(MN 125) Dantabhūmi Sutta – Stopnja ukročenosti

 

1. Tako sem slišal. Nekoč je Blaženi živel v Bambusovem gaju pri Rādžagahu, kjer so krmili veverice.

2. Takrat je novinec Aciravata živel v gozdni koči. Takrat je princ Džayasena potoval in hodil za vajo. Odšel je do novinca Aciravata in izmenjal z njim pozdrave. Ko je bil ta vljuden in prijazen pogovor končan, je sedel na stran in rekel novincu Aciravatu: “Mojster Aggivessana, slišal sem, da lahko menih, ki biva tukaj vztrajno, vneto in odločno, doseže poenotenje srca.”

“Tako je, princ, tako je. Menih, ki biva tukaj vztrajno, vneto in odločno, lahko doseže poenotenje srca.”

3. “Bilo bi dobro, če bi me mojster Aggivessana učil Dhammo, kot jo je slišal in jo izmojstril.”

“Jaz te ne morem učiti Dhamme, princ, kot sem jo slišal in jo izmojstril. Če te učim Dhammo, kot sem jo slišal in jo izmojstril, ne boš razumel pomena mojih besed in to bi bilo zame utrudljivo in težavno.”

4. “Naj me mojster Aggivessana uči Dhammo, kot jo je slišal in jo izmojstril. Morda lahko razumem pomen njegovih besed.”

“Jaz te bom učil Dhammo, princ, kot sem jo slišal in jo izmojstril. Če lahko razumeš pomen mojih besed, bo to dobro. Vendar, če ne moreš razumeti pomena, potem to pusti in me ne sprašuj več o tem.”

“Naj me mojster Aggivessana uči Dhammo, kot jo je slišal in jo izmojstril. Če lahko razumem pomen njegovih besed, bo to dobro. Če ne morem razumeti pomena, bom to pustil in ga ne bom spraševal o tem.”

5. Potem je novinec Aciravata učil princa Džayasena Dhammo, kot jo je slišal in jo izmojstril. Ko je končal, je princ Džayasena pripomnil: “Nemogoče je, mojster Aggivessana, ne more se zgoditi, da lahko menih, ki biva vztrajen, vnet in odločen, doseže poenotenje srca.” Ko je razložil novincu Aciravatu, da je to nemogoče in se ne more zgoditi, se je princ Džayasena dvignil iz svojega sedeža in odšel.

6. Kmalu potem, ko je princ Džayasena odšel, je novinec Aciravata odšel do Blaženega. Ko se je poklonil Blaženemu, je sedel na stran in prenesel Blaženemu njegov celoten razgovor s princem Džayasenom. Ko je zaključil, mu je Blaženi rekel:

7. “Aggivessana, kako je mogoče, da bi princ Džayasena, ki živi sredi čutnosti, uživa v čutnosti, so ga pogoltnile misli o čutnosti, je uničen z vročico čutnosti, je nagnjen k iskanju čutnosti, lahko vedel, videl ali doživel to, kar mora biti spoznano skozi odrekanje, videno skozi odrekanje, doseženo skozi odrekanje, uresničeno skozi odrekanje? To ni mogoče.

8. Predpostavimo,[1] Aggivessana, da obstajata dva slona, dva konja ali dva vola za krotitev, ki sta bila dobro ukročena in dobro vzgojena, in dva slona, dva konja ali dva vola za krotitev, ki sta bila neukročena in nevzgojena. Kaj misliš, Aggivessana? Ali bi dva slona, dva konja ali dva vola za krotitev, ki sta dobro ukročena in dobro disciplinirana, ko sta ukročena, pridobila obnašanje ukročenih, prišla do stopnje ukročenih?” - “Da, častiti gospod.” - “Toda, ali bi dva slona, dva konja ali dva vola za krotitev, ki sta neukročena in nedisciplinirana, ko sta neukročena, pridobila obnašanje ukročenih, prišla do stopnje ukročenih, kakor sta dva slona, dva konja ali dva vola za krotitev, ki sta bila dobro ukročena in dobro disciplinirana?” - “Ne, častiti gospod.” - “Tako tudi, Aggivessana, ni mogoče, da princ Džayasena, ki živi sredi čutnosti … lahko vedel, videl ali doživel to, kar mora biti spoznano skozi odrekanje, videno skozi odrekanje, doseženo skozi odrekanje, uresničeno skozi odrekanje.

