Idha bhikkhu cittaṃ vasaṃ vatteti,
no ca bhikkhu cittassa vasena vattati.

Tukaj menih nadvlada svoj um,
ne dovoljuje, da um prevlada nad njim.

(Sāriputta Thera, MN 32)

 

Vsakdo že ve, kaj pomeni razpoloženje in tudi vsakdo se zaveda, da razpoloženja niso vedno prijetna. Toda narava tega ostaja nejasna in zato se nemalokrat zgodi, da sledimo napačnim odločitvam na račun tega. In prav to neznanje je arhitekt našega življenja.

V vsaki izkušnji so prisotni občutki. A ti občutki niso tako linearno razporejeni, kot si mislimo. V vsakem doživljanju so občutki tudi hierarhični: imamo občutke bolj na osnovni ravni, ki jim lahko pravimo »razpoloženja«, in konkretni občutki, ki se pojavljajo znotraj razpoloženja. Torej, imamo dve vrsti občutkov, ki sta prisotna istočasno. To pomeni, na primer, da ne glede ali začutimo neko neprijetno doživetje ali če je razpoloženje prijetno, se ga ti konkretni občutki ne bodo »dotaknili«. Enako velja tudi obratno: če smo v neprijetnem razpoloženju, konkretne prijetnosti ne bodo mogle direktno spremenili razpoloženja. Razpoloženje lahko vztraja medtem, ko se konkretni občutki spreminjajo.

Zaradi nerazumevanje hierarhičnega sestava doživljanja mislimo, da če se enostavno zamotimo zaradi neke neprijetnosti, bomo tako razrešili problem. Na primer, ko smo v slabem razpoloženju, se lahko kaj zlahka čustveno spravimo na drugo osebo. Ali, če imamo občutek depresije ali žalosti ali dolgočasja, si začnemo iskati čutne potešitve. Toda nemir ostaja in imamo včasih celo občutek, da postaja situacija še slabša. Pa tudi ko domnevamo, da smo razpoloženje spremenili, to ni zaradi konkretnega dejanja ampak zato, ker se je razpoloženje spremenilo v skladu s svojo naravo. Če bi lahko resnično razpoloženje spremenili s konkretnim dejanjem, potem bi lahko čutili srečo kadarkoli se odločimo za to. Če bi bilo res tako enostavno, potem v takem primeru ne bi nikoli več trpeli nemira. To pa se očitno ne da narediti enostavno z samo željo.

V resnici, če se zamotimo, to še ne reši splošnega problema, ampak ga celo poslabša. Čutnost le ignorira problem in ga ne razreši, ampak prav čutnost še bolj zasužnji um in ga tako naredi še bolj šibkega. Tako ostanemo v začaranem krogu, ki mu pravimo saṃsāra: več ko hočeš, več imaš; več kot imaš, več hočeš. To je zasvojenost, ki išče užitek v osebni eksistenci in tako ostane človek obsojen na nemir, bolečino ali trpljenje.

Naj to malo bolj razložimo z Budovim učenjem: »Menihi, ko ima nekdo namen, plan in težnjo do nečesa, to postane temelj za vzdrževanje zavedanja. Kjer je temelj, tam je tudi podpora za osnovanje zavesti. Ko je zavest osnovana in je prišlo do njene rasti, je tu nastanek prihodnjih novih bitnosti. Ko je tu nastanek prihodnjih novih bitnosti, pride do prihodnjih rojstev, starosti in smrti, žalovanja, objokovanja, bolečine, neprijetnosti in obupa. To je vir celotne zmesi nemira« (SN 12:38).

Mi že živimo pod vplivom teženj. Ko zaslutimo v ozadju neprijetnost, oz. slabo razpoloženje, težimo proti izbranemu posebnemu prijetnemu objektu. V kakršnem koli situaciji smo, bo prisoten poskus kontroliranja objekta: poskušali ga bomo zadržati, ga krepiti, ali odvrniti. Toda ta objekt ne bo nikoli zadovoljiv, saj se spremeni in izgine – toda kaj smo v resnici krepili je le težnjo, ki zdaj ostane in traja. Skratka, zaradi nerazumevanja nismo krepili objekt ampak težnjo! Ti čutni objekti potem, »čeprav so brez moči, imajo nadmoč nad njim« (Sn 4:1.5).

Poleg tega tudi nismo ničesar spremenili s splošnim razpoloženjem, ki še vedno traja v ozadju v skladu s svojo naravo, ampak smo le otežili svojo nagnjenost, da je postala še bolj ugreznjena v blatu. Zaradi vzdrževanja nagnjenosti se um usidra v to stanje, ki ji pravimo bitnost. To je bitnost, kjer ima »jaz« »svoje« potrebe in svoje trivialne skrbi in projekte. Tako ostanemo omejeni na čutno dojemanje, ko le povezujemo materialna dejstva na linearen način, to je v prostoru in času. (Zatopljeni smo v posamezna drevesa, ne da bi uvideli gozd kot celoto.) Um postane omejen, saj ignorira osnovni del doživljanja in s tem se vzdržuje fiksiranost na čutne objekte, ki pridejo do nas. Tako si sami ustvarimo »svet« v katerem se soočamo s posameznimi problemi: krivimo druge za našo prizadetost, planiramo kako dobiti, kar si zaželimo, po tihem manipuliramo, iščemo čutni pobeg v glasbi, spolnosti, alkoholu in celo v drogah.

