Vprašanje Boga
Ni neobičajno, da se ljudje malo zmedejo, kako opredeliti budizem, oz. učenje Budnega: ali je teistično in varuje v Boga stvarnika, ali je pač ateistično, da Boga ali bogov ni. V tem eseju bom poskusil razložiti, morda na presenečenje mnogih, da se Dhammo – to pomeni Učenje Budnega – pravzaprav ne da opredeliti v ti dve kategoriji, ampak je nekaj izven tega. Seveda, pa se moramo zavedati, da če govorimo o Bogu in ne o neki običajni stvari, ne bomo mogli to zadevo zlahka razložiti. Kolikor mi je bilo znano, je bil Budni le enkrat direktno vprašan glede obstoja bogov. V Sangāravi sutti (MN 100) brahman Sangārava sprašuje Budnega:
»In o tem, gospod [Budni] Gotama, so tu bogovi?«
»Mi je znano, Bhāradvāja, da tu naj bi bili bogovi.«
»Toda, gospod Gotama, kako to, ko vas vprašam: 'So tu bogovi?' Vi odgovorite: 'Mi je znano, Bhāradvāja, da tu naj bi bili bogovi'? Če je to tako, ali ni to prazno in napačno govorjenje?«
»Bhāradvāja, ko vprašaš, 'So tu bogovi?' ne glede, če nekdo odgovori, 'Tu so bogovi,' ali 'Mi je znano, da tako naj bi bilo,' le modri človek lahko potegne jasen sklep o obstoju bogov.«
»Toda zakaj, gospod Gotama, mi niste odgovoril na prvi način?«
»Je v splošno sprejeto v svetu, Bhāradvāja, 'tu so bogovi'.«
Tudi Budni ni dal direktnega odgovora, ampak le nakazuje, da je ideja »bogovi« odvisna od »sveta«. Zatorej, če želimo razumeti koncept »Boga«, ta esej zagotovo ne bo dovolj, ampak se bo treba v to vprašanje precej poglobiti, razmisliti in prepoznati. Toda, vse to je izven sfere spekulacij in logike.
Človek v svetu ima veliko neodgovorjenih vprašanj. Kaj je njegovo bistvo in namen? Kako je sploh prišel do obstoja? Kako je to, da »sem«? In potem, zakaj umrem? Sem nesmrten? Kam so zdaj šli moji pokojni sorodniki in prijatelji? Kaj je stvarstvo? Kaj je po smrti? Zakaj je zlo na svetu? Veliko je stvari, ki jih sami ne moramo razčistiti, oziroma se kaj kmalu predamo in se tega nočemo več spraševati. Zato se potem naslanjamo na ponujene razlage, ki jih ponuja prav ta »svet«.
Med realizmom in idealizmom
Za običajnega človeka, če razmišlja o naravi svojega doživljanja in sveta okoli sebe, se bodo na splošno njegovi pogledi vedno nanašali na »skrito Realnost«, ki je nekje zadaj vsakdanjega sveta, pa naj bo to usmerjeno na materialnost ali mentalnost. Kaj to pomeni, je enostavno to, da si človek predpostavlja, da je tam nekaj bolj resničnega in temeljnega od tega, kaj je on/ona ali kaj lahko on/ona doživlja. Če to enostavno podam lahko rečem, če človek predpostavlja materialni tip realnosti kot nekaj kar je pod sedanjim doživljanjem, bo on spadal v neko obliko materializma ali realizma. Če pa je realnost nekaj z zvezi mentalnostjo, potem bo spadal v idealizem. Običajni človek bo vedno nihal med tema dvema »Realnostima«. (Tu ni nujno, da gre za absolutni idealizem in za absolutni realizem; lahko sta do neke mere oba skupaj, ko npr. se duhovne čudeže uporablja za materialni dobiček ali ko govorimo o »toku energije«, kot je pri živčevju.) Ko govorimo o realizmu, to pomeni, da je stvarnost le objektivna, neodvisna od naše zavesti; tu ni prostora za Boga, ker se ga pač ne da dokazati na znanstveni način. Posledica teh pogledov je, da potem človek vidi srečo v materialnih dobrinah in pri čutnem olajšanju. Vprašanje stvarstva raziskuje z naravoslovnimi dejstvi, smrt z ničnostjo. Za njih je življenje le tok atomov. Pri idealizmu pa govorimo o mističnih in duhovnih stališčih. Tu se govori o velikem »Jazu« ali »Bogu« ali »Univerzalni zavesti«. In vsa neodgovorjena vprašanja o obstoju so posredovana Bogu ali drugačnim oblikam božanskega. To sta dva spektra pogledov, a oba sta pod vplivom nevednosti.
