo iz brezkončnega kroga želja in odporov. Takrat šele začnemo živeti iz povsem novega in drugačnega zornega kota, kot smo bili to vajeni doslej. Še vedno počnemo stvari, ki jih moramo ali si jih želimo, vendar nismo več sužnji naših lastnih želja, odporov in za takšno mentalno kulturo sta potrebna vzgoja in čas.

Vsaka napredna civilizacija ceni vrednote, kot so mir, sreča, materialno in duhovno blagostanje. Na Zahodu smo danes v veliki meri razvili materialno plat življenja, vendar bistveno manj čustveno in duhovno. Lahko govorimo tudi o moralni degradaciji današnjega sveta, vendar če želimo spremeniti svet, moramo najprej spremeniti sebe. To lahko storimo le preko pravilnega razumevanja ter nege in vzgoje duha ali svoje zavesti. Dhammapada, eden najlepših budističnih tekstov, pravi takole: "Kar si sedaj, je rezultat tvoje preteklosti in kar boš jutri, bo rezultat tega, kar si sedaj." Le dobro discipliniran in vzgojen um nam lahko prinese srečo.

 

NEKAJ POGOSTIH ZMOT O MEDITACIJI

Beseda meditacija se uporablja zelo pogosto v povezavi z različnimi meditativnimi sistemi, religioznimi in filozofskimi tradicijami, vendar tukaj gre za vipassano meditativno prakso, katere cilj je zavedanje. Um opazujemo in se ga naučimo umiriti, smo zavestni vsega, kar se v njem dogaja ter se učimo odvezovanja od vsega nastalega in pogojenega.

Obstajajo številna napačna razumevanja o meditaciji in navajamo nekatera najpogostejša:

 

Meditacija je le tehnika sproščanja

Sprostitev ima velik pomen v katerikoli meditativni praksi ter vsi meditativni postopki poudarjajo osredotočenje uma na eno točko, da preneha tavati, saj se na ta način spočije in sprosti. V budistični meditativni praksi se takšno globoko in blaženo stanje imenuje jhana. Večina meditativnih sistemov se ustavi prav tukaj in ko posameznik to doseže, potem to ponavlja. Cilj budistične meditacijeni samo sprostitev, ampak bistveno več - zavedanje. Koncentracija in sprostitev sta le potrebna spremljevalna dejavnika na poti zavedanja in uvida.

 

Meditacija pomeni biti v transu

To sigurno ne velja za budistično meditativno prakso, katere namen ni doseči nezavestnega stanja, hipnoze ali pa se morda spreobrniti v čustveno otopelo osebo. Resnica je prav nasprotna, popolnoma želimo biti dovzetni, občutljivi in sprejemljivi do svojega lastnega čustvenega doživljanja. Res je, da z meditacijo lahko dosežemo globoka, blažena stanja in kot praktikanti te pojave le opazujemo. Budistična meditacija pomeni vzgojo in nego zavesti.

 

Meditacija je skrivnostna praksa, ki je ni mogoče razumeti

Meditacija deluje na različnih ravneh zavesti, ki jih je težko opisati z besedami, vendar to še ne pomeni, da tega ni mogoče razumeti. So tudi drugačne poti razumevanja, kot so besede. Meditacijo lahko razumemo le tako, da jo sami izkusimo in ni neka formula, ki bi dala že v naprej napovedljive rezultate, ampak je raziskovanje in avantura. Pravzaprav ne moremo nikoli napovedati, kaj nas čaka v naslednjem trenutku in vsak trenutek je kot prvi in edini v našem življenju. V svoji vadbi lahko dosežemo občutke in stanja zavesti podobna ali enaka drugim praktikantom, kar lahko uporabimo kot pokazatelj pravilnega napora in napredka v naši vadbi.

 

Namen meditacije je postati človek s paranormalnimi (nadnaravnimi) psihičnimi sposobnostmi

To ni res, namen meditacije je razvoj zavedanja in osvoboditev. Res je, da obstaja povezava med meditacijo in psihičnimi fenomeni, vendar to nima kakšnega bistvenega pomena v budistični meditativni praksi in lahko postanejo le kletka za naš ego. Če ti pojavi nastanejo, v redu, če ne, tudi prav. Vse nastale pojave samo prepoznavamo, opazujemo in opuščamo.

