Modrost adžana Džajasara

60 000 let

 
Ob neki priliki je Buddha povedal, kako je Araka, učitelj iz daljne preteklosti, vzbujal občutek nuje v svojih učencih. »Araka je to naredil«, je rekel, »s pomočjo več vzpodbudnih prispodob:
 
Kot bo kapljica rose na konici trave hitro izginila ob sončnem vzhodu, ravno tako je človeško življenje kot kapljica rose.
 
Kot pada dež v debelih kapljah in mehurčki, ki nastajajo na vodi, naglo izginjajo, ravno tako je človeško življenje kot tak mehurček vode.
 
Kot bo črta, ki jo s palico narišemo na vodno gladino, hitro izginila, ravno tako je človeško življenje kot s palico narisana črta na vodni gladini.
 
Kot se gorski potoček, ki hitro teče in s sabo nosi veliko naplavine, ne bo ustavil niti za delček trenutka, ampak bo hitel vedno naprej in se vrtinčil, ravno tako je človeško življenje kot gorski potoček.
 
Kot lahko močan mož zbere pljunek sline na koncu svojega jezika in jo z lahkoto izpljune, ravno tako je človeško življenje kot pljunek sline.
 
Kot se bo kos mesa, če ga vržemo na železno ponev, ki jo cel dan segrevamo, hitro osmodil, ravno tako je človeško življenje kot ta kos mesa.
 
Kot krava, ki jo peljejo za zakol in jo vsak gib njenih okončin vodi bližje smrti, ravno tako je človeško življenje kot krava, obsojena na zakol.«
 
Ko je naštel vse Arakove prispodobe, je Buddha dodal osupljivo novico: »Toda v tistem času, menihi, je človeško življenje trajalo 60 000 let.«
 
-adžan Džajasaro

Opustiti nečistosti brez obžalovanja

 
Da bi lahko opustili nečistosti, jih moramo videti, ne da bi si jih lastili ali bi se z njimi poistovetili. Nečistosti v našem umu razkrijemo na najboljši način tako, da se trudimo obdržati pozornost na koristna mentalna stanja, ki jim direktno nasprotujejo.
 
Nič ne razkrije naše odvisnosti od nesmiselne mentalne aktivnosti tako jasno kot trud ohraniti pozornost na dih.
 
Nič ne razkrije naše odvisnosti od telesa in njegovih užitkov tako jasno kot razmišljanje o neprivlačnih značilnostih telesa (asubha).
 
Nič ne razkrije naše odvisnosti od godrnjanja in užaljenosti in splošne negativnosti tako jasno kot mettā meditacija.
 
Nič ne razkrije naše samovšečnosti in malomarnosti tako jasno kot meditacija na smrt.
 
Zaslepljen um je nagnjen k temu, da nečistostim obrne hrbet ali jih poskuša opravičiti ali celo trdi, da so dobre stvari. Meditatorji si bolj kot tolažbe želijo resnice. Svoj um podvržejo urjenju, ki izpostavi nečistosti kot minljive, pogojene pojave, ki blatijo um. Brez obžalovanja te nečistosti spretno opustijo.

-adžan Džajasaro

Globlje potrebe

 

V govorih velikih učiteljev tajske gozdne tradicije so pogosto podobe iz borilnih veščin. Nečistosti opisujejo kot zagrizene sovražnike, krute, premetene in brezvestne. Meditator jih mora ubiti ali vsaj, če uporabimo boksarsko prispodobo, boksniti ven iz ringa. Ta način govora o praksi je razumljiv, glede na to, da so bili poslušalci večinoma menihi v najboljših letih življenja. Za mlade moške je duhovni bojevnik močna podoba. Nekaj let sem bil eden od teh mladih mož in sem bil temu primerno navdihnjen.

Vendar pa se je z leti moj pogled na nečistosti nekoliko spremenil. Sedaj vidim pomen raziskovanja načinov, na katere najbolj trdovratne nečistosti zapolnijo nekatere globlje potrebe znotraj nas. Če smo vpleteni v vojno, je to državljanska vojna in so naši bližnji na obeh straneh.

Moramo prepoznati, katera je ta potreba, ki jo nečistost navidezno izpolnjuje. Kako lahko to potrebo opustimo, obidemo ali zamenjamo? Te vrste raziskovanje ne zamenja prakse samādhija, jo pa dopolnjuje.

-adžan Džajasaro 

Prijaznost in dobrohotnost

 
Buddha je menil, da so vrline kataňňū in katavedī kazalci dobrega in plemenitega uma.
 
Kataňňū pomeni, da nikoli ne pozabimo in ne zmanjšujemo pomena dejanjem prijaznosti in dobrohotnosti, od katerih smo imeli koristi, ne glede na to, kako majhna so bila. Pomeni resnično ceniti pomen teh dejanj. Vključuje razmišljanje o ogromnem številu dobrih in prijaznih dejanj, ki se vsak dan zgodijo v svetu in kažejo pot onkraj grozot.
 
Katavedī pomeni prizadevanje, da bi častili dejanja prijaznosti in dobrohotnosti, posebej tista, od katerih smo imeli direktno korist. To naredimo tako, da ne jemljemo stvari, ki smo jih dobili, za same po sebi umevne, ampak imamo do njih najprimernejši odnos. To vključuje izražanje spoštovanja našim dobrotnikom z besedami, ko je to primerno, a najpomembneje z našimi dejanji. Pomeni, da najbolje uporabimo vse, kar smo dobili, zato da delamo dobro v svojem življenju. Pomeni, da ohranjamo in z naše strani oblikujemo principe prijaznosti in dobrohotnosti.
 
-adžan Džajasaro 

Dvom v avtoriteto

 
Ko sem odrastel, sem se navzel idej o tem, da razmišljam s svojo glavo in dvomim v avtoriteto. Domneval sem, da so avtoritete, o katerih je potrebno neprestano dvomiti, v politiki, ekonomiji, veri, umetnosti. Ko pa sem odkril budizem, sem spoznal, da je še ena močna avtoriteta, v veliko aspektih najmočnejša od vseh. Naučil sem se, kako so naša življenja najbolj zatirana in osiromašena zaradi nečistosti v našem lastnem umu.
 
V vsaki deželi sveta se brez dvomov, suženjsko sledi veliko notranjim diktatorjem. Ti vključujejo Pohlep, Odpor in Prepričanje. Predanost tem diktatorjem presega vse politične meje in socialne razrede.
 
Še najstnik budist sem sprejel prepričanje, ki je z mano do današnjega dne. Le z vključitvijo Buddhove poti do modrosti, sočutja in notranje svobode, bo kakršenkoli trud, da bi izboljšali kakovost življenja bitij v svetu, dosegel stalen, trajni rezultat.
 
-adžan Džajasaro 

Bodite potrpežljivi

 
Včasih se zdi, da praksa dhamme naredi življenje mračnejše in težje, namesto da bi bilo jasneje in lažje. Če je tako, je to opozorilo, da ste se izgubili na poti. Vašo prakso je ugrabilo poželenje dobiti, biti, postati. Čas je za spremembo stališča. Čas je, da prizadevanje opustiti vse, kar vas omejuje, očisti egocentrične težnje.
 
A tu je še druga tema. To je naraščajoča tema, ki obkroža tiste, ki kopljejo skozi goro nečistosti. Ko kopljejo vedno globlje v svojo goro, se svetloba, ob kateri so prej živeli, zmanjša in pojema. Lahko se pojavijo dvomi. Ne vedo, kako velika je gora in koliko jo je še ostalo.
 
Veliki učitelji pravijo: »Bodite potrpežljivi in kopljite dalje. Če boste vztrajali, se boste prebili skozi. Luknja bo postala tunel. Vse se bo razsvetlilo. Bodite potrpežljivi.«
 
-adžan Džajasaro 

Dukkha

 
Pomen besede dukkha kot ene od treh značilnosti eksistence je drugačen od pomena dukkhe kot plemenite resnice.
V treh značilnostih se dukkha nanaša na inherentno nestabilnost vseh minljivih, pogojenih pojavov.
V štirih plemenitih resnicah se dukkha nanaša na izkušnjo nerazsvetljenega uma. Ta um stalno reagira s slo in navezanostjo na notranji in zunanji svet, za katerega sta značilna minljivost in nestabilnost. Tu je dukkha občutek pomanjkanja, nepopolnosti, praznosti, nezadovoljivosti, ki jih ni mogoče ločiti od življenja, ki temelji na teh reakcijah.
Dukkha je v »tilakkhani« neprizadeta ob pojavu Buddhe. Vtkana je v samo tkanino eksistence. Po drugi strani pa je dukkha kot plemenita resnica lahko popolnoma odstranjena s pomočjo prakse Buddhovih učenj.
 