A zakaj sta ta dva različna spektra v nasprotju s pravilnim pogledom? Kar imata ta dva pogleda skupnega je to, da sta usmerjena k razvoju in ponujanju razlag glede človekovega doživljanja, ne da se bi zavedala, da ti pogledi načeloma izvirajo prav od razlage. Ne glede na to ali so razlage lepe in jasne ter olajšajo temačno dušo, dejstvo je, da v resnici doživljanje kot fenomen vedno pride pred kakršnimkoli pogledom. Pojav je strukturno vedno pred bitnostjo, pred razlago in pred kakršnimkoli stališču ali pogledi. Zatorej, razlage o realnosti ne pridejo v poštev, ko želimo spoznati fenomen Boga, ker obrne naravno strukturo doživljanje na glavo, popači stvari, takšne kot so, in izkrivi prisoten fenomen. Morda bi potem iskali argument, da lahko doživljamo Boga, ne da bi spadal med ta dva spektra, ko Bog ni niti znanstveno dokazan, niti ni le sprejeta poduhovljena ideja. Tudi to bi bilo nemogoče, saj je že sámo doživljanje pogojeno. A tu ne gre le za Boga, ampak za vse druge barvite ideje, ki jih ideologije ponujajo: Univerzalni Jaz, Energija, Duša, angeli, astrologija in tako dalje. Vse to gre v isti koš, koš domnev. Vse te ponujajo spekulativne ideje, ki ne ponujajo neposrednega spoznanja (vsaj ne popolnega), ampak interpretacije nekaterih doživetij, v katere je treba verjeti.
A zakaj ima človek nujo po obstoju Boga?
Zavest moramo opazovati kot objekt našega raziskovanja, saj je vedno nekako »zadaj«. Ima naravo izmuzljivosti in obsežnosti. Je na nek način negativni del od pozitivnega fenomena, kot so stvari, občutki, zaznave in prepoznavnost. Toda zaradi nevednosti o zavesti, se nam ponujajo vse vrste predpostavk in ugibanj. Tudi povzroča občutek negotovosti in strahu, saj je to polje izven naše kontrole. Da predpostavljamo to brezmejno sfero, potem je poleg strahu tudi občutek krivde, podrejenosti, dvom in potreba po iskanju smisla. Tako, da bi bilo skoraj zelo pravilno reči, »boj se Boga« in »ti si kriv v Božjih očeh«. Lahko bi celo rekli, da sta prav ta občutka, kot sta strah in krivda dokaz, da Bog obstaja. A kljub temu, da naš strah in krivda pogojuje Boga, še ne pomeni, da bi nas lahko ta ideja o »Bogu« odrešila od strahu in krivde.
Poleg tega, človekova ideja o Bogu, čeprav ni običajno očitna, ni nič drugega kot razširitev svojega pojmovanja »jaza« kot »nad-jaza«. Zato vsak človek želi postati Bog v projekciji svojega verovanja v Boga. Občutek »jaza« ni dovolj za nas, zato je v nas to nagnjenje po višji ali transcendentalni bitnosti, po nekaj, kar je neminljivo, prijetno, nadzemeljsko. Vse to so seveda želje, ki pritiskajo nevednega smrtnika. A rešitev našega vprašanja ne bomo mogli rešiti z neko ideologijo, ampak z razumevanjem prav te korenine »Jaza«.