Težnja ostane – ta raste, se jo vzgaja. A ker »težnja« ni »čutni objekt«, bo težnja vedno »lačna« objektov, saj o imajo objekti svojo naravo in zato je ne moremo posvojiti in jo kontrolirati. Buda je, ko je uvidel to hlepenje, izrekel: »Le poglej! Premetavajo se v tem, čemur pravijo »moje«, so kot ribe v osušenem potoku z malo vode« (Sn 4:2.6). »Vidim, kako se človeštvo premetava, kot ribe v plitki vodi« (Sn 4:15.2). A problema se običajno ne vidi! Vidi se le »problem« skozi prizmo težnje uma, ne vidi pa se »težnje« kot problema. Zato zasvojenost ostane.

Citat nad esejem se bi lahko prevedel tudi kot: »Tukaj menih nadvlada svoje razpoloženje, ne dovoljuje, da razpoloženje prevlada nad njim.« Toda mi počenjamo prav obratno! Dovolimo si, da sledimo svojim razpoloženjem: ko smo navdušeni nad nečem, smo predani, zvesti in ljubeči, toda ko se razpoloženje spremeni, kaj hitro spremenimo svoje plane: se izognemo določenim stvarem in ljudem, prelomimo zvestobo, iščemo krivico nekje drugje, si zatiskamo oči in se izgovarjamo. Poleg tega se zaradi nerazumevanja razpoloženja istovetimo s tem, kar pomeni, ko smo v razpoloženju, opravičujemo dejanja s tem da je to pač »moja osebnost«. Skratka, sledenje razpoloženjem pomeni, da je um šibek, zmeden in nediscipliniran.

Kdor med prijetnimi stvarmi
ne obvlada svojih čutov,
mere v hrani ne pozna
in je nemočen, len,
hitro ga premaga skušnjavec,
kot veter šibko bilko.

(Dhp 1:7)

Ta šibkost je značilnost tudi za »depresijo«. Ni nujno, da gre za neko gensko napako (kar ne izključujemo), ampak gre običajno predvsem za nediscipliniranost uma. Depresija pomeni, občutek nepotešene potrebe, oz. je neprijetno razpoloženje, ki ga ne more razrešiti na konkretni (tj. čutni) način. Zato je tudi velika napaka nekatere stroke, če to težavo rešuje na konkretni način. Depresija je simptom uma, ki si je dovolil, da ga svet objame in ga vodi. A ta »objem« ni nič drugega kot dovoljenje, da gojimo in povečamo težnjo in posledično zasvojenost s svetom. Pri takem umu je težnja močna, a neizpopolnjena. In to lahko vidimo v današnjem času, ko več imamo stvari na voljo za potešenje čutnosti in za bežanje od notranjega nemira, več je tudi depresije.

Buda je učil drugačno pot izven depresije in nihanja razpoloženja, vendar ta pot zahteva predvsem samo-disciplino. Pri vadbi si ne dovolimo, da smo sužnji razpoloženj in navad. Tu pride najprej vadba v kreposti, kar pomeni, da ne počenjamo kar se nam ljubi na račun drugih. Znotraj kreposti vadimo tudi zvestobo do stvari, ki so dobre in koristne. Poleg tega smo predani koristnemu delu ne glede na razpoloženje: pomagamo drugim, ki potrebujejo pomoč in smo širokosrčni tudi takrat, ko nam ne paše. Delamo in za svoje delo ne iščemo plačila oz. pohval (korist je že v tem, da razvijamo um tako, da prepoznamo Postavo Narave). Srce naj bo čim bolj odprto, neodvisno od okoliščin! To so izjemno pomembne kvalitete, ki jih moramo razviti, če želimo biti prosti nemira. Vzdržnost ni hvaljena v svetu, toda vzdržnost vzgaja neodvisnost od zunanjih okoliščin in razpoloženj – tako nismo več marioneta.

Poleg kreposti in radodarnosti razvijamo tudi zbranost, pozornost in modrost. Pozornost mora biti zasidrano z zbranostjo. Zbran um ni takrat, ko je trmasto osredotočen samo na en objekt, saj bi v takem primeru vzgajali prav ta nagon, ki ga do čutnih objektov že imamo. (To je pravzaprav nevarna pot, ki pa se jo propagira v današnjem duhovnem svetu.) Pravilna zbranost je takrat, ko si v času osredotočenosti na objekt hkrati pozoren na ta občutek »razpoloženja«, ki je ves čas prisoten nekje v ozadju, ki pa ni objekt osredotočenja. Pomembno je, da prepoznamo osnovni nivo, ki smo ga imenovali tu kot »razpoloženje«, ne da bi iz tega naredili objekt opazovanja. Pri razvijanju uma je potrebna potrpežljivost. Moramo dovoliti da razpoloženje traja v skladu s svojo naravo: razpoloženje se je pojavilo samo, zato bo tudi samo izginilo. Kar ima naravo pojavljanja ima tudi naravo izginitve. Prepoznati je treba, da razpoloženje ni »moje«, da se ne da gospodariti z njim, in zaradi končanja tega istovetenja nam ni v breme, če je um v prijetnem, neprijetnem ali nevtralnem razpoloženju. Tu se končajo poželenja in odpori.

»Menihi, ko nekdo nima namena, plana in težnje do nečesa, to ne postane temelj za vzdrževanje zavesti. Kjer ni temelja tam ni podpore za osnovanje zavesti. Ko zavest ni osnovana in ni prišlo do njene rasti, tu ni nastanka prihodnjih novih bitnosti. Ko tu ni nastanka prihodnjih novih bitnosti, ne pride do prihodnjih rojstev, starosti in smrti, žalovanja, objokovanja, bolečine, neprijetnosti in obupa. To je konec celotne zmesi nemira« (SN 12:38).