-adžan Džajasaro 

Resnična narava vsega, kar obstaja

 
Pred več kot 2500 je Buddha, sedeč pod svetim figovcem v severovzhodni Indiji, spoznal resnično naravo vsega, kar obstaja, in kaj je potrebno, da dosežemo to spoznanje. Ko je povzel svoje razsvetljenje, je govoril o prepoznavi štirih plemenitih resnic (ali štirih resnic, ki oplemenitijo) in o dolžnostih, ki jih je potrebno opraviti za vsako posebej. Rekel je, da je vedel, da je postal Buddha, ker se je zavedal, da je vzorno opravil vsako od teh dolžnosti.
Obstaja dukkha. Potrebno jo je popolnoma razumeti.
Obstaja vzrok za dukkho. Potrebno ga je opustiti.
Obstaja prenehanje dukkhe. Potrebno jo je uresničiti.
Obstaja pot, ki vodi do prenehanja dukkhe. Potrebno ji je slediti.
Buddha nam ni dal seznama dogem, v katere je potrebno verjeti. Resnično postanemo budisti, ko se trudimo prakticirati celotno osem-členo pot, da bi popolnoma razumeli dukkho, opustili njen vzrok in uresničili njeno prenehanje.
 
-adžan Džajasaro 

Luč

 

Običajno vidimo predmet jasneje, če nanj posvetimo z lučjo. A včasih nam luč pokaže, da je bil naš pogled napačen. V bistvu smo gledali nekaj čisto drugega, kot smo si predstavljali. Tu in tam odkrijemo, da je kača, ki leži na cesti, le kos vrvi ali da je kos vrvi na cesti, kača. Z meditacijo se naučimo posvetiti z lučjo na našo izkušnjo. Posledično nam nekatere stvari kot grdota jeze ali lepota prijaznosti postanejo jasnejše. Posledično se spremenijo naše vrednote in prioritete. Druge stvari, ko so jasno osvetljene, postanejo neznatne. Od teh je najpomembnejše dojemanje jaza. Vidno postane, da to, kar smo prej dojemali kot trdno in zanesljivo, kot mesto in lastnika izkušnje, ni nič od teh stvari. Namesto tega najdemo pogojen tok telesnih in mentalnih pojavov.

Razmislite o meditaciji na tak način: ne kot uporabo tehnike, da dosežemo določen rezultat, ampak kot način, da posvetimo z lučjo na telo in um in se učimo iz tega, kar vidimo.

-adžan Džajasaro 

Zaznavanje

 
Ko sem prvič vstopil v samostan, sem bil navdušen nad enim mladim menihom. Zdelo se mi je, da pooseblja samostanske vrline potrpežljivosti, marljivosti, samoobvladovanja, prijaznosti, nežnosti in umirjenosti, kar sem močno občudoval.
Nekega dne sem pretresen ugotovil, da je menih zapustil samostan. Kasneje sem izvedel, da je bila sramežljivost in negotovost to, kar sem jaz imel za njegovo skromnost in umirjenost. Njegov um je bil poln dvoma in zmedenosti. Zanj je bil vsak dan v samostanu borba. Dojel sem, kaj vse sem projiciral nanj. Moja želja po dobrem vzorniku, me je zaslepila, da nisem videl menihove bolečine. Takšne izkušnje, iz katerih je razvidno, koliko smo se o nekom motili, so pomembne priložnosti za učenje. Ko razmišljamo o njih, dobimo vpogled na kakšen način naše želje in strahovi, upanja in pričakovanja vplivajo na naše zaznavanje tistih okrog nas. Prepoznavanje pojavljanja in minevanja
mentalnih stanj med meditacijo leži v srcu naše dhamma prakse. Pomembno pa je tudi raziskati, kako takrat, ko ni zavedanja, ta mentalna stanja pogojujejo naše obnašanje in odnose v svetu.
 
-adžan Džajasaro 

Vipāka

 

Vsako kammično dejanje (hoteno dejanje), naj bo še tako nepomembno, pusti posledice na našem telesnem, moralnem in duhovnem blagostanju. Nekoristna kamma, ki jo motivirajo nečistosti, vodi do naraščanja trpljenja. Koristna kamma, ki jo motivirajo vrline, vodi do zmanjšanja trpljenja in končno do osvoboditve. S kammo, ki jo ustvarimo, ustvarjamo to, kar smo v sedanjem trenutku in v prihodnosti.

Rezultate kamme, ki smo jo ustvarili v preteklosti, tako v tem kot v prejšnjih življenjih, imenujemo »vipāka«. Neuradno ji pogosto rečemo »stara kamma«. Buddha je močno izpodbijal idejo, da so naša življenja določena s staro kammo. Vipāka ni usoda. Če bi bila, ne bi bilo osemčlene poti, niti osvoboditve, niti budizma. Stara kamma ne določa naših življenj, vendar pa jih bolj ali manj pogojuje, dokler ne spoznamo sadov dhamma prakse.

Staro kammo lahko jasno vidimo v naših samodejnih reakcijah. Na primer ljudje, ki hranijo svojo jezo, bodo izkusili jezo kot svojo avtomatsko reakcijo na določene sprožilce. Ni lahko zamenjati avtomatske jezne reakcije s pozornim odgovorom brez jeze. Potrebni so čas in potrpežljivost in stalen trud. A je to mogoče narediti. Sčasoma je z budističnim treningom mogoče preseči vse kammične ovire. To je poglavitno prepričanje za našo vero v trojni dragulj.

-adžan Džajasaro 

Kamma

 
»Kamma« pomeni hoteno delovanje. Če namerno stopimo na mravljo, je to slaba kamma. Če to naredimo nenamerno, pa ni. Če namerno povemo laž, je to slaba kamma. Če rečemo nekaj neresničnega in verjamemo, da je resnično, pa ni.

Če namerno premlevamo o načrtih, kako nekomu prizadeti trpljenje, je to slaba kamma. Če izkusimo kruto misel, ki se pojavi in izgine v umu, pa ni.

Nepazljivost je sivo področje. Razmisli o nekom, ki vozi avto, potem ko je pil alkohol, in zbije psa. Res je, da ne ustvari slabe kamme, kot bi namerno ubil drugo živo bitje. Vendar pa ustvari slabo kammo, ker se je odločil voziti, medtem ko ni popolnoma pri sebi, in tako lahkomiselno ogroža sebe in druge.

Buddha je učil, da je bistvo kamme namera. Bolj kot vzgajamo zavedanje namere v vsakem trenutku, bolj smo se sposobni izogniti slabi kammi in delati dobro kammo. Več kot naredimo dobe kamme, lažji in jasnejši postaja naš um.

Ko je um dovolj nahranjen z dobro kammo, bo dosegel zrelost, ki je potrebna, da popolnoma razumemo naravo osebe, za katero domnevamo, da ustvarja to kammo. Tu se razkrije pot do osvoboditve.
 
-adžan Džajasaro 

 

»Prosim povej mi, kaj lahko naredim, da se odkupim«

 

Ljudje, ki niso vredni zaupanja, se skrivajo pred svojimi lažmi stopenjsko.
»To je absolutno neresnično. Užaljen sem, da lahko tako misliš o meni.
»Ni res. Kolikokrat moram to ponoviti?«
»Da, res, a le do neke mere.«
»Žal mi je reči, da je res, a to nič ne pove o tem, kdo sem v resnici.«
Potuhnjen um se lahko domisli sto načinov, na katere bolj pozitivno prikaže svoje obnašanje.
»Le enkrat se je zgodilo. Enkrat samkrat.«
»Skoraj nikoli nisem tega naredil. Zelo redko.«
»Sem samo človek.«
»Vsakdo bi bil v skušnjavah v mojem položaju.«
»V bistvu sem to naredil dosti manjkrat kot veliko drugih ljudi.«
»Toliko dobrih stvari sem naredil. Zakaj nihče ne govori o njih?«
»Pravzaprav to ni nič v primerjavi z dobrimi stvarmi, ki sem jih naredil.«
»Čas je, da se premaknemo naprej.«
Pošteni ljudje prevzamejo odgovornost za svoja dejanja. Brez pomisleka se opravičijo zaradi škode, ki so jo povzročili. Rečejo: »Prosim povej mi, kaj lahko naredim, da se odkupim.«

-adžan Džajasaro

Zaupanje

 

Buddha je pogosto poudaril, da njegovo učenje o različnih nivojih bivanja ne temelji na splošnih prepričanjih ali filozofskih načelih, ampak na neposredni izkušnji. Rekel je, na primer, da je sposoben razkriti, kako različna hotena dejanja telesa, govora in uma vodijo do ponovnega rojstva v različnih nebeških ali peklenskih svetovih, ker je »spoznal sam, videl sam, opazoval sam«. Zdelo se mu je ključno, da njegovi učenci zaupajo v obstoj drugih svetov.