 

Meditacija je nevarna, zato je bolje, da se ji izogibamo

Z meditacijo pridejo na dan različne zadeve naše preteklosti in nezavednega, kar je lahko za nas neprijetno. Nobena dejavnost ni brez tveganja, vendar to še ne pomeni, da se z njo naj ne bi ukvarjali. Z neprijetnimi in nevarnimi stvarmi delamo tako, da se naučimo, kako z njimi ravnati. Budistična meditacijapomeni razvoj zavedanja in slednje samo po sebi ni nevarno, ampak prav nasprotno, zavedanje osvobaja. Za pravilno meditativno vadbo potrebujemo čas in gre za postopen, nežen proces ter ničesar ne delamo na silo.

 

Meditacija pomeni beg pred realnostjo

Prav nasprotno, meditacija pomeni soočenje z realnostjo. Meditacija nam pomaga raziskovati in izkušati naše življenje, prav takšno kot je. Ko se srečamo z našo lastno nevednostjo in iluzijami, takrat nam je dana tudi možnost osvoboditve. Meditacija nas uči spoznavati in videti samega sebe natančno takšnega, kot smo in ko se takšne tudi sprejemamo, šele potem lahko tudi kaj spremenimo.

 

Meditacija nas naredi vzvišene

Z meditacijo res lahko dosežemo blažena in čudovita stanja zavesti, vendar to ni namen budistične meditativne vadbe, če teh stanj ne razumemo pravilno. Ta stanja se lahko pojavijo ali pa tudi ne in zaradi njihovega doživljanja, se praktikant morda počuti vzvišenega ali večvrednega. Če takšna stanja v meditaciji pričakujemo, nam to lahko povzroča samo dodatne težave in napetosti. Namen budistične meditativne vadbe ni doseči vzvišena in blažena stanja, ampak predvsem zavedanje.

 

Namen meditacije je vzgoja lastnega ega

Morda na videz zgleda tako, vendar motivacija praktikanta naj bo očistiti samega sebe  jeze, predsodkov, želja, poželenj, pohlepa … To je nekaj, kar posameznika ovira na poti do zdravega in sočutnega odnosa do sebe in drugih. Zelo pogosto so osebna življenja naprednih praktikantov vpletena v različne humanitarne dejavnosti in  druge oblike pomoči, tako da je njihovo delovanje prav nasprotno od vzgoje lastnega ega. Resnica je prav nasprotna, dokler nismo osvobojeni in razsvetljeni, smo bistveno bolj egoistični in z vadbo meditacije postanemo vedno bolj zavestni samega sebe, prav takšni kot smo. Začenjamo videti svoj lastni ego, ga opuščamo in postanemo bolj občutljivi, sočutni, prijazni do okolice in sebe.

 

Namen meditacije je vzgoja vzvišenega razmišljanja

Obstajajo nekatere meditativne prakse, kjer je lahko namen vadbe tudi takšen, vendar to ne velja za budističnomeditacijo, katere namen je zavedanje. Seveda se v meditaciji lahko pojavljajo tudi vzvišene misli, ki jih ne zavračamo niti se vanje ne vpletamo, ampak jih samo pozorno opazujemo. Karkoli se nam dogaja, to tudi sprejemamo. Budistična meditativna praksa pomeni gledanje in opazovanje življenjskega toka iz trenutka v trenutek in to brez pričakovanj, mnenj ali predsodkov.

 

Potrebno je le nekaj meditacije in življenje bo potekalo brez problemov

Meditacija ni zdravilo, s katero bi lahko na hitro rešili vse svoje probleme. Potrebni so proces, disciplina in čas, da pride do korenitih sprememb. Vendar so tudi trenutni rezultati in dosežki za nas zelo pomembni, saj nam dajejo zaupanje v prakso. Spremembe se dogajajo globoko v umu in učinki se navadno pokažejo šele kasneje v naših življenjih. Pri tem je potrpežljivost bistvenega pomena in je ena pomembnejših kvalitet, ki se jo naučimo z meditativno vadbo.