(PRISPODOBA Z VISOKO GORO)

9. Predpostavimo, Aggivessana, visoko goro ne daleč od vasi ali mesta, in dva prijatelja, ki bi zapustila vas ali mesto in se skupaj približala gori. Ko bi jo dosegla, bi en prijatelj ostal spodaj ob vznožju gore, medtem ko bi drugi splezal na njen vrh. Potem bi prijatelj, ki je ostal ob vznožju gore, rekel prijatelju, ki je stal na vrhu: ‘No, prijatelj, kaj vidiš stoječ na vrhu gore?’ In drugi bi odvrnil: ‘Stoječ na vrhu gore, prijatelj, vidim lepe parke, lepe gozdičke, lepe trate in lepe ribnike.’ Potem bi prvi prijatelj rekel: ‘To ni mogoče, prijatelj, to se ne more zgoditi, da ko stojiš na vrhu gore, lahko vidiš lepe parke, lepe gozdičke, lepe trate in lepe ribnike.’

Potem bi se drugi prijatelj spustil dol, do vznožja gore, vzel svojega prijatelj pod roko in se z njim vzpel do vrha gore. Ko bi ga pustil nekaj trenutkov, da zajame zrak, bi ga vprašal: ‘No, prijatelj, ko stojiš na vrhu gore, kaj vidiš?’ In njegov prijatelj bi odgovoril: ‘Ko stojim na vrhu gore, prijatelj, vidim lepe parke, lepe gozdičke, lepe trate in lepe ribnike.’ Potem bi drugi rekel: ‘Prijatelj, le malo prej smo te slišali reči: “To ni mogoče, prijatelj, to se ne more zgoditi, da medtem ko stojiš na vrhu gore, lahko vidiš lepe parke … lepe ribnike.” Toda ravnokar smo te slišali reči: “Ko stojim na vrhu gore, prijatelj, vidim lepe parke … lepe ribnike.”’ Potem bi prvi prijatelj odgovoril: ‘Ker sem bil onemogočen s to visoko goro, prijatelj, nisem videl tega, kar je bilo za videti.’

10. Tako tudi, Aggivessana, princ Džayasena je onemogočen, oviran, blokiran in obkoljen s še večjo gmoto, kot je ta – z gmoto nevednosti. Tako ni mogoče, da bi princ Džayasena, ki živi sredi čutnosti, … lahko vedel, videl ali doživel to, kar mora biti spoznano skozi odrekanje, videno skozi odrekanje, doseženo skozi odrekanje, uresničeno skozi odrekanje.

11. Aggivessana, če sta ti dve prispodobi prišli vate [z ozirom na] princa Džayasena, bi on pridobil spontano zaupanje v tebe, in ko bi bil prepričan, bi ti pokazal svoje zaupanje.”

“Častiti gospod, kako bi lahko ti dve prispodobi prišli vame [z ozirom na] princa Džayasena, ker sta se dogodili Blaženemu, ker sta spontani in nista bili prej še nikoli slišani?”

(PRISPODOBA S SLONOM)

12. “Predpostavimo, Aggivessana, da maziljeni plemeniti kralj nagovori svojega vodnika slona: ‘Dobri vodnik slona, pripravi kraljevega slona, pojdi v gozd v katerem so sloni in ko zagledaš gozdnega slona, ga zveži z ovratnico s kraljevim slonom.’ Ko je odgovoril ‘Da, gospod,’ je vodnik slona pripravil kraljevega slona, vstopil v gozd v katerem so sloni, in ko je zagledal gozdnega slona, ga je povezal z ovratnico skupaj s kraljevim slonom. Kraljev slon je tako gozdnega odpeljal iz gozda ven na odprto. Na tak način pridejo gozdni sloni ven na odprto; ker gozdni slon se drži gozda v katerem so sloni.

Potem je vodnik slona obvestil maziljenega plemenitega kralja: ‘Gospod, gozdni slon je prišel ven na odprto.’ Kralj je nagovoril svojega krotilca slonov: ‘Daj, dobri krotilec slonov, ukroti gozdnega slona. Obrzdaj njegove gozdne navade, obrzdaj njegove gozdne spomine in namene, obrzdaj njegovo gorje, utrujenost in domotožje, ko zapusti gozd. Pelji ga, da se veseli v mestu, vtisni v njega navade, ki so prilagojene človeškim bitjem.’ Ko je odgovoril ‘Da, gospod,’ je krotilec slonov zasadil velik kol v zemljo in privezal gozdnega slona na njega z ovratnico z namenom, da ga obrzda njegovih gozdnih navad … in vtisni v njega navade, ki so prilagojene človeškim bitjem.