Rešitev problema iščemo prav v tem, kar pogojuje Boga – »Jaz«. Kar imenujemo »Jaz« je določena značilnost vseh doživljanj, ki izgledajo kot da so neskončne. Je čisto očitno, da imajo vsi ljudi realnost in neminljivost svojega sebstva ali »Jaza« za popolno samoumevno. A pride do neskladnosti med (1) svojim (»nespremenljivim«) Sebstvom in (2) stvarmi, ki se minljive v svetu, ki jih »Jaz« poseduje. Neskončni »subjekt« se trudi, da si lasti začasne »objekte«, in situacija je tragična: večnost ne more jemati »začasno, kot da je večno« in potem to posedovati. In ta kontradikcija je razlog za vse naše eksistenčne neprijetnosti. Pot izven tega je le ta, da obrnemo našo predpostavko (ki misli, da bo subjekt ostal, kljub temu, da ni objektov) in uvidimo, da je obstoj subjekta direktno odvisen od obstoja objekta. In ker se objekt pojavlja kot minljiv, potem mora biti tudi subjekt prav tako minljiv. Torej, »Jaz« ni večen in neminljiv, ampak ima isto naravo kot objekt. Tako razrešimo neskladnost med večnostjo in minljivostjo. »Jaz« tako preneha biti nekaj izven spreminjajočega se sveta in gospodar nad doživljanjem. (Več o sebstvu bo treba reči v naslednjih Zapisih.)
In enako velja tudi za predpostavko Boga. Tudi Bog ne more biti več gospodar nad svetom. Če je Bog odvisen od stvari, ki niso Bog, potem je ta pojav Boga le tvorba in je zato minljiv. Ko je Budni obiskal Boga Brahmo, ki je sebe jemal kot da je »Osvajalec neosvojenega, Vse-vidni, Vsemogočen, Gospod vodja, Ustvarjalec, Stvarnik, Najvišji, Izbranec in Vladar, Oče vseh, ki so bili in še bodo.« (DN 11) je njegov pogled glede svojega Kraljestva bil: »To je konstantno. To je trajno. To je večno. To je popolno. To ne razpade – to se ne bo rodilo, ne staralo, ne umrlo, ne razpadlo, ne ponovilo. In tu ni ničesar nad tem, ni višjega pobega« (MN 49). A Budni mu je takrat rekel: »Tu se ime-in-materija [beri: fenomen] popolnoma uniči: s prenehanjem zavesti se vse popolnoma uniči.« Vse česar se zavedamo, temelji na fenomenu; vsi fenomeni temeljijo na zavesti. Tako sta si med seboj odvisna. In odvisnost je minljivost v očeh Dhamme. Nam ni treba iti tako daleč, da bi poskušali ugotoviti, kako je Bogova zavest odvisna in minljiva, ampak lahko sami spregledamo, da z doživljanjem pojavnega z zavestjo, ne bomo mogli dokazati Neskončnost.
Enako bi veljalo, če se bi Bog ravno zdaj pojavil pred nami ali pa če bi doživljali nekaj blaženega, žarečega in svetega, bi to bilo še vedno pogojeno doživljanje, ki pa ima isto naravo kot doživljanje romantične ljubezni ali druge čutne interakcije, ki nam dajejo občutek večnosti. Ti občutki seveda trajajo... dokler trajajo. Običajne duhovne izkušnje imajo element doživljanja, pričakovanja, želja, upanja, nuje po potešitvi želja, nuje zapolnitve notranje luknje z iskanjem nekega smisla, itp. In vsi ti faktorji so faktorji »sveta«: ti so vedno prisotni, tudi ko se zaljubimo ali razjezimo na drugo osebo ali ko si zaželimo novi pametni telefon ali novo plazmo. Največ kaj lahko dobimo od tega je občutek upanja (ki ne bo nikoli potešen), a notranjih stisk, neprijetnosti in zmede se ne bomo rešili na tak način, saj je idealizem obstal prav v istem čutnem gnoju, kot materializem. Kar danes večina duhovnosti ponujajo pravzaprav ni nič drugega, kot materializem in čutnost v preobleki.