 

KAJ MEDITACIJA JE

Meditacija je beseda in se uporablja v različnih pomenih in kontekstih, zato je pomembno, kako jo kdo razume. Vse kulture na svetu imajo določene duhovne prakse, ki jih pogosto imenujejo prav meditacija, vendar se te tehnike med seboj zelo razlikujejo.

V judovsko-krščanski tradiciji najdemo praksi, ki se imenujeta molitev in kontemplacija. Molitev se navadno naslavlja ne neko duhovno bitje, kontemplacija pa pomeni zavestno razmišljanje o določeni temi in pogosto je to nek religiozni ideal ali pa odlomek iz Svetega pisma. S stališča mentalne kulture in nege duha sta obe dejavnosti vadbi koncentracije, saj je um osredotočen v neko polje zavestnega razmišljanja. Takšna vadba poraja občutek miru, zadovoljstva in blagostanja.

Jogijska meditacija izhaja iz hindujske tradicije in gre izključno za prakso koncentracije. Um je osredotočen na določen objekt, kot je to plamen sveče, mantra, zlog in umu se ne dopusti, da bi taval. Ko praktikant postane v tem dovolj vešč, si lahko izbere bolj kompleksne objekte opazovanja, kot je petje, religiozne slike, energijski kanali v telesu … Ne glede na to, kaj je objekt meditacije, to je še vedno praksa koncentracije.

V budistični meditativni praksi je vadba koncentracije zelo pomembna, vendar pa je poudarjen še en element in to je zavedanje. Tudi sama budistična tradicija je zelo raznovrstna in podaja različne poti za dosego svojega cilja. Zen meditacija pri tem uporablja dve različni poti. Prva je neposredno zavedanje z močjo volje, ko samo sedimo in v našem umu ni nič drugega, kot čisto zavedanje samega sedenja. Morda zveni enostavno, vendar je sedeti dolgo časa brez premikanja, precej naporno. Naslednji pristop v zen praksi je uporaba trika, z namenom odvrnitve uma od razmišljanja k čistemu zavedanju. Učenec mora rešiti nerešljivo uganko, kar ga prisili, da ne more ubežati jasnemu in čistemu zavedanju sedanjega trenutka. Zen praksa je lahko resnično ostra, trda in nepopustljiva, vendar zelo učinkovita za mnoge praktikante.  

Naslednji pristop je tantrični budizem, ki je povsem drugačen od že opisanih metod. Običajno zavestno razmišljanje je povezano s konceptom sebe ali manifestacijo ega. Praktikant s pomočjo tantre uniči sliko ega tako, da uporabi metodo vizualizacije z uporabo religiozne slike, ki je navadno eno od bitij ali entitet tantričnega panteona in o njej razmišlja. To počne vse dokler sam ne postane ta entiteta ter tako svojo lastno entiteto zamenja z drugo in na ta način ustvari nov ego. Tako spoznava različne narave entitet, tudi svojo, se poskuša osvoboditi vezi ega in rezultat takšne vadbe je čisto zavedanje.

Vipassana praksa velja za najstarejšo budistično meditativno vadbo in je lepo opisana v  Budovem govoru Satipatthana Sutta. Gre za starodaven in preizkušen sistem vadbe, s katero postanemo vedno bolj dovzetni in občutljivi do svojega lastnega doživljanja sveta in življenja. Praksa je neposredna in gre za postopno vzgojo naše pozornosti, zavesti ter vzgojo duha. Učimo se opazovati svoj lastni tok življenjskih dogodkov in izkušenj. Resnično poskušamo dati pozornost vsemu, kar občutimo in doživljamo, ne da bi se pri tem ujeli v svoje lastne misli, občutke in želje. Morda mislimo, da to že počnemo, vendar gre bolj za iluzijo, saj se zelo pogosto sploh ne zavedamo, da nismo pozorni. S pomočjo prakse pozornosti počasi začenjamo prepoznavati tisto, kar je pod našo ego sliko in resnično naše ter se začenjamo prebujati življenju, kakršno dejansko je. Budistična meditacija je proces samoraziskovanja, kjer opazujemo svoje lastne življenjske izkušnje, jih sprejemamo takšne kot so in kot se pojavljajo. Na svet začnemo gledati objektivno, skozi tok sprememb, ki se dogajajo iz trenutka v trenutek.

