Krivična kritika

on .

Na koristen način razmišljamo o krivični kritiki, ko se spomnimo, kako običajna je, kolikokrat so bila tudi najčistejša bitja predmet takega obnašanja. Najbolj znan primer je morda priložnost, ob kateri je žena, ki se je imenovala Ciňca Manavika, sprejela plačilo verskih učiteljev, ki so bili ljubosumni na Buddho, da bi Buddho obdolžila, da je z njim noseča. O skoraj vseh velikih razsvetljenih učencih so pripovedi, kako so jih po krivici obdolžili ene ali druge stvari. Častiti Sāriputta nam je vzor, kako se soočimo s tako situacijo. Nekoč ga je drugi menih obdolžil, da ga je udaril in potem zapustil samostan, ne da bi se opravičil. Buddha je vedel, da to ne more biti res, a je vseeno sklical srečanje, da bi raziskal zadevo in zagotovil, da ne bi bilo temeljev za kritiko, da je pristranski v prid svojega starejšega učenca.

Med svojo obrambo, je častiti Sāriputta primerjal svoj um s štirimi elementi. Rekel je, da ljudje mečejo umazanijo – iztrebke, urin, izpljunke, gnoj in kri – na zemljo in jih operejo z vodo, ogenj zažge to nečistočo in veter jo razpiha. Kljub temu, da elementi zemlje, vode, ognja in zraka pridejo v stik z vsemi vrstami nečistoče, jih ti ne odbijajo, ponižajo ali se jim gnusijo. Podobno on, Sāriputta, biva sredi žaljenja in hudobnega obrekovanja z umom kot zemlja, kot voda, kot ogenj, kot zrak, »prostran, vzvišen in brezmejen brez sovraštva in zlobe«.

- adžan Džajasaro