Potem je krotilec slonov nagovoril slona z besedami, ki so nežne, prijetne za ušesa in ljubeznive, ki gredo do srca, so vljudne, jih želijo mnogi in so prijetne mnogim. Ko je gozdni slon nagovorjen s takimi besedami, posluša, prisluhne in uporabi svoj um, da razume. Krotilec slonov ga nato nagradi s travno krmo in vodo. Ko gozdni slon sprejme travno krmo in vodo od njega, krotilec slonov ve: ‘Sedaj bo kraljev slon odšel!’

Potem ga krotilec slonov dresira dalje: ‘Dvigni to, odloži to!’ Ko gozdni slon uboga ukaze svojega krotilca, da dvigne in odloži in izvrši njegova navodila, ga krotilec slonov dresira dalje: ‘Pojdi naprej, pojdi nazaj!’ Ko gozdni slon uboga ukaze svojega krotilca, da gre naprej in gre nazaj in izvršuje njegova navodila, ga krotilec slonov dresira dalje: ‘Vstani, sedi!’ Ko gozdni slon uboga ukaze svojega krotilca da vstane in sede in izvrši njegova navodila, ga krotilec slona vadi dalje v nalogi, ki se imenuje mirnodušnost. Ogromno desko zaveže na njegov trup; drugi moški z verigo v rokah sede za njegov vrat; moški z verigami v rokah ga obkrožijo z vseh strani; in krotilec slona sam stoji pred njim in drži dolgo palico. Ko je slon dresiran v nalogi mirnodušnosti, ne premakne sprednjih ali zadnjih nog; ne premakne sprednje ali zadnje četrtine telesa; ne premakne svoje glave ušes, oklov, repa ali trupa. Gozdni slon je sposoben prenašati napade s sulicami, meči, puščicami, napade drugih bitij in grmeče zvoke bobnov, pavk, trobent in timpanov. Ker se je rešil vseh hib in napak in je očiščen pomanjkljivosti, je vreden kralja, je v kraljevi službi, se ima za enega od dejavnikov kralja.

(UČENJE TATHᾹGATE)

13. Tako tudi, Aggivessana, Tathāgata se pojavi v svet, popoln, popolno prebujen, popoln v pravi vednosti in obnašanju, vzvišen, poznavalec svetov, neprimerljiv vodja posameznikov, ki jih je potrebno ukrotiti, učitelj božanstev in ljudi, prebujen, blažen. On razodeva ta svet z njegovimi božanstvi, njegovimi Mārami in njegovimi Brahmāmi, to generacijo z njenimi asketi in brahmani, njenimi princi in njenim ljudstvom, kar je sam uresničil z direktno vednostjo. On uči Dhammo, ki je dobra v začetku, dobra v sredini in dobra na koncu, s pravilnim pomenom in izražanjem, in razodeva sveto življenje, ki je popolnoma dovršeno in prečiščeno.

14. Gospodar ali gospodarjev sin ali nekdo, ki je rojen v nekem drugem narodu, sliši to Dhammo. Pri poslušanju Dhamme pridobi zaupanje v Tathāgato. Ko ima to zaupanje, razmišlja tako: ‘Posvetno življenje je prenapolnjeno in prašno; meniško življenje je široko odprto. Ko živiš doma, ni enostavno živeti duhovno življenje povsem popolno in čisto kot zloščena školjka. Kaj če si obrijem svoje lase in brado, oblečem rumena oblačila in grem naprej od doma v brezdomstvo. Kasneje si ob priložnosti, z opustitvijo majhnega ali velikega bogastva, opustitvijo majhnega ali velikega kroga sorodnikov, obrije svoje lase in brado, obleče rumeno oblačilo in gre naprej iz življenja gospodarja v brezdomstvo. Na ta način plemeniti učenec pride na odprto; ker božanstva in ljudje so vezani na pet vezi čutnega užitka.