Palijski besedi za budistično meditacijo sta vipassana bhavana. Vipassana ima dva dela, "passana" pomeni videti ali zaznavati, "vi" pa je predpona in ima več pomenov: skozi, v, na poseben način. Bhavana korenini v besedi "bhu" in pomeni rasti, postati in se nanaša na vzgojo ali nego uma. Tako je celotni pomen besede: jasno, natančno in razločno gledanje, prodreti skozi, da lahko zaznavamo najbolj bistvene in subtilne plati našega življenja. Sam proces vodi do uvida bistva stvari, ne glede na to, kaj raziskujemo. Če združimo besedi vipassana in bhavana, skupaj pomenita takšno nego in vzgojo uma, ki vodita do popolnega uvida in razumevanja.

Vipassano prakso imenujemo tudi vadbo pozornosti. Navadno vidimo svet skozi ekran svojih lastnih misli, konceptov, predstav, prepričanj, občutkov, čustev … ter tako nastale zaznave pogosto mešamo z dejansko resničnostjo. Zaradi tega postanemo ujeti v brezkončni miselni tok in prava resničnost teče mimo nas, ne da bi jo sploh videli. Svojo življenjsko energijo trošimo za različne aktivnosti, zasledujemo ugodje, zadovoljujemo svoje potrebe, bežimo od bolečine, neprijetnosti in iščemo neko navidezno varnost. V budistični meditativni praksi se zavestno soočimo z realnostjo ter težnjo za ugodjem damo na stran. Ironija vsega tega je, da resnični mir nastane šele, ko ga nehamo iskati in zasledovati. Ko se zavestno sprostimo in umirimo, nas to tudi notranje izpolni. Na svet začnemo gledati brez iluzij, z vsemi njegovimi nevarnostmi, pastmi in bolečinami. Ko prenehamo z zasledovanjem naših zadovoljitev, takrat se nam šele razodene resnična lepota življenja.

 

NARAVNAVA DO PRAKSE

Znanost je prišla do presenetljivih odkritij in pravi, da smo del sveta, ki ga vidimo in da vsak proces našega opazovanja hkrati tudi spreminja stvari, ki jih opazujemo. Vzemimo primer elektrona, ki je izredno majhen delec. Ne moremo ga videti brez instrumenta, ki tudi določa, kaj in kako bomo videli. Elektron se lahko pojavlja kot materialni delec ali pa kot energijsko valovanje, odvisno od tega, kako ga gledamo. Na Vzhodu vedo že dolgo časa, da je um le niz dogodkov in opazovalec lahko zaznava te dogodke v vsakem trenutku, ko opazuje svoj um. Kar vidimo je v skladu s procesom opazovanja in je odvisno, kako gledamo. To nam tudi pove, da je meditacija zelo občutljiv proces in rezultat je odvisen od stanja uma praktikanta.

Naravnava in odnos do naše meditativne vadbe je izrednega pomena in lahko so nam v pomoč naslednje smernice:

·  Ne vadimo s pričakovanji, ne obremenjujemo se z rezultati, ampak samo opazujemo dogajanje. Dopustimo, da je meditacija tista, ki nas uči. Meditativno zavedanje pomeni videti in zaznavati stvari takšne, kot so.

·  Meditacija ne sme biti nasilno prizadevanje, ampak naj poteka sproščeno in postopno.

·  Ne hitimo, vzemimo si čas, meditativna vadba zahteva od nas potrpežljivost.

·  Ničesar ne zavračamo niti se ne navezujemo, karkoli se dogaja, to sprejemamo in opazujemo. Ne borimo se s tem, kar izkušamo, ampak samo pozorno opazujemo. Sprejmimo vse, kar nastane, tudi to, česar ne maramo, ne želimo ali celo sovražimo. Ne obsojajmo samih sebe, ampak vse pojave vidimo le kot naravne procese.