Vendar pa Buddha ni zahteval slepe vere na tem področju. Resnično najdemo povsod v pogovorih njegove kritike napak, ki spremljajo slepo vero. Buddha pa je vzpodbujal vzgojo zaupanja, ki v začetku temelji na zaupanju v njegovo modrost in sočutje. Obstoj drugih svetov je vključen v pravilni pogled, prvi člen osemčlene poti, kar nam pokaže, kako pomemben je bil za Buddho. Lahko zaključimo, da brez sprejemanja drugih svetov, vsaj kot delovno hipotezo, naše razumevanje zakona kamme ne bo nikoli dovolj globoko, da bi podprlo prakso, ki doseže višek v osvoboditvi.

-adžan Džajasaro

Stvarnost, takšna kot je

Ena od velikih podcenjenih moči na svetu je moč poznavanja / seznanjenosti. Človeška bitja so lahko ravnodušna v prisotnosti velike lepote ali velike groze le zato, ker so jo prej že velikokrat videla. Ljudje, ki jih niti malo ne gane kruto nasilje, niso pošasti. Enostavno so navajeni tega, kar vidijo in delajo.

Življenje lahko postane nekoliko mirnejše, če si dovolimo, da se na stvari navadimo. A to je varljiv mir, ki ga dosežemo tako, da se odpovemo delu sebe, ki nas dela resnično človeške.

Norci poskušajo pobegniti tiraniji znanega, tako da stalno iščejo nove izkušnje in so torej večno nemirni in nezadovoljni. Modri vedno znova ponovno vzpostavijo zavedanje v sedanjem trenutku. Na tak način obdržijo vedno sveže razumevanje izkušnje. Mir, ki ga dosežejo, ni rezultat otopelosti, ampak globoko razumevanje stvarnosti, takšne kot je.  

-adžan Džajasaro

Jeza

 
Nekaj je v jezi, kar jo naredi, da se zdi najbolj primerna reakcija na obnašanje ali dogodke, ki so kruti, kruto neumni ali neumno kruti. Jeza se zdi čustvo, ki nam nudi gorivo za motivacijo, da se zoperstavimo nepravičnosti in zatiranju. Zdi se edina alternativa preden se potopimo v podrejenost in obup. Če se počutimo jezne, je to dokaz, da nam je mar.
 
Vendar pa je jeza ne glede na vzrok vedno napaka. Ukoreninjena je v zmotnem pogledu, zakaj in kako se stvari zgodijo. Izzove dejanja, ki včasih prinesejo kratkoročne pridobitve, vendar vedno vodijo do resnih dolgotrajnih izgub. Jeza požre to, kar je v nas dobrega.

Jeza nas potisne v past črnobelega razmišljanja, hrani idejo o »nas« in »njih«, ki je glavni razlog vsakega konflikta. Trajne rešitve zapletenih problemov najdejo umi, ki so brez predsodkov in z jasnostjo in potrpežljivostjo popolnoma razumejo mrežo vzrokov in pogojev, ki prevladajo. Jezen um je pregrob, da bi razmišljal o čemerkoli drugem kot o tem, kako prizadeti maksimalno bolečino trenutnemu sovražniku.
 
-adžan Džajasaro

Kakšna sreča

 

Splošno je znano, da lahko pričakujemo pet vrst reakciji, če naredimo dobro delo:

  1. iskreno hvaležnost in pohvalo,
  2. neiskreno hvaležnost in pohvalo,
  3. brezbrižnost,
  4. ljubosumnost,
  5. jezo in nenaklonjenost.

Če smo pripravljeni na raznolikost možnih reakcij, se cepimo proti razočaranju in prizadetosti. Raje kot smo depresivni nad tem, kako malo prve vrste reakcij srečamo, se učimo: To je človeško kraljestvo. Je takšno. Kakšna sreča je, da svet ni poln dobrih, prijaznih, modrih ljudi. Če bi bil, kako bi lahko kadarkoli našli motivacijo, da se ga osvobodimo?

-adžan Džajasaro

Pravilen napor

 

Pravilen napor je šesti sestavni del osemčlene poti. Buddha je razložil, da je sestavljen iz:

  1. napora, da bi preprečili pojav nekoristnih mentalnih stanj, ki se še niso pojavila,
  2. napora, da bi opustiti nekoristna mentalna stanja, ki so se pojavila,
  3. napora, da bi sprožili koristna mentalna stanja, ki se še niso pojavila,
  4. napora, da bi vzdrževal in izpopolnili koristna mentalna stanja, ki so se že pojavila.

V vsakodnevnem življenju moramo biti prožni in se moramo primerno prilagoditi izzivom in priložnostim, ki nam jih ponuja vsaka situacija, v kateri se znajdemo. Tu »koristna in nekoristna« mentalna stanja pokrivajo celoten spekter vrlin in nečistosti. Naš napor je lahko, na primer, da se branimo pred jezo med zapletenimi pogovori, ali da vzgajamo pravilen govor.

Med prakso meditacije izberemo naše okolje in objekt, na katerega se osredotočimo. Tu se »nekoristna mentalna stanja« nanašajo bolj specifično na pet ovir (nivārana) in »koristna mentalna stanja« na sedem faktorjev razsvetljenja (bojjhanga).

Te štiri vrste napora povzemajo budistično vzgojo. Sestavljajo principe, ki združujejo formalno prakso meditacije in prakso v vsakodnevnem življenju. Če gledamo na prakso s stališča napora in ne kot zunanjo obliko, lahko najdemo stalnost, ki leži pod navideznim prepadom med tem, kar delamo med meditacijo in tem, kar delamo ves preostali čas dneva.

-adžan Džajasaro

Norveški gozd

 
Pred nekaj dnevi sem sedel v opatovem kutiju v gozdnem samostanu na jugu Norveške. Bil je jasen dan brez vetra. Skozi okensko steklo kutija se je zdel gozd popolnoma negiben in tiho sem sedel in opazoval spokojnost. Čez čas sem se zavedal komaj zaznavnega gibanja. Spoznal sem, da gre za list visoko na drevesu na moji desni. Trenutek kasneje je na levi zadrgetal drugi majhen list. S sproščeno pazljivostjo sem se s časom zavedal še drugih, zelo drobnih, skoraj nevidnih tresljajev. Čez nekaj časa je nežen vetrič zapihal skozi gozd in miriada listov je odgovorila.
 
Nekaj dni kasneje v Angliji mi je meditatorka rekla, da njen um z lahkoto doseže mirnost, a se je spraševala, kaj naj naredi potem. Rekel sem, da je um kot norveški gozd. Opazuj dalje.
 
-adžan Džajasaro

Čistost srca

Včeraj sem prispel v Anglijo in obiskal mojega edinega še živega strica. Star je 93 let in njegov um je še vedno zelo bister. Živi sam, vendar pa je hišo njegove hčere videti iz njegove kuhinje in ima veliko prijateljev. Vsaka stena njegove hiše in vsaka polica sta pokriti z družinskimi slikami. Pove, da je njegovih vnukov, pravnukov in njihovih otrok skupno 51. Ko gre na sprehod in ga boli noga, se spomni vseh njihovih imen eno za drugim. Tako premakne um stran od bolečine in ohrani jasen spomin.
 
Hči mojega strica pripada krščanski skupini. Ni se ji pridružil, vendar pa zadnjih 10 let enkrat tedensko prisostvuje enemu od njihovih srečanj. Pove, da ceni to skupino zaradi tega, kako močno se trudijo živeti v skladu s svojimi verovanji, in da skrbijo drug za drugega. Pove, da je po smrti svoje žene razmišljal, da so to ljudje, ki jih želi imeti v bližini. »Na koncu«, preprosto pove, »je vse v ljubezni«.

Pred dvema dnevoma je imel moj stric manjšo operacijo, da so odstranili raščo z njegovega vratu. Čaka na rezultat biopsije. Zdi se popolnoma miren. Ko sva se poslovila, mi je z nasmehom dejal: »Nimam se kaj pritoževati. Imel sem dobro življenje.«

Do konca dneva je bil moj objekt meditacije čistost srca, ki se je med najinim pogovorom tako lepo pokazala.
 