15. Potem ga Tathāgata vzgaja dalje: ‘Pridi, menih, bodi kreposten, ukročen z meniškim zakonikom, bodi popoln v obnašanju in bivanju, in vidi strah v najmanjši napaki, vadi z upoštevanjem vodil za vadbo.’

16. Ko je, Aggivessana, plemeniti učenec kreposten … in je videl strah v najmanjši napaki, vadil z upoštevanjem vodil za vadbo, ga je Tathāgata vzgajal še dalje: ‘Pridi, menih, varuj vrata svojih čutnih področij. Ko gledaš snov z očmi, se ne oprimi njenih znakov in lastnosti. Ker, če pustiš sposobnost oči nevarovano, lahko vdrejo vate zla slaba stanja poželenja in nezadovoljstva, prakticiraj način njihovega zadržanja, varuj področje oči, loti se zadržanja področja oči. Ko slišiš zvok z ušesi … Ko vohaš vonj z nosom … Ko okušaš okus z jezikom … Ko se dotikaš tipnega s telesom … Ko spoznavaš pojav s srcem, se ne oprimi na njegove znake in lastnosti. Ker, če pustiš srčno področje nevarovano, lahko vdrejo vate zla slaba stanja poželenja in nezadovoljstva, prakticiraj način njihovega zadržanja, varuj področje srca, loti se zadržanja področja srca.’

17. Ko, Aggivessana, plemeniti učenec varuje vrata svojih čutnih sposobnosti, ga Tathāgata vzgaja dalje: ‘Pridi, menih, bodi zmeren v jedi. Ko pametno razmišljaš, bi moral vzeti hrano niti za užitek niti za omamo niti zaradi fizične lepote in privlačnosti, ampak samo za vzdrževanje in nadaljevanje tega telesa, za končanje neudobja in za podporo pri svetem življenju, in meni: “Tako bom končal s starimi občutki, ne da bi nastali novi občutki in bom zdrav in brezhiben in bom živel v udobju.’

18. “Ko je, Aggivessana, plemeniti učenec zmeren v jedi, ga Tathāgata vzgaja dalje: ‘Pridi, menih, posveti se budnosti. Čez dan, ko hodiš nazaj in naprej in sediš, čisti svoje srce ovirajočih stanj. V prvem delu noči, ko hodiš nazaj in naprej in sediš, čisti svoje srce ovirajočih stanj. V srednjem delu noči lezi na desno stran v levjo pozo, z eno nogo, ki prekriva drugo, pozoren in premišljen, in si zamisli v svojem srcu čas za bujenje. Ko vstaneš v zadnjem delu noči, ko hodiš nazaj in naprej in sediš, čisti svoje srce ovirajočih stanj.’

19. Ko je, Aggivessana, plemeniti učenec predan budnosti, ga Tathāgata vzgaja dalje: ‘Pridi, menih, poseduj pozornost in premišljenost. Deluj s premišljenostjo, ko hodiš naprej in se vračaš … ko gledaš dalje in gledaš stran … ko pregibaš in razteguješ svoje ude … ko nosiš svoja oblačila in nosiš svoje zunanje oblačilo in skledo … ko ješ, piješ, uživaš hrano in jo okušaš . . . ko odvajaš blato in uriniraš … ko hodiš, stojiš, sediš, zaspiš, se zbudiš, govoriš in si tiho.’

20. Ko, Aggivessana, plemeniti učenec poseduje pozornost in premišljenost, ga Tathāgata vzgaja dalje: ‘Pridi, menih, zateci se v osamljeno bivališče: v gozd, ob vznožje drevesa, na goro, v globoko sotesko, v jamo na hribu, na tla za kremiranje, goščavo pragozda, na odprti prostor, na otep slame.’

21. On se zateče na osamljeno bivališče: v gozd … otep slame. Ob vračanju iz svoje poti po miloščinsko hrano, po svojem obroku, sede, prekriža svoje noge, vzravna svoje telo in se posveti pozornosti. Ko opusti pohlep za svetom, biva s srcem brez pohlepa; svoje srce očisti pohlepa. Ko opusti zlobo in sovraštvo, biva s srcem brez zlobe, sočuten za dobrobit vseh živih bitij; svoje srce očisti zlobe in sovraštva. Ko opusti lenobo in topost, biva brez lenobe in toposti, zaznavajoč svetlobo, pozoren in popolnoma premišljen; svoje srce očisti lenobe in toposti. Ko opusti vznemirjenost in kesanje, biva nevznemirjen s srcem, ki je notranje mirno; svoje srce očisti vznemirjenosti in kesanja. Ko opusti dvom, biva onstran dvoma, nezmeden glede dobrih stanj; svoje srce očisti dvoma.

