Svet kategorizira človeka na različne načine, pa naj bo to glede na rojstvo, na primer, da je človek rojen v plemiški, meščanski ali kmečki družini ali da je rojen v kastah brahmanov, vojščakov ali nedotakljivih ali glede na nek religiozni ali gospodarski ali družbeni sistem ali glede na bogastvo ali izobrazbo ali glede na različen uspeh v družbi, kot je politični, športni, filmski, poklicni, duhovni itd. Poleg tega se slava in uspeh merita tudi z ocenjevanjem, kdo ima boljši status, torej super avto, lepšo hišo, drage obleke in vplivno vlogo v okolici. Raznolikost teh posvetnih meritev je neskončna. In to je temelj našega življenja, ki naj bi nam dal smisel bivanja.

Kakor sebe merimo s temi elementi, tako merimo tudi druge. Da ima naša eksistenca neki pomen in vlogo v družbi (tako pač razumemo navidezni pomen eksistence), potem potrebujemo druge, s katerimi se lahko primerjamo. Rabimo druge, da jih lahko ljubimo in sovražimo. Na primer, podcenjujemo ene ljudi, da imamo lahko občutek večvrednosti oz. poveličujemo druge, da nam lahko dajejo upanje za višji status oz. njihovo priznanje našega statusa. Če drugih ljudi okoli nas ne bi bilo, potem se ne bi mogli z ničemer primerjati in naš smisel eksistence bi začel izginjati. In to je razlog, zakaj je za ljudi samota težka – ta izoliranost vzbuja strah in trepet pred izginjanjem.

Take meritve so človekova stvaritev, torej so nenaravne. Življenje in Smrt se ne zanimata za te statuse. Naravni način ocen bitij je glede na razvitost razuma, kar je pogojeno glede na zasluge naših naporov. Meri pa se glede na to, ali um gleda na svet zelo ozko ali pa vidi skozi široko perspektivo. Te meritve se na grobo razvrstijo v pet skupin. To so svet »pekla«, svet »živali«, svet »lačnih duhov«, svet »ljudi« in svet »božanstev«.

Svet »pekla«, kot že samo ime kaže, je temačno in boleče bivanje. Tam so žgoče in ostre bolečine. Razum v tem stanju je tako ozek, da bitja sploh ne pomislijo na posledice svojih dejanj. Na primer, ko vidijo lep in žareč plamen ognja, se tako absorbirajo v poželenje, da skočijo v ogenj brez premisleka. Tako to bitje hkrati ljubi in se žge v ognju. Enako bi lahko rekli za primer, ko bitje zagrabi za lep svetel nož in ga to poželenje poreže. Tako lahko vidimo, da pekel ni stanje neskončne bolečine, ki je nam je dana od zunanje sile, ampak si mi sami povzročamo bolečino, čeprav se tega v stanju pekla ne moramo zavedati. Taka bitja so zmožna narediti vsakršno zlo.

Svet »živali« je že malo bolj umsko razvit. Vešča, ki ljubi ogenj, se kaj kmalu tudi vžge, nam daje vpogled skozi vrata pekla. Vešča se drži tega, kar ljubi in ta ljubezen nima razuma. Živali so seveda bolj previdne, a njihovo nerazumno poželenje se pokaže v strahu, zato hitro reagirajo na strah in poželenje. To je še vedno stanje, ki ne zna planirati prihodnosti ali modro razmisliti o svoji morali. Tu ni prepoznanja koncepta do drugih, kot so »starejši«, »starši«, »potomci«. Ta bitja reagirajo takoj, glede na sedanjo situacijo, a to brez prepoznavanja odgovornosti svojih dejanj. Medtem, ko se v peklu čuti le bolečino, živalski svet lahko že čuti prijetnost in varnost. In glede na prijetne in boleče občutke, se na živali lahko vpliva. Torej, da lahko ta bitja med seboj funkcionirajo in imajo red in disciplino, potrebujejo vodjo krdela, gospodarja ali pastirja.

Tretje stanje bitij ima še bolje razvit razum. Ta že znajo planirati prihodnost, a bolj za svoje sebične namene. To je svet »lačnih duhov«. Simbolično jih ponazarjamo kot grda bitja z malimi usti, dolgim tankim vratom in zelo velikim trebuhom. Kljub temu, da znajo planirati, je to bolj na spletkarski način. So hedonisti: ti še ne dojamejo, kaj je razlika med dobrim in zlom, ampak vidijo »dobro« v tem, če jim prinese čutno potešitev, in »slabo«, če jim ne prinese te potešitve. Drugi koncept morale izven svoje lastne potešitve je za njih nedobrodošel in stvar posmeha. Poleg tega ne ljubijo vodstva, so uporniki, krivijo druge za neprijetne občutke in se pogosto pritožujejo, zavajajo druge, goljufajo, lažejo, so hinavski in lahko tudi neprijetni. Tudi ne vidijo korist v pomoči in v darovanju, saj jim to ne prinaša takojšne potešitve lakote. So nevoščljivi, sebični, stalno žejni in lačni. Toda, če se jim plača ali dobro daruje, so lahko zaščitniški. To je začaran krog, kjer poželenje povzroča nezadovoljivost in ta nadalje vrti krog do še več poželenja in tako spet do nezadovoljstva in depresivnega občutka.