-adžan Džajasaro

 

Kruh

Včeraj zvečer sem sedel v majhni dhamma dvorani tajskega budističnega samostana sredi švedskega podeželja. Spraševale so me številne tajske žene in posamezni od njihovih švedskih mož. Potem se je nenadoma pojavila globoka prošnja: »Prosim, opišite nibbāno.« Odvrnil sem, da ne morem. Nečesa, kar leži onkraj jezika, ni mogoče ujeti v besede. Žena ni bila zadovoljna z odgovorom. Tako sem postavil še mojo prošnjo: »Prosim, opišite mi okus kruha.« Rekla je, da ne more. Rekel sem, če ne more opisati nekaj tako vsakdanjega, kot je okus kruha, ni pravično pričakovati od mene, da opišem okus nibbāne.

Razložil sem, da se je Buddha izogibal govorjenju o nibbāni. Raje je poudarjal pot, ki vodi do njenega uresničenja. Rekel sem, da je to tako, kot bi nekomu govorili o kruhu. Poveš jim, katere sestavine so potrebne: moka, voda, kvas, sol in tako dalje. Potem razložiš, kako se naredi testo, za koliko časa ga postaviš v pečico, na kateri temperaturi. »Potem,« rečeš osebi, »ugrizni košček in sam boš vedel, kako odličen je okus svežega kruha.«

-adžan Džajasaro

Sāriputta

 
Sanghānussati, spominjanje na vrline razsvetljenih, lahko slabi ovire in prinaša veselje umu. Eden od velikih menihov, vreden takega razmisleka, je častiti Sāriputta. Dobro je znano, da je bil častiti Sāriputta Buddhov najbolj moder učenec in se zato lahko zdi precej stroga oseba. Vendar so v komentarjih razkriti drugi aspekti njegove osebnosti. Zapisano je, na primer, da je zgodaj zjutraj, ko so šli drugi menihi prositi hrano, pometal, pobiral smeti in pospravljal. Potem je šel obiskat bolne menihe v bolniške sobe, da bi jih opogumil in preveril, če potrebujejo zdravila. Če so jih potrebovali, jim je priskrbel nujne stvari od podpornikov, ki so uradno ponudili zdravila. Na dolgih pohodih je častiti Sāriputta redko zavzel svoje mesto na čelu skupine. Raje je ostal zadaj s starejšimi in slabotnimi. Bil je znan po tem, da je pogosto nanašal olje na krvaveče rane bolnih menihov.
Častiti Sāriputta je bil znan po svoji prijaznosti med obiski bolnih in po vzpodbudnih dhamma govorih ob takih prilikah. Ob neki priliki je dal tako prodorna navodila za kontemplacijo na občutek častitemu Samitigutti, menihu, ki je trpel zaradi gobavosti, da je bolnik dosegel stopnjo arahanta. Ob drugi priliki so Anathapindikove neznosne bolečine popolnoma prenehale, potem ko ga je častiti Sāriputta učil dhamme. Na koncu, ko je Anathapindika ležal na smrtni postelji, mu je častiti Sāriputta poklonil ganljiv govor o nenavezanosti. Po smrti se je Anathapindika ponovno rodil kot božanstvo v kraljestvu Tusita in se je vrnil v gaj Jeta, da bi se poklonil in izrazil svojo hvaležnost. V Buddhovi prisotnosti je recitiral naslednje verze:
 
Sāriputta je resnično obdarjen z modrostjo,
z vrlinami in notranjim mirom.
Tudi menih, ki je stopil onkraj,
mu je v najboljšem primeru le enak.
 
-adžan Džajasaro

 

Smrt

 

Med meditacijo o smrti ne zavračamo razmišljujočega uma, ampak ga uporabljamo na discipliniran način. Umu dovolimo, da  razmišlja o seznamu različnih tem, eno za drugo. Tu je predmet meditacije povezan tok usmerjenih misli. Meditacijo začnemo z bolj splošnim razmišljanjem in se potem osredotočimo na sebe. Ko resnica o smrti velja za nas, postane praksa globoka. Skoznjo pridobimo nov trezen pogled na naše osebne drame, da lahko opustimo motnje in zavlačevanje. Dojamemo: »Smrt prihaja k meni, v to življenje in temu ni mogoče ubežati.«

Tu je nekaj splošnih tem, s katerimi začnemo meditacijo:

Vsakdo mora umreti. Vsako bitje, ki je bilo kadarkoli rojeno in bo kadarkoli rojeno, je umro ali bo umrlo.

Človeško telo je krhko; obstaja tako veliko vzrokov smrti.

Smrt lahko pride pri katerikoli starosti, ob vsakem času, vsak trenutek.

Ko se osredotočimo na sebe:

Moja življenjska doba se z vsakim vdihom krajša.

Smrt prihaja k meni. Brez dvoma.

Ko pride smrt, mi nič od moje lastnine ali dosežkov ne bo moglo pomagati.

Ko pride smrt, mi moji ljubljeni ne bodo mogli pomagati.

Ko pride smrt, mi lahko pomaga le dhamma.

- adžan Džajasaro

Petdesetdolarski bankovec

Maja 1977 sem ravno prečkal prelaz Khyber med Pakistanom in Afganistanom, stal ob robu ceste in poskušal štopati do Kabula, ko je ustavil taksi. Na zadnjem sedežu je sedel lepo oblečen zahodni par. Po njihovih laseh spetih v rep sem uganil, da so privrženci Hare Krišne. Vstopi, sta rekla s toplim nasmehom in vstopil sem.

Rekla sta, da sta poslovneža iz San Francisca. V Peshawarju sta nakupovala rokodelske izdelke in sta se vračala v njuno bazo v hotelu Hilton v Kabulu. Mislim, da sem bil za njiju eksotična pojava, tako kot sta bila onadva zame, a smo vseeno skoraj neprekinjeno klepetali na dolgi poti. Ko smo prispeli do predmestja Kabula, smo bili dobri prijatelji. Njima se je moje življenje zdelo nepredstavljivo asketsko, in ko smo se poslovili, je eden od njiju vztrajal, da sprejmem majhno darilo. To je bil petdesetdolarski bankovec – zame zaklad v tistem času.

Ko se je taksi odpeljal, sem se zaobljubil. Če bom ta dan srečal popotnika, ki bo ta denar potreboval bolj kot jaz, mu ga bom dal. Usedel sem se v čajnico in v nekaj minutah je vstopil mlad Anglež. Izgledal je zaskrbljen in obnemogel. Ko sem ga vprašal, če je v redu, mi je povedal, da so mu ravnokar ukradli ves denar in vse premoženje. Brez obžalovanja sem mu dal bankovec.

Vsi smo naredili stvari, na katere smo ponosni. Spomin nanje in čustva, ki jih sprožajo, lahko postanejo močna meditacijska tehnika. Buda je rekel, da spomin na lastno radodarnost umu prinaša veselje. Veselje vodi do zamaknjenosti, zamaknjenost pa do globoke telesne sprostitve in mentalne blaženosti. Blaženost vodi v samādhi, ki oblikuje temelje, da lahko vidimo stvari v njihovem resničnem življenju. Čudovito je videti, kako lahko vsako dejanje dobrote prispeva k Buddhovi poti prakse.

- adžan Džajasaro

Neznatne pridobitve

Nedavno sem zelo užival med branjem besed ameriškega športnika. Rekel je, da ni bil nikoli posebej nadarjen, a je dosegel uspeh, ker je »bil dober v izboljševanju«. Kako čudovit stavek! Ljubezen do učenja, vztrajnost, stalna prizadevnost, skrb za majhne podrobnosti in redne neznatne pridobitve so zaščitni znak prvakov med treningom. Plavalec, zmagovalec olimpijskih iger, je pripomnil: »Ljudje ne vedo, kako vsakdanji je uspeh.« Kot budisti lahko dodamo, da se vrata neobičajnemu odprejo, ko v popolnosti prevzamemo odgovornost za običajno.

Meditacija je lahko neprijetna, ko si želimo več kot neznatne pridobitve, medtem ko se trudimo manj, kot je najbolj primerno. Veliko ljudi želi miren um, ne da bi opustili vzroke za pomanjkanje miru. To nagnjenje lahko lepo popravimo, če si postavimo cilje znotraj same prakse. Za vsak del dhamma prakse se lahko odločimo, da bomo dobri v izboljševanju. Neznatne pridobitve se kopičijo.

- adžan Džajasaro

Sedanji trenutek

Med prakso ne gre le za to, da se postavimo v sedanji trenutek. Ključne so vrednote in kvalitete uma, ki jih postavimo v sedanji trenutek.