22. Ko je tako opustil teh pet ovir, nepopolnosti srca, ki slabijo modrost, biva v motrenju telesa v telesu, vnet, premišljen in pozoren, odloži pohlep in žalovanje za svetom. On biva v motrenju občutka v občutku … srca v srcu … pojavov v pojavih, vnet, popolnoma premišljen in pozoren, odloži pohlep in žalovanje za svetom.[2]

23. Prav tako kot, Aggivessana, krotilec slona zasadi velik kol v zemljo in naj priveže gozdnega slona z ovratnico z namenom, da ga obrzda njegovih gozdnih navad … in vtisne v njega navade, ki so prilagojene človeškim bitjem, so ta štiri področja pozornosti, vezana za srce plemenitega učenca z namenom, da ga obrzdajo njegovih navad, ki temeljijo na posvetnem življenju, da obrzdajo njegove spomine in namene, ki temeljijo na posvetnem življenju, da ga obrzdajo njegovih stisk, utrujenosti in vneme, ki temeljijo na posvetnem življenju in z namenom, da bi lahko dosegel pravo pot in uresničil ugasnitev.

24. Potem ga Tathāgata vzgaja dalje: ‘Pridi, menih, bivaj motreč telo kot telo, vendar ne premišljuj misli, ki so povezane s telesom; bivaj motreč občutke kot občutke, vendar ne premišljuj misli, ki se tičejo občutkov; bivaj motreč srce kot srce, vendar ne premišljuj misli, ki so povezane s srcem; bivaj motreč pojave kot pojave, vendar ne premišljuj misli, ki se tičejo pojavov.’

25. Z umirjanjem misli in razmišljanja, vstopi in biva v drugi stopnji … tretji stopnji … četrti stopnji zbranosti.

26. Ko je njegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščeno nepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost, ga usmeri k spominu na pretekla življenja. Spomni se svojih mnogoterih preteklih življenj, to je, enega rojstva, dveh rojstev, treh rojstev, štirih rojstev, petih rojstev, desetih rojstev, dvajsetih rojstev, tridesetih rojstev, štiridesetih rojstev, petdesetih rojstev, stotih rojstev, tisočih rojstev, sto tisočih rojstev, veliko vekov krčenja sveta, veliko vekov širjenja sveta, veliko vekov krčenja in širjenja sveta: ‘Tam mi je bilo ime tako, bil sem iz tega naroda, tako sem izgledal, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje prijetnosti in neprijetnosti, takšen konec mojega življenja; in ko sem tam umrl, sem se ponovno pojavil drugje; in tudi tam so mi dali ime, bil sem iz tega naroda, s takšnim izgledom, takšna je bila moja hrana, takšno moje doživljanje prijetnosti in neprijetnosti in takšen konec mojega življenja; in ko sem tam umrl, sem se ponovno pojavil tukaj.’ Tako se je z njihovimi vidiki in posebnostmi spomnil svojih mnogoterih preteklih življenj. 

27. Ko je njegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščeno nepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost, ga usmeri k vednosti o umiranju in ponovnem pojavljanju bitij. Z očesom prebujenega, ki je očiščeno in presega človeškega, vidi bitja, ki umirajo in so ponovno rojena, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna. Razume, kako bitja umirajo v skladu s svojimi dejanji: ‘Ta bitja, ki so se napačno obnašala s telesom, govorom in umom, so sramotila plemenite, imela napačen pogled in so se lotila dejanj, ki so temeljila na napačnem pogledu, so se po razpadu telesa, po smrti, ponovno pojavila v stanje revščine, v slabo okolico, v nižji svet, v pekel; vendar tista bitja, ki so se dobro obnašala s telesom, govorom in umom, ki niso sramotila plemenitih, ki so imela pravilen pogled, in so se lotila dejanj, ki so temeljila na pravilnem pogledu, so se z zlomom telesa, po smrti, ponovno pojavila v dobri okolici, v nebeškem svetu.’ Tako z očesom prebujenega, ki je prečiščeno in presega človeškega, vidi bitja, ki umirajo in se ponovno pojavijo, manjvredna in večvredna, lepa in grda, srečna in nesrečna in razume, kako bitja gredo svojo pot v skladu s svojimi dejanji. 