»Človeški« svet ima že veliko bolje razvit razum, da prepozna »dobro« in »zlo« izven čutnega potešenja. Ta tudi razume nižje svetove, zato človek pazi na svojo moralo. Ve, da ubijanje drugih bitij, kraja, spolno nadlegovanje in napačni govor (kot so laži, obrekovanje, žalitve in prazno govoričenje), lahko vodijo le v težave. V tem svetu bo morda človek še vedno testiral kje je meja med »dobrim« in »zlom«, a vsekakor v sebi prepozna, koliko daleč lahko gre s tem. Človek se naj bi izogibal zasvojenosti, kot je na primer z alkoholom in drogami, saj vidi, da neodgovornost do svojih dejanj lahko pelje le do sveta »lačnih duhov« ali celo nižje. Zato se »človek« izogiba »duhov v steklenicah«, to je opojnih pijač in drog. To je stanje raziskovanja, razkrivanja, tako da se poglablja v vprašanja sveta, ceni svoj položaj in se radi zapletajo v debate.

»Božanstva« seveda vidijo skozi zelo široko perspektivo. Dobro se zavedajo kakšne so lahko posledice svojih dejanj. Kljub temu, da morda neka stvar prinaša trenutno neprijetnost vedo, da bo to dolgoročno prineslo le srečo, mir in blaginjo. Na primer, božanstvo se ne bo zadržalo pri jezi, saj bi tako lahko izgubilo zaupanje in posledično tudi prijatelje. Tudi zase bo direktno uvidelo korist v nesebičnem darovanju. Kljub temu, da žrtvuje svojo trenutno navezanost na neko dobrino ve, da se mu bo dolgoročno to povrnilo; hkrati pa čuti notranjo olajšanje, mir in svobodo. Poteg tega se tudi izogiba trenutnim željam po užitkih, če vidi, da bi mu to dolgoročno škodilo. To je tudi svet uspeha. Ona stopajo na višjo raven, ne z goljufijo in spletko, ampak zaradi svojega napora in zaradi prejšnjih zaslug. Takih se ne da uničiti, saj njihov uspeh ne temelji na na račun drugih in na materializmu. To so bitja, ki so utelešenje dobrote in so vredna zaupanja. Ker veliko bolje vedo, kako čutiti prijetne občutke, ki niso tako čutni, bitja seveda čutijo toliko sreče. To stanje je v direktnem nasprotju s stanjem pekla.

To je pet stanj. O njih nam ni treba razmišljati na kakršenkoli metafizični način, ampak je spisek teh svetov tu za naš razmislek. Ti svetovi so že tu, so okoli nas, med nami in mi smo del enega od teh. Vsak človek ima svoj talent, svoje zasluge in zmožnost dojemanja. So ljudje, ki ne morejo opustiti »ognja«; ljudje ki nepremišljeno reagirajo na svojo jezo in poželenje; ljudje, ki zaničujejo druge le za potešitev svojih potreb; ljudje, ki ne morajo brez svojih stališč; ter ljudje, ki so širokosrčni, radodarni in odprti. V kateri svet spada je za nekatere nemogoče spoznati, če so v stanju, ki nima razuma oz. če je ta šibko razvit. Zato je take ljudi skorajda nemogoče učiti učenje o Prebujenju, kot ga je učil Buddha. Taki ljudje bodo verjetno hvalili le čutnost ali si dovolili, da ostanejo ovce v vodstvu pastirjev. Toda, če je človek resnično človek ali celo božanstvo, bo znal prisluhniti tem učenjem in s pomočjo razvitega razuma bo lahko spoznal tudi popolno osvoboditev od vseh svetov.

Vsakdo ima priložnost, da živi pristno življenje, ampak to se verjetno še ne dogaja. Zakaj je tako? Ker smo ujeti, zaprti v škatli in ne moremo ven. Kdo je ustvaril to škatlo? Mislili smo, da smo prosti in kako bi bilo bolje, če se nam ne bi bilo treba ukvarjati s težavami. Vendar sedaj poznamo novico: mi ljubimo zapor. Ljubimo zapor, ki smo si ga sami ustvarili. In če nekdo pride, da bi prelomil ključavnico, vi ne bi vedeli, kaj storiti s samim seboj – ne bi imeli pojma. Zaradi tega je osvoboditev težka.

Ta krožni tok ali samsara se vrti zaradi ljubezni in sovraštva. Toda oba sta uravnotežena na tanki nitki. Ko razumemo, kako je naše domnevanje krhko tvorjeno, ne bomo nič več resno jemali svoja čustva in stališča. Resnica je veliko večja: ta resnica je razumevanje in opuščanje.

Svet je v vaših rokah ne glede ali se tega zavedate ali pa ne. Kako kvalitetno bo to, je absolutno odvisno od vas.