Zavedanje sedanjega trenutka ni očiščujoče samo po sebi. Vlomilci znajo biti v sedanjosti. Narcisi, ki se postavljajo pred publiko, so zelo v sedanjem trenutku, a to njihov narcisizem bolj hrani kot spodkopava. Umetniki in športni zvezdniki so pogosto zelo intenzivno osredotočeni na sedanji trenutek, a ko izstopijo iz njega, ta izkušnja nima nobenega zaznavnega učinka na njihovo moralo ali duhovno zrelost.

Sedanji trenutek je edina učilnica, kjer se lahko skozi direktno izkušnjo naučimo pomena štirih plemenitih resnic. Ko zavzamemo naš sedež v tej učilnici, moramo biti opremljeni s pravilnim pogledom, ponižnostjo, ostrim očesom in iskreno ljubeznijo do resnice. Zdaj smo pripravljeni poiskati najglobljo osvoboditev – svobodo pred tiranijo »jaza« in »mojega«.

- adžan Džajasaro

 

Svetloba

Nikoli nisem bil navdušen študent naravoslovnih ved. Vseeno pa je ena tema iz fizike pritegnila mojo pozornost. Odkril sem, da lahko svetlobo razumemo kot sestavljeno ali iz delcev ali iz valovanja. Navdušen sem bil, da lahko posamezno entiteto vidimo na dva navidezno izključujoča načina. Najboljša razlaga, ki sem jo našel, je bila tale: če svetlobo vprašaš po delcih, bo odgovorila z delci. Če jo vprašaš o valovanju, bo odgovorila z valovanjem.

Kasneje sem razmišljal, da je v tem pogledu um nekoliko podoben svetlobi. Če um vprašaš vsebinsko vprašanje, odgovori z vsebino; če ga vprašaš o procesu, odgovori o procesu.

Vsebinska vprašanja so pomembna. Moramo si postaviti vprašanja kot »Zaradi katerih dokazov je to zame resnično? Kaj je prav narediti v tej situaciji? Je to koristno? Me te vrste razmišljanje o tej temi privede bližje osvoboditvi od trpljenja ali me nanj še bolj veže?«

Vendar pa nas vsebinska vprašanja peljejo le do določene točke na budistični poti. Vedeti moramo tudi, kako premaknemo naš fokus od vsebine na proces. Vprašamo »Kaj pogojuje pojav tega mentalnega stanja? Kaj pogojuje njegovo izginotje? Ali lahko opazujem to pojavljanje in izginevanje  - univerzalno naravo vseh pojavov – v realnem času kot direktno izkušnjo.« Ko prestavimo poudarek iz vsebine na proces, postane naša praksa dhamme globoka.

- adžan Džajasaro

 

Neustrezen jaz

Če bi nam kdo rekel, da misli, da on ne bi smel biti to, kar je, da bi moral biti nekdo drug, nekdo, ki je boljši, bi se nam zdelo žalostno in morda bi nas celo skrbelo za njegovo duševno zdravje. Vendar pa se pogosto sliši ljudi, ki rečejo, da vedo, da bi morali biti boljši, kot so - boljši starši, boljši budisti, boljši ljudje. Tako govorjenje pogosto vzamemo kot znak ponižnosti in iskrenosti. V bistvu pa le trdijo - očitno absurdno – da ne bi smeli biti to, kar so. Najboljši odgovor na trditve, ki se začenjajo z »moral bi…«, je »Zakaj bi moral?« Če imamo določene standarde in ideale, ki jim nismo kos, so morda ti standardi in ideali nerealističn in jih je potrebno spremeniti. To je najprej potrebno preiskati. Če ne, so določeni vzroki in pogoji, ki nam preprečujejo živeti v skladu z našimi ideali. Naša naloga je, da jih identificiramo in se jih lotimo odstranjevati. To je pravzaprav enostavno. Ni si potrebno oteževati dela z vlaganjem svojih sil v idejo o »slabem, neustreznemu jazu«, ki »bi moral biti boljši«.

- adžan Džajasaro

 

Srce napolnjeno z metto

V govoru v Itivuttaki Buddha uči, da je daleč najmočnejši in najlepši način, s katerim pridobimo zasluge, osvoboditev uma s pomočjo metta (dobrohotnosti) meditacije. Pravi, da srce, ki ga osvobodi metta, »sije svetlo in žareče«.

Buddha ponazori svoj vidik s tremi prispodobami: osvoboditev srca z metto presega druge prakse, s katerimi pridobimo zasluge, kakor polna luna sveti močneje kot skupna svetloba vseh zvezd na nebu.

Srce, ki je osvobojeno z metto, odžene notranjo temo, kakor vzide sonce po koncu deževne dobe na jasnem nebu brez oblačka in odžene temo v prostranstvu.

Srce, ki je osvobojeno z metto, je tako lepo in sijoče kot danica ob zori.

Ko se sredi pritiskov in odgovornosti modernega življenja trudimo slediti Buddhovemu nauku,  je lahko srce napolnjeno z metto, ki ne sprejema meja ali izjem, luč, ki osvetljuje našo pot.

- adžan Džajasaro

 

 

Prijaznost in radodarnost

Nekatera od Buddhovih naukov lahko brez posebnih težav preverimo. Njegovo analizo vzrokov za človeško srečo  in bolečino lahko preizkusimo v našem življenju in preverimo, če vzdrži temeljit pregled. Na primer Buddha pravi, da nesebična dejanja prijaznosti in radodarnosti umu prinesejo veselje. Ko odkrijemo, da so ta opazovanja resnična, naša vera v njegovo modrost nenehno raste.

Veliko Buddhovih naukov lahko preveri samo dobro izurjen um. Resnično, nekatere lahko preveri le um arahanta. V teh primerih naukov ne sprejmemo le iz slepe vere. Sprejmemo jih z zaupanjem, da se je Buddha vedno znova dokazal kot zaupanja vreden. Na tistih področjih, kjer smo njegove nauke lahko preverili, nas niso nikoli razočarali.

Pripravljenost zaupati Buddhi je v ospredju pri učenjih o kammi in ponovnem rojstvu. Brez te se naša nesposobnost, da bi si o tako globokih zadevah ustvarili mentalne podobe, zdi pomembna ovira za sprejemanje njihove resnice.

Ob neki priliki je Buddha razkril, zakaj ima lahko zaupanje v njegova učenja velike posledice na to, kako živimo življenje:

»Menihi, če bi bitja poznala, kot jaz poznam, posledice dajanja in deljenja, ne bi jedli, ne da bi prej darovali, niti bi dovolili madežu škrtosti, da jih obsede in se ukorenini v njihovih umih. Četudi bi bil zadnji zalogaj, zadnji grižljaj, ne bi jedli, ne da bi ga podelili, če bi imeli koga, s komer bi ga lahko delili. Toda, menihi, ker bitja ne poznajo, tako kot jaz poznam, posledic dajanja in deljenja, jedo, ne da bi prej dajali, obseda jih madež škrtosti in se ukorenini v njihovih umih.«

- adžan Džajasaro

 

Odtenek občutka

Eno od najbolj temeljnih telesnih izkušenj je prisotnost ali odsotnost toplote. Subjektivno lahko razvrstimo to izkušnjo kot občutek toplote, mraza ali niti toplote niti mraza. Pogosto na ta pojav nismo pozorni, še posebej, ko nam ni niti toplo niti hladno. Vseeno pa lahko takoj odgovorimo, če se kadarkoli vprašamo ali nam je toplo, hladno ali ne eno ne drugo.

Ravno tako kot je relativna toplota našega telesa telesna konstanta, je »vedanā« mentalna konstanta. Vedano običajno prevajamo kot »občutek«, a izraz bolje razumemo kot odtenek občutka vsakega posameznega trenutka. Lahko je predmet trojne razvrstitve: prijeten, neprijeten in nevtralen.

Pomanjkanje zavedanja vedane ima resne posledice. Brez pozornosti prijeten občutek vzgaja pohlep, neprijeten občutek vzgaja odpor in nevtralni občutek vzgaja nepazljivost in vse nečistosti, ki jo spremljajo.

Ravno tako, kot se lahko vprašamo, če nam je toplo, mraz ali nič od tega, se morajo meditatorji stalno obračati na odtenek občutka: ali je ta trenutek prijeten, neprijeten ali nevtralen? Le na tak način lahko zaščitimo um pred poželenjem, navezanostjo in trpljenjem.

- adžan Džajasaro

 

 

Sedanji trenutek

To jutro je bilo v samostanu mrzlo in vlažno. Po dnevnem obroku sem se vrnil v svoj kuti, se zavil v svoj šal in si pripravil skodelico čaja.

