Pomagajmo drugim

Nedavno sem prejel čudovito vinjeto. Tikala se je velike kulturne antropologinje Margaret Mead. Nekoč so jo vprašali, kaj smatra za prvi znak civilizacije v kulturi. Izpraševalec je menda pričakoval, da bo odgovor vključeval nekakšno starodavno orodje ali artefakt. Namesto tega je odgovorila, da je bila to stegnenica, ki je bila zlomljena in potem zaceljena. Razložila je, da je za bitja v divjini zlomljena noga smrtna obsodba: poškodovana žival ne more loviti, priti do izvira vode ali pobegniti pred sovražniki. Zaceljena zlomljena stegnenica kaže na to, da je oseba prejela pomoč. Nekdo ji je pomagal poviti rano, jo je prenesel na varno mesto, negoval, dokler si ni opomogla. Margaret Mead je zaključila, da se po njenem civilizacija začne, ko ljudje začnejo pomagati drug drugemu prebroditi težave.

Te besede so me zelo ganile in moj um se nenehno vrača k njim. Krepijo moje prepričanje, da vzajemna pomoč ni le začetek civilizacije, ampak njeno srce. Le ko si upamo stopiti onkraj ozkega, zadušujočega zapora egocentričnosti, se v našem notranjem svetu lahko odpremo Dhammi in v našem življenju na svetu lahko pomagamo kreirati družbo, v kateri se splača živeti.

- adžan Džajasaro