·  Samo razmišljanje nas ne more osvoboditi in tekom meditacije se um naravno čisti s pomočjo pozornosti ter jasnim in čistim zavedanjem. Potrebujemo nekonceptualno zaznavanje in zavedanje vsega pojavnega sveta, prav takšnega kot je.

·  Opuščajmo, naj se dogaja vse v toku sprememb.

·  Bodimo prijazni, nežni in sočutni do samih sebe. Spremembe se lahko začnejo dogajati šele takrat, ko sprejmemo sebe prav takšne, kot smo.

·  Ne primerjajmo, razlike med ljudmi seveda obstajajo, vendar je bolje dati to na stran, saj takšno razmišljanje lahko hitro privede do egoizma. Človeško razmišljanje je zelo obremenjeno s pohlepom, ljubosumjem in ponosom. Ko vidimo, da je nekdo boljši ali slabši od nas, lahko to hitro vodi do nastanka zavisti, ponosa ali sramu. Takšna naravnava je slaba mentalna navada, saj vodi do občutja ljubosumja in sovraštva. Ljudje se zelo radi primerjamo z drugimi glede izgleda, uspeha, življenjskih dosežkov, samouresničitve, bogastva, inteligenčnega kvocienta …, vendar vse to vodi le do neprijetnih občutij, odtujenosti, ovir, zadreg in nezdravih odnosov. Tako je bolje, da namesto prepoznavanja razlik, prepoznavamo podobnosti, kar nas približa drug k drugemu in zmanjšuje občutek odtujenosti.

·  V nas naj bo raziskovalni duh, sami izkušajmo življenje in ničesar ne vzamemo resnično le zato, ker je to rekel nekdo, ki se nam zdi pameten. Vodilo na naši poti naj bo naše lastno izkustvo.

·  Problemi in izzivi naj nam bodo priložnost za učenje, rast in ne obtičimo v njih, ampak jih raziskujmo.

Naloga praktikanta je, da razišče in odpravi nezdrave pogojenosti ter jih nadomesti z novimi pozitivnimi kvalitetami.

Dihanje je univerzalen proces, saj vsa živa bitja izmenjujejo pline z okoljem. Dih je neprestano prisoten, niti ga ne zavračamo niti se ga ne oklepamo in zato je prav dihanje v meditaciji tradicionalno izbran kot osnovni objekt za osrediščenje uma. Priporočeno je, da raziskujemo proces dihanja kot nekaj, kar razkriva našo lastno povezanost s svetom. Prav tako natančno in pozorno opazujemo kakršnekoli druge čutne zaznave. Prepoznavamo tudi različne mentalne dejavnosti, spremembe zavesti, ki temu sledijo in so rezultat takšnega načina opazovanja. Zavestni smo univerzalnosti, kar vidimo in izkušamo. Prav začetna zaznava je povod za nastanek prijetnih, neprijetnih ali nevtralnih občutkov, kar lahko vodi do nastanka različnih odzivov na takšno opazovanje: pohlep, poželenje, ljubosumje, strah, skrbi, nemir, dolgočasje … Takšni odzivi so normalni in univerzalni človeški odgovor na doživljanje življenja.

Praksa opuščanja in nenavezovanja se nam sprva morda zdi nenaravna in nasilna, vendar dejansko ni nič manj naravna kot to, kar dejansko že počnemo, da se navezujemo in oklepamo, kar vodi do trpljenja. Potrebujemo čas in vadbo, da si privzgojimo nove kakovosti, ki nadomestijo našo običajno egoistično naravnanost. Rezultat takšne vadbe je nastanek pravilnega razumevanja, modrosti in napredek na poti harmonije v našem življenju.

Vadba z modrostjo pomeni videti povezanost uma in telesa. V sedečem meditativnem položaju se prej ali slej začenjajo pojavljati različni neprijetni občutki, kot so bolečine v nogah. Naš um hitro ustvari različne misli okoli tega in občutke pogosto zamenjujemo z mentalno formo. Vendar budistična meditacija nas uči, da občutek zaznavamo le kot občutek in ga pozorno opazujemo kot enega izmed sedmih univerzalnih dejavnikov uma, ostali so: kontakt, zaznava, pozornost, koncentracija, življenjska moč in volja.