Ko sem sedel v svojem stolu, gledal na živo zelena drevesa, ki obkrožajo kuti, in srkal čaj, se je moj um obrnil na tistega, ki mi je poklonil čaj, in oblil me je val hvaležnosti.

Potem se je moj um obrnil do laičnih podpornikov, ki so ponudili vodo, iz katere je skuhan čaj,

in do osebe, ki je darovala skodelico, iz katere pijem,

in do tistega, ki je daroval čajnik,

in do osebe, ki je plačala električno napeljavo v kutiju,

in osebe, ki plačuje račune za elektriko.

Bolj kot je moj um premišljal o radodarnosti, ki je omogočila to eno skodelico čaja, bolj sem v tem užival.

Biti v sedanjem trenutku ni cilj budistične prakse sam po sebi; obstajajo različni načini bivanja v sedanjem trenutku, nekateri so boljši kot drugi. Kot budisti se urimo bivati v sedanjem trenutku, ker ta prekine vse površinske opravke uma. V sedanjem trenutku se lahko zavedamo celotne dimenzije našega življenja: vprašanj o smislu, namenu in pomenu. V sedanjem trenutku lahko odpremo naše oči za resnice življenja, ki jih tako zlahka spregledamo.

- adžan Džajasaro

 

Dih

Star angleški pregovor, ki ga je moj oče zelo spoštoval, pravi: »Poskrbi za penije in funti bodo sami poskrbeli zase.« Mislim, da je princip pameten in ga lahko uporabimo za meditativno prakso. V tem kontekstu ga lahko drugače izrazimo: »Poskrbi za dihe in samādhi bo samo poskrbel zase.« Posamezen dih se lahko zdi tako majhna, nepomembna stvar. Jhāne in ňāne se lahko zdijo zelo velike stvari. A je vse, s čimer je potrebno delati v tem trenutku, ta preprost, ponižen dih. V bistvu je najbolj dragocena stvar. Spoštujte ga. Skrbite zanj. Ne izgubite niti enega diha.

- adžan Džajasaro

Perfekcionizem

Perfekcionisti so obsedeni za najmanjšo napakico in besnijo, da nihče ne vidi njene pomembnosti tako kot oni. Običajno trpijo zaradi stresa in tesnobe zaradi svojega dela, kar stresajo na tiste, ki so v bližini, običajno na sodelavce. Zdi se kot da perfekcionisti živijo na višjem nivoju od nas ostalih, le korak stran od pomembnega dosežka. V bistvu pa perfekcionisti niso junaški borci na poti k uspehu, ampak so ujeti v globoki kolesnici na poti.

Mislim, da perfekcionizem ni le slab. Težava je v tem, da je definiran tako ozko. Predlagam, da ga razširimo na neoporečnost dejanj in mentalnih stanj pri perfekcionistih. Z drugimi besedami, če je skoraj brezhiben rezultat dosežen nepošteno, po bližnjicah ali z zlorabo tistih okoli, potem zaradi teh razlogov rezultat ni popoln.  Če je rezultat odličen, a je tisti, ki ga je naredil, poln razočaranja, depresije ali obupa, potem glavne nepopolnosti ni mogoče najti v majhnih, minimalnih napakah izdelka. Nepopolnost najdemo v nezrelih odzivih izdelovalca izdelka na napake.

Zdrav vzorec popolnosti se ne osredotoči le na kratkoročne rezultate. Osrednjo pomembnost da dolgoročnim procesom in odnosom. Popolnost ni v nobenem trenutku čista večna belina. Je najbolj harmonična mešanica barv, ki je možna v tem trenutku v sedanjih pogojih tega inherentno nepopolnega, spreminjajočega sveta.

- adžan Džajasaro

 

Najvišji blagoslov življenja

Ko živimo svoje življenje modro in s sočutjem, postanemo prejemniki resničnih blagoslovov življenja.

Izogibanje ljudem, ki vas tlačijo

ali vzpodbujajo najslabše v vas.

Druženje z ljudmi, ki vas navdihujejo

in vzpodbujajo najboljše v vas.

Čaščenje le tega, kar je

resnično vredno častiti:

to so bistveni blagoslovi.

 

Sposobnost čutiti in izraziti spoštovanje,

ponižno zavedanje svojih meja,

sposobnost ohraniti um prost

ljubosumja in nezadovoljstva,

sposobnost ceniti vsa dobrohotna dejanja,

ki so vam koristila, ne glede,

kako majhna so:

to so nekateri od visokih blagoslovov življenja.

 

Imeti um, ki ga ne pretresejo

vzponi in padci življenja,

um brez žalosti,

um brez madežev,

ki biva v vzvišenem stanju

prost od vsega trpljenja:

to je najvišji blagoslov življenja.

- adžan Džajasaro

Spanec

Starejši gvardijan samostana blizu mojega nekdanjega bivališča je imel posebno sposobnost. Med tedensko Wan Phra celonočno prakso je bila njegova navada, da je imel zelo dolge dhamma govore. Vsake toliko, če je bil za njim posebej dolg in naporen dan, je sredi govora nenadoma zaspal. A to ni bil njegov poseben dar. Njegov dar je bil, da je po nekaj minutah (ki jih je občasno prekinjalo nežno smrčanje) odprl oči in takoj nadaljeval govor točno tam, kjer ga je končal.

Zelo malo mojih bralcev bo kadarkoli imelo priložnost, da se preizkusijo ali so sposobni zaspati pred veliko publiko, še manj pa, če lahko, ko se zbudijo, brez obotavljanja nadaljujejo zadnji stavek. Kakorkoli, vsi lahko opazujemo povezavo med zadnjim počutjem preden smo zvečer zaspali in prvim počutjem takoj, ko se zbudimo naslednje jutro. Zaradi tega je pomembno, da se ne trudimo uporabiti spanec kot beg pred negativnimi čustvi. Redko deluje, običajno jih le podaljša. Prečistite svoj um pred spanjem z molitvami, meditacijo ali razširjanjem misli o dobrohotnosti. Boljše boste spali, če boste sanjali, boste lepše sanjali in zbudili se boste osveženi.

- adžan Džajasaro

Dolgo življenje

Na vseh koncih sveta je dolgo življenje blagoslov. A kaj je dolgo življenje? Kaj, če bi bilo definirano kot čas, ko se zavedamo, da smo živi? Po tej definiciji bi 60 let stara oseba, ki spi osem ur dnevno, preživela le 40 let življenja.

Kaj, če bi šli še dlje? Nihče si ne želi dolgega nesrečnega življenja; pozitivno dojemanje dolgega življenja predpostavlja, da je to srečno. Poglejmo na življenje s stališča kakovosti časa in opazujmo, kako je povezano s kakovostjo uma. Adžan Ča je rekel, da je vsak trenutek, ki ga preživimo brez pozornosti, neke vrste živeča smrt. Seštejte koliko vašega življenja se porabili na avtomatskem pilotu, ujeti v sanjarjenje o prihodnosti ali ste zapravljali čas z nepomembnimi, neznatnimi skrbmi. Toliko mrtvih trenutkov! In koliko časa smo izgubili zaradi pohlepa, jeze, odpora, ljubosumja, tesnobe in depresije. Pogledano s tega stališča se lahko življenje osemdesetih koledarskih let skrči na zelo malo.

Stremimo k blagoslovu dolgega življenja. Ne po tistem, ki se meri v letih in desetletjih, ampak po številu dragocenih trenutkov pozornosti, prijaznosti in modrosti.

- adžan Džajasaro

 

Ženska

Leta 1970 so v Ameriki živečega korejskega učitelja zena vprašali: »Ali lahko ženska postane Buddha?« Brez omahovanja je odgovoril z zelo odločnim »ne«. Veliko žensk med občinstvom je zajelo sapo. Potem, ko je dovolil med poslušalci različne reakcije na njegov odgovor, je učitelj nadaljeval »In tudi moški ne more. Dokler se poistovetite s tem, da ste moški ali ženska, je nemogoče postati Buddha.«

Podobno je poudarila nuna Soma je v samyutti nikayi. Ko jo je Māra zasmehoval, da ni sposobna doseči osvoboditve, ker je ženska, je Soma mirno odvrnila, da izgublja čas:

»Kje je ženskost v umu, ki je dobro osredotočen, ko vedenje steče dalje s pomočjo jasnega, pravilnega pogleda v dhammo? To je tisti, ki mu lahko pride na misel, ͵jaz sem ženska' ali ͵jaz sem moški' ali ͵jaz sem karkoli', s komer Māra lahko govori.«

- adžan Džajasaro

Minljivost in nepredvidljivost

Bolj kot gledamo naše telo in um, bolj vidimo njuno minljivost in nepredvidljivost. Razmislite: ne vemo niti, katera bo naslednja misel v našem umu. Kakšno bo naše počutje čez pet minut? Kdo je lahko prepričan?

