Ni moja opica, ni moj cirkus
Sveti človek si pogledov ne prisvaja —
le s čim na svetu bi se ga lahko sodilo?
Za njega ni nobenih utrjenih pogledov,
ki izhajajo iz različnih ideologij.
Nasprotovanja, odtujenost in strah so tam, kjer je ločenost. Kamorkoli se obrnemo, smo priča ločevanj: izbiramo med stvarmi, ki so zaželene in stvarmi, ki so nezaželene. Kjerkoli, pa naj bo to naši družbi, bližnji okolici, družini ali znotraj v nas, so ločevanja. In ločevanja so zaradi madežev (kilesa). Na svetu so brezmadežni le tisti, ki so prosti odpora, čutnosti in nevednosti, ter tako ne vidijo ničesar, kar je vredno boja (Sn 4:8.8). Ko vidimo nasprotovanja in spore v družbi, le koga bi lahko potem krivili? Mi sami smo odgovorni za ustvarjeno ločenost.
Ponos in usmerjenost vase se pokaže zaradi zakrknjenega razumevanja sočloveka. Ko razumemo, da samo-pomembnost nastane takrat, ko jemljemo druge kot nepomembne in manjvredne: ko srečamo človeka, ki je šibek, se avtomatsko povzdignemo, kot boljši od tega človeka. Tudi, ko srečamo človeka, ki je močnejši, se mu podredimo. Ko srečamo človeka, ki je nam podoben, postanemo tekmovalni. Svoj jaz vrednotimo le s tem, kar je nam dano v določeni situaciji. Ali ima ta ponos res pravo veljavo, če je pridobljen na račun drugih? Ta občutek edinstvenosti in pomembnosti osnovano na vrednotenju človeka kot »manjvrednega«, je isto, kot da bi poskušali graditi palačo v gnoju in z gnojem. Ponos je osnovan na šibkih temeljih in je zato ranljiv in krhek in tako lahko prinese le bolečino in muko v našem srcu in v srcu drugih ljudi.
Ko nismo osredotočeni nase, ko sprostimo meje med »mano« in »tabo« in ko prenehamo braniti »moje resnice« in spoznamo enotnost, potem za nas ni ničesar pridobljenega niti zavrženega in lahko živimo v miru, z bistrim in odprtim srcem in brez strahu. Toda enotnost ni isto kot izenačenost. Tu ne gre za pritisk, da se združimo pod neko določeno ideologijo, da moramo priti do popolne resnice s prigovarjanjem in s sprejetjem ali odvračanjem idej. Enotnost pomeni, da se transformiramo od vseh idej, da uvidimo, da kakršnekoli ideje sprejmemo, so te vedno prisvojene, naučene, oblikovane, torej – pogojene in zato minljive (Sn 4:4). Aniccā vata saṅkhārā, vse tvorjeno je minljivo (SN 6:15).
Zaradi ustvarjene različnosti smo zaprti znotraj svojih posebnih in ekskluzivnih načinov, kako videti stvari v svetu in s tem posledično ustvarimo nasprotja med seboj in drugimi. Ko poskušamo ustvarjati enotnost skozi svoje človeško ustvarjanje, končamo le z izenačenjem, ne z enotnostjo. Toda z delovanjem, ki je v skladu z Dhammo (z znanjem čiste narave), raznolikost in različnost ne bosta nikoli povzročila sporov in nasprotovanj. Enotnost znotraj Dhamme še vedno dovoli različnost. Dhamma je razumevanje različnosti. Zato naj bomo vedno odprti s prijaznostjo, sočutjem, veseljem in ravnodušnostjo. Temu pravimo življenje, ki je v harmoniji z Dhammo.
S pomočjo Dhamme lahko sprostimo vse zapreke in obrambe. Obramba postane očitna, ko se zagradimo za svojimi idejami, pogledi in trmo. To obrambno delovanje nam prepreči medsebojna človeška razumevanja in rešitev notranjih dvomov. Dhamma nas ne bi smela napolniti z novimi idejami in pogledi, ampak nas uči in vodi, kako lahko spoznamo naravo vseh idej. Zato pravimo, da je Dhamma odprta, ki odpre srce in odstrani zapeke.
Zato dovolimo, da vodimo svoje življenje z zaupanjem in v skladu z Dhammo in tako prestopimo in končamo nesporazume, nasprotja in prelome. Toda pot ne bo lahka. Sebične želje bodo še vedno v nas poskušale preprečiti uvid v Dhammo, zato ker nas Dhamma pelje iz naše cone udobja in povzroča vznemirjenost. Seveda je veliko lažje in bolj dobrodošlo, da se udobno utopimo v svoje običajne navade, to je v raznovrstne čutnosti, kot so opojne substance in različne oblike razvedril, ki jih ponuja moderna tehnologija in mediji. A potem srce postane šibko, nevoljno in popolnoma oropano. Temu pravimo tajitev Dhamme in sprejemanje slepe vere, ki gospodari nad nami in nas še naprej vleče v žrelo Smrti.
Le zakaj bi potem moral dovoliti, da ta šibkost gospodari nad tabo? Pogoltni svoj ponos. Ko si drugi s strastjo prizadevajo, da so njihova mnenja in ideologije veljavne, si sam sebi dopovej, da ta njihova prizadevanja ni moja opica, ni moj cirkus (Poljski predgovor), da to ni moj problem. Ne dovolite si ničesar, kar bi lahko izzivalo vaše samospoštovanje in utrite svoje zatočišče v Dhammi, ki ni pristranska in ničesar ne zapostavlja.
Veselite se v miru.