Prav tako velja, če se pojavijo močna čustva in strasti, kot so jeza, strah, tesnoba, veselje, želje, poželenja …, da tudi to le pozorno opazujemo, takšni kot so in jih ne zamenjujemo s čimerkoli drugim. Praksa pozornosti zahteva od nas popolno iskrenost. Kadar smo resnično pozorni, takrat smo tudi prosti nevednosti, sovraštva, jeze, sebičnosti in pohlepa.                                                                                                          

                                      

NEKAJ CITATOV O POZORNOSTI IN MEDITACIJI

Buda je učil, da se človek lahko osvobodi le s pomočjo neposrednega pozornega opazovanja vseh pojavov. To je pot pozornosti, ki vodi v modrost.

Pozornost je pot v nesmrtnost, nepozornost je pot v smrt; pozorni nikoli ne umrejo, nepozorni so kot da bi že bili mrtvi.

Pozornost je življenje, ko nismo pozorni, smo kot mrtvi, v nas prevladuje zmeda.

Pozornost pomeni jasno zavedanje sedanjega trenutka, kaj prav sedaj razmišljamo, počnemo, kaj je prisotno prav v tem trenutku.

Pozornost je bistvo budistične meditativne prakse in v njej bomo rasli le, če jo bomo vadili.

Pozornost vidi in razume, vendar se ne vpleta v dogajanje. Rezultat pravilne pozornosti je potrpežljivost in karkoli se opazuje, mora biti spoznano in sprejeto. Ko se v nas pojavi egoizem, pohlep, strahovi, vznemirjenost, poželjenje, dolgočasje, ignoranca …, pozornost pomeni, da to vidimo, sprejmemo, smo potrpežljivi in se sprejemamo takšne, kot smo. Če želimo rasti v duhovni praksi, je prav sprejemanje bistvo pozornosti. 

Pozornost pomeni jasno opazovanje, ne da bi pri tem obsojali ali kritizirali. Karkoli že izkušamo, to tudi sprejemamo. Ne navezujemo se na prijetna stanja, niti ne zavračamo neprijetnih. Ko smo pozorni, enako vidimo vse izkušnje, občutke in misli. Ničesar ne zavračamo in ničemur ne dajemo prednosti.

Pozornost je nekonceptualno zavedanje. Ne razmišljamo in se ne vpletamo v misli ali koncepte. Ne navezujemo se na ideje, mnenja ali spomine, ampak samo pozorno opazujemo.

Pozornost pomeni resnično opazovanje in biti prisoten s tem, kar se dogaja iz trenutka v trenutek.

Pozornost na dihanje pomeni zavedanje v sedanjem trenutku. Če jo pravilno izvajamo, potem smo zavestni le tega, kar se dogaja v tem trenutku. Minuli dih je za nami in nismo v pričakovanju naslednjega, ampak smo točno s tem, kar se dogaja tukaj in sedaj.

Morda se nam zdi opazovanje dihanja dolgočasno, vendar kadar smo resnično pozorni, nam zaradi dogajanja samega nikoli ne more biti dolgčas in vsako sekundo vidimo kot prvo in edino v življenju.

Življenja ne moremo nadzorovati, nadzorujemo in usmerjamo pa lahko našo pozornost.

Vsakomur je dana sposobnost, ki se ji reče pozornost.

Vsak trenutek je skupek dogodkov in ni trenutka, ki bi bil brez dogodka.

Vsak trenutek je dragocen.

Pozornost je moč.

Pozornost je sestavni del uma.

Pozornost premaga vse stvari.

Če imaš čas biti pozoren, imaš čas tudi za meditacijo.

Meditacija pomeni vzgojo pozornosti in drugačen način gledanja na svet. Stvari vidimo takšne kot so, v luči stalnega nastajanja in preminevanja. Meditacija naj nam bo naša prijateljica.