Mir na svetu lahko najdemo tako, da nam postane ta resnica domača in jo v popolnosti sprejmemo. Spremenljivost, nejasnost, negotovost so tako ogrožajoče in ustvarjajo toliko tesnobe le zato, ker ne vidimo, kako te lastnosti tvorijo samo strukturo naših življenj.

Za meditatorje je izziv, kako uporabljati lekcije, ki so se jih naučili, ko so bile njihove oči zaprte, v vsem, kar je jim dogaja, ko so njihove oči odprte.

- adžan Džajasaro

Nikoli nisem obupal

Ker je vsak od nas v preteklih življenjih ustvaril precej dobre kamme, smo se rodili v človeški dimenziji in prišli v stik z budizmom. Ali pa bomo iz tega dragocenega rojstva v človeški podobi naredili najboljše možno, je najbolj odvisno od našega neprenehnega, dolgotrajnega in neomajnega truda, da bi dojeli resnico Buddhovih učenj skozi neposredno izkušnjo. Ključno načelo tega truda je, da prakticiramo, ko smo navdušeni in polni vere. Prakticiramo, ko se počutimo na tleh ali leni ali brezvoljni.

Ob neki priložnosti so adžana Čaja vprašali, katerim vzrokom in pogojem pripisuje svoje velike dosežke. Rekel je: »Pravzaprav sem imel veliko nečistosti, ko sem bil  mlad menih. Če sem se v čemerkoli razlikoval od ostalih menihov, je bilo to, da sem bil potrpežljiv, vztrajal sem skozi vse moje težave, nikoli nisem obupal.«

- adžan Džajasaro

Kaj je resnica

Te dni je po celem svetu tako veliko sporov zaradi toliko pomembnih zadev. Pogosto nimamo časa ali nimamo virov, da bi si ustvarili verodostojno mnenje, kje dejansko lahko najdemo resnico.

Obstajajo pa določeni preprosti kriteriji, s pomočjo katerih lahko določimo, koliko so ljudje, ki nas skušajo prepričati o zadevi, vredni zaupanja. Tu so tri:

1. V kakšni meri izražajo absolutno zaupanje, da imajo prav? Moj učitelj je vedno govoril, da modri nikoli ne pozabijo resnice o negotovosti. Z ljudmi, ki so vneto prepričani o stvareh, o katerih nimajo neposredne izkušnje, in so gluhi za katerekoli nasprotne argumente, je treba ravnati previdno. Znak inteligence in poštenosti je ponižno priznavanje meja in možnih napak svojih lastnih stališč.

2. Kako se obnašajo z ljudmi, s katerimi se ne strinjajo? Jih omalovažujejo ali demonizirajo? Tistim, ki predpostavljajo, da so vsi, ki jim nasprotujejo šibki, neumni, s spranimi možgani ali motivirani z nečistostmi, ne smemo zaupati. Neupoštevanje nasprotnikov zaradi nezmožnosti empatije do tistih z drugimi prepričanji in mnenji je resna šibka točka.

3. Ali poskušajo manipulirati z vašimi čustvi? Ali uporabljajo besede, ki skušajo na primer sprožiti vaše želje, strahove, tesnobo ali nesigurnosti ali vaš ponos, vaše predsodke, vaše usmiljenje, vašo pripadnost, da bi okrepili svoje argumente. Če je tako, jim ne smemo zaupati.

Ljudje, ki niso vredni zaupanja, niso njuno vedno v zmoti glede pomembnih stvari, večinoma pa so.

- adžan Džajasaro

Zadovoljstvo

Zadovoljstvo v budističnem smislu je občutek, ki se pojavi takrat, ko znamo ceniti dobre strani nečesa in hkrati zaznamo šibke strani, ne da bi se vdali depresiji ali negodovanju ali ljubosumju na tiste, za katere se zdi, da jim gre boljše.

Cenimo dobre strani stvari, ki nas obkrožajo, tako da se pogosto ustavimo in premišljamo o njih. Ko ta praksa postane del naše vsakodnevne meditacije, izkusimo osrečujoče občutke hvaležnosti.

Za zadovoljstvo pa se ni potrebno obrniti stran od težav in pomanjkljivosti. Ne pomeni, da sami sebi govorimo, da je vse dobro, tako kot je. Ne zapira vrat pred izboljšanjem na materialnem nivoju. Da nam čustveno zrelost, da presodimo, do kakšne mere je željen objekt resnično uporaben, primeren in vreden časa, sredstev in truda, ki so potrebni, da ga dobimo.

- adžan Džajasaro

Vesak

Buddha je pred več kot 2500 leti med sedenjem pod bodhi drevesom v severovzhodni Indiji spoznal resnično naravo eksistence in način, ki je nujen, da bi dosegel to spoznanje. Povzemajoč svoje razsvetljenje je govoril o prepoznavi štirih plemenitih resnic (oz. resnic, ki plemenitijo) in o dolžnostih, ki jih je vsako posebej nujno opraviti. Rekel je, da je zaradi zavedanja, da je odlično opravil vsako od teh dolžnosti, vedel, da je postal Buddha.

Obstaja dukkha. Potrebno jo je popolnoma razumeti.

Obstaja vzrok dukkhe. Potrebno ga je opustiti.

Obstaja prenehanje dukkhe. Potrebno ga je spoznati.

Obstaja pot, ki vodi do prenehanja dukkhe. Potrebno ji je slediti.

Buddha nam ni dal seznama dogem, v katere je potrebno verjeti. Resnični budisti postanemo z našim trudom prakticirati celotno osemčleno pot, da bi popolnoma razumeli dukkho, opustili vzrok zanjo in spoznali njeno prenehanje.

- adžan Džajasaro

Meditacija

Med meditacijo se učimo delati nekaj, kar se sliši zelo enostavno, tako enostavno, da večina ljudi predpostavlja, da to že delajo. A v resničnosti tega ne dela skoraj nihče in ta neuspeh ali le neuspeh, da bi videli vzroke, zakaj bi nekdo to hotel delati, leži v koreninah človeškega trpljenja. Veščina, o kateri govorim, je doživljati telesne občutke kot telesne občutke, čustva kot čustva in mentalna stanja kot mentalna stanja.

Glavna značilnost nerazsvetljenega uma je, da  svojih izkušenj ne doživlja na tak način. Vidi skozi filter »jaz« in »moje«. Napredek na poti k osvoboditvi lahko tako merimo glede na obseg, do katerega smo uspeli oslabiti občutek za »jaz« in »moje«.

Ko se med meditacijo um stabilizira in je brez ovir, se telesni občutki, čustva in mentalna stanja razkrijejo, oropani vseh identifikacij in navezanosti.  Vidimo jih take, kot so sami po sebi.

Prosim opazujte to in si zapomnite.

To je preblisk, generalka razsvetljenja.

- adžan Džajasaro

Samsāra

Samsāra ima vedno svojo ceno.

Bolj kot si želimo vznemirjenja, bolj se borimo z dolgočasjem.

Bolj kot ljubimo položaj in priznanje, bolj smo prizadeti in užaljeni, ko so z nami nevljudni ali ostanemo neopaženi.

Bolj kot ljubimo biti pohvaljeni, bolj nevzdržno je, ko nas kritizirajo.

Bolj kot smo obsedeni z našim telesnim izgledom, bolj smo nezadovoljni ob najmanjši pomanjkljivosti, bolj postaja srce lahkomiselno.

Bolj kot se trudimo obvladati ljudi in situacije, bolj nesigurni se počutimo.

Več kot hočemo, manj se veselimo tega, kar že imamo.

Bolj kot sami sebe postavljamo v središče vesolja, bolj postaja ta kraj osamljen.

Samsāra je nekaj, kar delamo sami sebi.

Ni nam treba.

- adžan Džajasaro

Strah pred izgubo

Strah pred izgubo nas hromi. Zaradi njega premočno grabimo po stvareh in ljudeh, ki jih imamo radi. Zaradi njega smo jezni na vse in vsakogar, ki nam grozi z izgubo. V času hitrih sprememb se strah, tesnoba in jeza, ki jih sproži misel na izgubo, širijo po svetu kot virusi.

Buddhova učenja poudarjajo opazovanje in proučevanje narave spremembe. Globje kot razumemo, kako se stvari pojavijo in izginejo glede na vzroke in pogoje, bolj se zavedamo meja tega, kar lahko nadziramo, in manj trpimo. Najpomembneje, natančneje kot gledamo naš um, jasneje postaja, da lastnika izkušnje, tistega, ki mu grozi izguba, ni moč najti. Ne gre za to, da se mora lastnik izkušnje naučiti opuščati, ampak da moramo doumeti globoko resnico: v bistvu ni lastnika, le zmotna ideja o njem.