Torej, kaj je odgovor Budnega glede obstoja Boga?
Naprej, Budni si ni dovolil, da bi bil prisiljen dati kategorični odgovor, »da« ali »ne«, glede na taka zavajajoča vprašanja. Zato tisti, ki se imajo za budiste, ne bodo izjavili sodbe glede obstoja ali neobstoja Boga. Drugič, odgovor na to vprašanje bo odvisen od odgovora na bolj neposredno vprašanje: »Ali jaz obstajam? Sem jaz neskončen? Sem jaz duša, ki živi po smrti?« In prav tukaj se začnejo težave. Svet je razdeljen med tiste, ki verjamejo v večnost in tiste, ki verjamejo v ničnost po smrti. Toda Budni pravi, da ti dve stališči gresta vsaka v svojo skrajnost ter da gre njegovo učenje med njima. Zato pa moramo nehati kazati prst na Boga in na druge, češ da so oni odgovorni za našo srečo ali nesrečo. Sprejeti je treba, da smo mi sami odgovorni za svoja dejanja in da bomo mi sami začutili rezultate svojih dejanj. Še več, mi smo popolnoma odgovorni za svoja stališča in verovanja; mi smo tisti, ki izbiramo in sprejemamo. In ko ugotovimo, da nam svet ali »Bog« ne moreta odgovoriti na temeljna vprašanja, šele potem začnemo razmišljati na pravi način, ko se začnemo zavedati svojega neposrednega doživljanja. In, da, tudi da prenehamo krpati temačne praznine. Takrat ustavimo spekulacije in se odkrito vprašamo, kaj je resnica, ne da bi zašli v teorije in razlage.
Morda se bi kdo vprašal, če je kaj narobe, če veruje v Boga. Če je človek poln vrline in veruje v Boga, nam bo to zagotovo prineslo srečo, olajšanje in mir v tem življenju in po smrti. A to ni zaradi verovanja v Boga, ampak zato, ker živimo krepostno življenje. Negrešno dejanje ni v vizualizaciji ideje, ampak ko je um prost poželenja, odpora in nevednosti. Budni bi rekel, da vse dokler verujemo v Boga Stvarnika, ne bomo postali svetniki. To pa zato, ker imajo svetniki (ariye) znanje o verovanju nasploh, poznajo naravo pojavnosti in kako pride do eksistence nasploh. Kot za vse stvari, enako velja tudi za pojavnost Boga in za njegovo eksistenco. Torej, dokler za nevedne ljudi neskončni »Jaz« obstaja, bo obstajal »Bog«; če za njih »Jaz« ne obstaja, »Bog« ne obstaja. A kaj ko spoznamo resnico sami zase, in uvidimo, da je vse kar doživljamo le tvorba? In ko smo prosti obeh skrajnosti, obstoja in ne-obstoja, potem smo prosti dvomov, prosti strahu, prosti krivde, prosti želja, prosti jeze, prosti nevednosti, prosti iskanje smisla eksistence. To je mir, ki je neodvisen od vsega, pa naj bo to posvetno ali duhovno.
In zdaj vidimo, da učenje Budnega niti ni znanost niti ni duhovnost. Niti ni religija, niti ni ateizem. Ker vera ni cilj, potem tudi ni veroizpoved. Koncept »Budizma« kot religije je nastal takrat, ko je neka družba vzela nekatera učenja Budnega zase in za svoj družbeni red, toda Dhamma ali Resnica gresta preko neke dogmatične skupnosti, ki ji pravimo »budizem«. Budni je rekel, da je Dhamma za vse, ki imajo »malo prahu na svojih očeh« (SN 6:1) in ki imajo dovolj poguma, da spregledajo ideološko »Večnost«.