Meditacija pomeni tudi vzgojo uma in smo popolnoma zavestni vsega, kar se dogaja v našem zaznavnem polju, natančno tako, kot se dogaja, v polnosti, v toku neprekinjenega zavedanja tukaj in sedaj.

Meditacija je psihološka dejavnost, kjer se ukvarjamo tudi z neprijetnimi platmi naše osebnosti.

Namen budistične meditacije ni asketizem ali mučenje samega sebe. Trudimo se vzgajati pozornost in ne bolečine.

Budistična meditativna vadba je vzgoja pozornosti brez prisotnosti jaza. Pohlep, sovraštvo, jeza … so osnovne manifestacije ega.

Samodisciplina pomeni, da imamo pravilno razumevanje in naravnavo do naših lastnih impulzov kot so nemir, tesnoba, bolečina, nepotrpežljivost … ter da spoznamo njihovo naravo in delovanje. S pravilno prakso prenehajo imeti nad nami moč in nismo več njihovi sužnji. Še vedno so prisotni, vendar pričamo njihovi minljivosti. Ko smo zmožni pogledati preko njih, vidimo, da so prazni. Ko se pojavijo, jih samo opazujemo, se v njih ne vpletamo in vidimo njihovo minljivost. Obstaja tudi druga beseda za samodisciplino, to je potrpežljivost.

Opazovanje dihanja je fizičen proces, zavedanje občutka diha pa mentalni proces. To prepoznavamo kot celoto, ki je nestalna, nezadovoljiva, neosebna in ni pomembno ali gre za mentalno ali fizično izkušnjo.

Potrebno se je naučiti biti s tokom in karkoli se nam že dogaja. Meditacija pomeni neposredno izkušanje stvari, takšnih kot so.

Občutke opazujemo le kot občutke, želje kot želje, misli kot misli, otopelost uma le kot otopelost uma. Opazujemo jih, kako nastajajo in minejo ter se v njih ne vpletamo.

Meditacija ne pomeni sedenja v lotosovem položaju, ampak gre za mentalno spretnost, ki jo lahko vadimo kjerkoli in kadarkoli.

Budistična meditacija je aktivna dejavnost ter pomeni jasno in čisto zavedanje.

S problemi in dogajanji se ne bojujemo ali vpletamo, ampak jih le pozorno opazujemo in vidimo spomine kot spomine, občutke kot občutke, zaznave kot zaznave … Samo opazujemo, kako je vse v toku spreminjanja. Nič nas ne more raniti, ampak jih sprejemamo le še kot občutke, spomine, fantazije, strahove …

Napake v meditaciji ne obstajajo.

Koncentracija in pozornost sta dve različni zadevi. Koncentracija se pogosto imenuje tudi osrediščnje uma in nastane tako, da se um močno osredotoči na eno točko. Pozornost pomeni jasno opazovanje, zavedanje in karkoli se nam dogaja. Pozornost zajema bistveno več kot koncentracija. Koncentracija se osredotoči le na eno točko, medtem ko vse ostalo izključuje. Koncentracija pomeni enotočkovnost uma, lahko prodre zelo globoko, vendar nima pravega razumevanja. Pozornost vključuje vse, stopi vstran in opazuje z največjo možno širino. Pozornost razume, ker vidi mehanizem delovanja dukkhe in zato je pravilna pozornost tista, ki osvobaja. Tako pozornost kot koncentracija sta zelo pomembna dejavnika meditacije, saj se med seboj podpirata, dopolnjujeta ter gresta z roko v roki. Če je katerikoli dejavnik šibak, bo to vplivalo na drugega in meditacija ne bo šla po pravi poti.

Pozornost je nekaj drugega kot koncentracija. Ko si koncentriran, ne vidiš in ne čutiš; ko si pozoren, vidiš in čutiš veliko.

Imamo lahko dobro razvito tehniko pozornosti, vendar zaradi "ostrosti" nimamo jasnega razumevanja ter zato ne vidimo in ne zaznavamo okolice.

Kvaliteti, ki jih želimo vzgajati s koncentracijo sta sati in samadhi.

Um in telo sta med seboj zelo povezana ter stalno vplivata drug na drugega.