- adžan Džajasaro

Ustvarjalni napor

Pedagogi so ugotovili, da je koristno učencem preden jim nameravamo predstaviti nov koncept, najprej dati test z vprašanji, ki jih lahko odgovorijo le s tem novim znanjem, ki se ga še niso učili. Trud in frustracija, ki jo učenci občutijo, medtem ko poskušajo odgovoriti na testna vprašanja, poveča razumevanje in pomnjenje novega koncepta, ko ga končno predstavimo. Dopuščati učencem, da se spopadajo s kompleksnimi problemi, ki presegajo njihovo trenutno razumevanje, imenujemo »ustvarjalni napor«.

Učencem dhamme »ustvarjalni napor« ni tuj, a je po naravi nekoliko drugačen. Ni jim treba obvladati vse večjega števila konceptov. A se lahko najpomembnejše učenje resnično razume le, ko je um dovolj ustaljen in prečiščen. Ko primanjkuje zrelosti, da bi preverili dhammo, pa to vseeno poskušamo, je to frustrirajoče, a nikakor ni izguba časa. Če um vedno znova obrnemo k »trem značilnostim«, ustvarimo navado in domačnost, ki bosta na koncu prispevali k najglobljemu razumevanju.

- adžan Džajasaro

Sappurisa

»Sappurisa« je eden od izrazov, ki jih je Buddha uporabljal, ko se je nanašal na modre, vzgojene ljudi. Sedem kvalitet sappuris nam nudi uporaben seznam, s katerim preverimo posameznikovo stopnjo izobrazbe.

1. Poznajo »dhammo«: Tako med učenjem kot med aktivnostjo se zavedajo pomembnih načel in naravnih zakonov. Imajo veliko znanja in so dobro obveščeni. Vedo, kateri vzroki povzročijo učinek, katere metode ali tehnike so potrebne za doseganje uspeha.

2. Poznajo »attho«: Razumejo pomen, vpletenost, posledice, rezultate. Pri vsaki dejavnosti se zavedajo svojih ciljev in jih ne izpustijo izpred oči.

3. Poznajo sami sebe: Natančno razumejo svoje močne in šibke točke, svoje znanje in sposobnosti, svoje vrline in slabosti. Vedo kje in kako se lahko izboljšajo.

4. Poznajo zmernost: Občutljivi so na »točno pravo količino, ne preveč ne premalo« pri vseh stvareh, začenši s hrano, spanjem, vadbo, bogastvom, lastnino.

5. Poznajo čas in kraj: Vedo kdaj in v kakšnih okoliščinah je primerno delovati ali govoriti in kdaj ne. Niso niti prehitri niti prepozni.

6. Poznajo skupine: Opazujejo in so taktni sredi različnih skupin in skupnosti. Vedo, kako se primerno pogovarjati in kako se prilagoditi, ko je to potrebno.

7. Poznajo posameznike: Natančno razumejo osebnosti, sposobnosti, vrline in slabosti tistih okrog njih. Znajo se primerno vesti z različnimi ljudmi, ali naj se z njimi družijo ali ne, kako najboljše lahko komunicirajo z njimi, kako se od njih lahko učijo ali kako jih lahko učijo.

- adžan Džajasaro

Uničenje madežev

Buddha ni vzpodbujal vere v dogme. Učil je, da se zgodi pomemben preskok, ko dosežemo trdno prepričanje, da je naše trpljenje pogojen pojav in ga lahko popolnoma odpravimo s prakso osemčlene poti. Ta vera naznanja začetek procesov, ki dosežejo višek v osvoboditvi.

V Upanisha Sutti (SN12.23) Buddha podrobno razloži:

»Trpljenje je predpogoj za vero,

vera je predpogoj za veselje,

veselje je predpogoj za radost,

radost je predpogoj za spokojnost,

spokojnost je predpogoj za srečo,

sreča je predpogoj za samādhi,

samādhi je predpogoj za vedenje in videnje stvari takih kot so,

vedenje in videnje stvari takih kot so sta predpogoja za streznitev,

streznitev je predpogoj za mirnodušnost,

mirnodušnost je predpogoj za osvoboditev,

osvoboditev je predpogoj za znanje o uničenju (madežev (āsava)).«

- adžan Džajasaro

Torba polna iztrebkov

Eno od značilnosti velikih učiteljev je njihova sposobnost, da najgloblje zadeve razložijo v enostavnem jeziku, ki v ničemer ne izneveri njihov globok pomen. Adžan Ča je pogosto uporabljal enostavne predmete iz svoje okolice za učenje dhamme. Na tak način je razjasnil zmedo o dhammi. Pokazal je, kako so najbolj preobrazbene ideje redko intelektualno zapletene. Če se zdijo zapletene, je to zato, ker nasprotujejo našim navadam in navezanostim. Da bi razložil, kako želja izkrivi zaznavo, je s tal pobral bližnji predmet in rekel: »Če želiš, da je dolg, izgleda prekratek, če želiš, da je kratek, izgleda predolg.« Ko je govoril o odnosu, ki ga zavzamemo do pogojene prehodne narave vsega, kar imamo radi, je pokazal na kozarec vode poleg sebe: »Videti morate, da je ta kozarec že počen.« Ko smo za svoje trpljenje krivili druge ljudi ali situacije, je hahljajoč pokazal na svojo meniško torbo. To je tako, je rekel, kot če bi imel torbo polno iztrebkov in bi hodil okrog z njo na rami ter se pritoževal, da smrdi, kamorkoli greš. ˟ 16. januarja 2022 je bila trideseta obletnica smrti adžana Čaja.

- adžan Džajasaro

Sappurisa

»Sappurisa« je eden od izrazov, ki jih je Buddha uporabljal, ko se je nanašal na modre, vzgojene ljudi. Sedem kvalitet sappuris nam nudi uporaben seznam, s katerim preverimo posameznikovo stopnjo izobrazbe.

1. Poznajo »dhammo«: Tako med učenjem kot med aktivnostjo se zavedajo pomembnih načel in naravnih zakonov. Imajo veliko znanja in so dobro obveščeni. Vedo, kateri vzroki povzročijo učinek, katere metode ali tehnike so potrebne za doseganje uspeha.

2. Poznajo »attho«: Razumejo pomen, vpletenost, posledice, rezultate. Pri vsaki dejavnosti se zavedajo svojih ciljev in jih ne izpustijo izpred oči.

3. Poznajo sami sebe: Natančno razumejo svoje močne in šibke točke, svoje znanje in sposobnosti, svoje vrline in slabosti. Vedo kje in kako se lahko izboljšajo.

4. Poznajo zmernost: Občutljivi so na »točno pravo količino, ne preveč ne premalo« pri vseh stvareh, začenši s hrano, spanjem, vadbo, bogastvom, lastnino.

5. Poznajo čas in kraj: Vedo kdaj in v kakšnih okoliščinah je primerno delovati ali govoriti in kdaj ne. Niso niti prehitri niti prepozni.

6. Poznajo skupine: Opazujejo in so taktni sredi različnih skupin in skupnosti. Vedo, kako se primerno pogovarjati in kako se prilagoditi, ko je to potrebno.

7. Poznajo posameznike: Natančno razumejo osebnosti, sposobnosti, vrline in slabosti tistih okrog njih. Znajo se primerno vesti z različnimi ljudmi, ali naj se z njimi družijo ali ne, kako najboljše lahko komunicirajo z njimi, kako se od njih lahko učijo ali kako jih lahko učijo.

- adžan Džajasaro

Verzi iz Dhammapāde

»111. Čemu bi človek živel sto let
brez modrosti in nemiren?
Boljši je en dan življenja,
ki ga živi modro in zbrano.

112. Čemu bi človek živel sto let
len in brez volje?
Boljši je en dan življenja,
ki ga živi v vztrajni odločnosti.

113. Čemu bi človek živel sto let
slep za naravo nastajanja in prenehanja?
Boljši je en dan življenja
z uvidom v naravo nastajanja in prenehanja.

114. Čemu bi človek živel sto let
slep za naravo nesmrtnosti?
Boljši je en dan življenja
z uvidom v naravo nesmrtnosti.«¹

Kakršenkoli je že trud in so izzivi na Budovi poti, je to stokrat, tisočkrat boljše, kot nikoli ne odkriti poti.

- adžan Džajasaro

(C) SloTheravada, 2022

Zadnje novice

Učenja gvardijana samostana