28. Ko je njegovo zbrano srce tako prečiščeno, jasno, brezhibno, očiščeno nepopolnosti, voljno, vodljivo, čvrsto, in je doseglo mirnodušnost, ga usmeri k vednosti o uničenju vplivov. On razume kot v resnici je: ‘To je neprijetnost. To je izvor neprijetnosti. To je prenehanje neprijetnosti. To je pot, ki vodi do prenehanja neprijetnosti.’ On razume kot v resnici je: ‘To so vplivi. To je izvor vplivov. To je prenehanje vplivov. To je pot, ki vodi do prenehanja vplivov.’

29. Ko ve in vidi na ta način, je njegovo srce osvobojeno vpliva želje po čutnosti, vpliva bitnosti in vpliva nevednosti. Ko je tega osvobojeno, pride vednost: ‘Osvobojeno je.’ On razume: ‘Rojstvo je uničeno. Duhovno življenje je bilo živeto, kar je bilo potrebno je bilo narejeno, nič več ni prihoda nazaj v katerokoli stanje.

30. Ta menih je sposoben prenašati mraz in vročino, lakoto in žejo in stik z obadi, komarji, vetrom, soncem in plazečimi stvori; on je sposoben prenašati zlonamerno govorjenje, nezaželene besede in nastale telesne občutke, ki so boleči, ostri, prebadajoči, neprijetni, trpeči in grozeči življenju. Ko se znebi vsega poželenja, sovraštva in zablode, očiščen pomanjkljivosti, je vreden darov, vreden daril, vreden gostoljubja, vreden darovanj, vreden spoštljivih pozdravov in je neprekosljivo polje zaslug za svet.

31. Če, Aggivessana, kraljev slon pogine v visoki starosti, neukročen in nevzgojen, potem se ima za starega slona, ki je poginil v neukročeni smrti. Če kraljev slon pogine ko je v srednji starosti, neukročen in nevzgojen, potem se ima za srednje starega slona, ki je poginil v neukročeni smrti. Če kraljev slon pogine ko je mlad, neukročen in nevzgojen, potem se ima za mladega slona, ki je poginil v neukročeni smrti. Tako tudi, Aggivessana, če umre star menih s svojimi neuničenimi vplivi, se ga ima za starega meniha, ki je umrl v neukročeni smrti. Če umre menih srednjega statusa s svojimi neuničenimi vplivi, se ga ima za meniha srednjega statusa, ki je umrl v neukročeni smrti. Če na novo pomenišen menih umre s svojimi neuničenimi vplivi, se ga ima za novo pomenišenega meniha, ki je umrl v neukročeni smrti.

32. Če, Aggivessana, dobro ukročen in dobro vzgojen kraljev slon pogine v visoki starosti, se ga ima za starega slona, ki je poginil v ukročeni smrti. Če dobro ukročen in dobro vzgojen kraljev slon pogine v srednji starosti, se ga ima za srednje starega slona, ki je poginil v ukročeni smrti. Če dobro ukročen in dobro vzgojen kraljev slon pogine ko je mlad, se ga ima za mladega slona, ki je poginil v ukročeni smrti. Tako tudi, Aggivessana, če star menih umre in ima svoje vplive uničene, se ga ima za starega meniha, ki je umrl v ukročeni smrti. Če menih srednjega statusa umre in ima svoje vplive uničene, se ga ima za meniha srednjega statusa, ki je umrl v ukročeni smrti. Če na novo pomenišeni menih umre in ima svoje vplive uničene, se ga ima za na novo pomenišenega meniha, ki je umrl v ukročeni smrti.”

To je bilo tisto, kar je rekel Blaženi. Novinec Aciravata je bil zadovoljen in vesel besed Blaženega.

 

Opombe

[1] Prispodoba kot v MN 90:11.

[2] Tukaj so štiri osnovanja pozornosti razložena na mestu, ki je običajno rezervirano za štiri stopnje zbranosti.

 

vir: Bhikkhu Nanamoli/Bodhi - The Middle Length Discourese of the Buddha, Wisdom Publications, 2009
prevod: Bojan Božič / junij 2018, rev. marec 2021