Metta meditacija pomeni vzgojo univerzalne ljubeče prijaznosti. Morda se nam zdi čudno, kako lahko sovražniku zaželimo dobro, srečo, mir ter naj premaga vse težave, probleme in napake v svojem življenju. Namen meditativne prakse ljubeče prijaznosti je očiščenje in osvoboditev našega lastnega uma trpljenja ter doseči mir v nas samih. Ko gojimo ljubečo prijaznost, takrat smo brez predsodkov, sodb, pričakovanj, smo prijateljski, ne ločujemo ali sovražimo. Pravzaprav naše plemenito obnašanje pomaga drugim, da premagajo in si olajšajo svojo lastno bolečino in trpljenje. Gre za sočutje kot udejanjanje ljubeče prijaznosti. Brez takšne naravnave pravzaprav sploh ne moremo pomagati drugim ter v to plemenito obnašanje so vključene tudi naše misli, govor in dejanja. Vedno bi morali govoriti in delati s pozornostjo in ljubečo prijaznostjo. Naše misli, besede in dejanja bi morala biti prijazna, blaga, resnicoljubna, s pomenom in koristna tako za nas same kot za druge.

Čustvena in psihična bolečina uma sta zelo subtilni in kot budistični meditativni praktikanti takšne bolečine ne odrivamo ali zavračamo, ampak se jo zavedamo. Poskušamo premagati prepreko in oviro med "mojo bolečino" in bolečino samo. S pomočjo zavedanja poskušamo biti s to bolečino in lahko se zgodi nekaj presenetljivega, bolečina sama nas več ne rani, trpljenje premine in ostane le še izkušnja te bolečine. Prizadeti in ranjeni "jaz" premine, kar pomeni tudi osvoboditev od bolečine.

Razsvetljenja ali Nibbane ni mogoče vzgojiti ali pogojiti, zato ker je to nepogojeno stanje.

Pot miru je edina pot, po kateri je vredno hoditi.

 

 

 

 

 

Slovarček:

anatta – ne-jaz, ne-ego, nesebstvo, ena od treh karakteristik pogojenega sveta.

anicca – minljivost, nestalnost, spremenljivost, ena od treh karakteristik pogojenega sveta.

bhavana – budistična meditacija; nega in razvoj zavesti.

Dhammapada – eno najbolj znanih, lepih del budistične in svetovne literature, napisano v pali kanonu, ki vsebuje verze in jih pripisujejo Budi.

dukkha – trpljenje, nezadovoljstvo, neprijetnost, ena od treh karakteristik pogojenega sveta.

ekayano maggo – "edina pot" ali Pot pozornosti za katero Buda pravi, da jo mora vsakdo prehoditi sam, če se želi osvoboditi trpljenja (dukkhe). Imenuje se tudi Srednja pot, ki je pot opuščanja ekstremov.

jhana – absorptivno, globoko meditativno stanje uma.

mantra – zlog, beseda, energija v obliki zvoka, ki se uporablja kot vodilo in vibracija, da se um lažje umiri in osredotoči.

metta – ljubeča prijaznost.

nibbana (nirvana) – razsvetljenje, prebujenje, stanje brez navezanosti; dokončna in popolna osvoboditev od nevednosti, pohlepa in sovraštva.

pali – indoarijski, mrtev, kanonični jezik theravada budizma, v katerem so napisani zgodnji budistični teksti.

sammadhi – koncentracija, zbranost, osredotočenost, enotočkovnost uma.

samatha – koncentracija, razvijanje miru uma z vzdrževanjem pozornosti.

sati – zavedanje, pozornost.

sutta – budistični sveti tekst, govor.

theravada –  "doktrina starejših" in se nanaša na najstarejše Budovo učenje v jeziku pali.

vipassana (vi – v, preko; passana – gledanje, opazovanje, zaznavanje, dojemanje, razumevanje) – jasno in natančno razvijanje notranjega uvida z opazovanjem.

 

 

Vir: Mindfulness In Plain English (Pozornost v enostavni angleščini), H. Gunaratana Mahathera

Avtorica: Andreja Grablovic, 2016